Jedro

Da neko dejanje izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje", mora iti za fizičen poseg v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri tem pa ni bistveno, da pride do fizičnega posega na intimnih delih telesa. Drugostopenjsko sodišče je - skladno z dognanji kazenskopravne teorije - obravnavano dejanje obsojenca utemeljeno opredelilo kot t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje". Pri tem gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno (kazenskopravna teorija kot učbeniški primer izpostavlja pretepanje golih deklet), njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Skladno s temi teoretičnimi dognanji je potrebno ugotoviti, da v našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v takšnem ali drugačnem tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oz. obrazu ter držanje oz. gnetenje kolena med moškim in žensko. Kljub temu, da to niso najbolj tipična spolna dejanja (kot je dotikanje spolnih organov, prsi, zadnjice), predstavljajo takšna dejanja fizičen poseg v spolno integriteto. Še posebej glede na - s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene - občutke, ki jih je oškodovanka pri tem doživljala, bilo ji je zelo neprijetno ter gnusno. Upoštevaje navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu očitano dejanje tako nedvomno predstavlja t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki je bilo storjeno z namenom zadovoljevanja spolnih potreb, kar pomeni, da je zakonski znak "drugo spolno dejanje" v obravnavanem primeru izpolnjen.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivost z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 174. člena KZ-1 določilo kazen 1 (enega) leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Poleg tega mu na podlagi prvega odstavka 71. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep prepoved opravljanja poklica zdravnika za čas 2 (dveh) let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP) v zvezi s 1. do 5. točko drugega odstavka 92. člena ZKP in tar. št. 7112, 71113 in 71110 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pa mu je naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse v skupni višini 1.080,61 EUR. Oškodovano B. B. je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2.Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 300,00 EUR.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenca, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona ter bistvenih kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oz. (podredno) da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Prav tako je predlagal prekinitev izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica.

4.Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je ocenila, da zatrjevane kršitve niso podane.

5.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se glede odgovora nista izjavila.

B.

Glede kršitev kazenskega zakona

Zagovornik glede kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP zatrjuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivost z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena KZ-1. Obsojencu očitano dejanje - da je oškodovanko najprej v avtomobilu objel okoli vratu in jo poljubil na lice ter jo ob tem držal za koleno, ki ga je nežno gnetel, nato pa jo v stanovanju ponovno objel in poljubljal po obrazu ter jo pri tem držal za roki - namreč ne izpolnjuje zakonskega znaka "drugega spolnega dejanja". Za "drugo spolno dejanje" gre po mnenju obrambe le v primerih, ko pride do dotikanja in poljubljanja na intimnih delih telesa (kot so spolni organi, prsa, zadnjica). Poleg tega po mnenju obrambe v opisu obravnavanega kaznivega dejanja tudi ni navedeno in s tem ustrezno konkretizirano, da je obsojenec zgoraj opisano dejanje storil z namenom zadovoljevanja spolnih potreb.

Očitku zagovornika, da ni izpolnjen zakonski znak "drugo spolno dejanje" in da v opisu manjka konkretizacija obsojenčevega namena, ni mogoče pritrditi. Da neko dejanje izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje", mora iti za fizičen poseg v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri tem pa ni bistveno, da pride do fizičnega posega na intimnih delih telesa, kar neutemeljeno zatrjuje zagovornik. Drugostopenjsko sodišče je - skladno z dognanji kazenskopravne teorije - obravnavano dejanje obsojenca utemeljeno opredelilo kot t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje" (točka 5 drugostopenjske sodbe). Pri tem gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno (kazenskopravna teorija kot učbeniški primer izpostavlja pretepanje golih deklet), njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Skladno s temi teoretičnimi dognanji je potrebno ugotoviti, da v našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v takšnem ali drugačnem tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oz. obrazu ter držanje oz. gnetenje kolena med moškim in žensko. Kljub temu, da to niso najbolj tipična spolna dejanja (kot je dotikanje spolnih organov, prsi, zadnjice), predstavljajo takšna dejanja fizičen poseg v spolno integriteto. Še posebej glede na - s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene - občutke, ki jih je oškodovanka pri tem doživljala, bilo ji je zelo neprijetno ter gnusno (točki 7 in 9 prvostopenjske sodbe). Upoštevaje navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu očitano dejanje tako nedvomno predstavlja t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki je bilo storjeno z namenom zadovoljevanja spolnih potreb, kar pomeni, da je zakonski znak "drugo spolno dejanje" v obravnavanem primeru izpolnjen.

Obsojenčev namen zadovoljevanja spolnih potreb sicer res ni zajet v konkretnem izreku (opisu kaznivega dejanja) na način, da bi ta vseboval navedbe, da so bila obsojenčeva dejanja storjena zaradi zadovoljevanja njegovih spolnih potreb, kar očita zagovornik, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča tako oblikovani izrek (opis kaznivega dejanja) pravilen, saj opis storilčeva namena v izrek (opis kaznivega dejanja) ne sodi, to bi namreč pomenilo le njegovo prekomerno obremenitev. Iz utrjene in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da v izrek (opis kaznivega dejanja) sodijo namreč le odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi tiste okoliščine in dejstva, ki dokazujejo notranja oz. subjektivna dejstva. Te okoliščine in dejstva sodijo v obrazložitev sodbe.

V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je do očitanega dejanja prišlo z namenom zadovoljitve obsojenčevega spolnega nagona na telesu oškodovanke (točka 17 prvostopenjske sodbe), pri čemer je to svojo ugotovitev pravilno umestilo v obrazložitev sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da motiv storilca pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja za obstoj tega ni ključen in bi bilo kaznivo dejanje podano tudi v primeru, če obsojenec ne bi ravnal z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona. "Druga spolna dejanja" so namreč tudi tista, ki bi bila storjena iz drugačnih pobud (izkazovanje moči, prezira ipd.), še vedno spolna dejanja, katerih bistvo je, da so njihov predmet spolne potrebe človeka, ki se v najširšem smislu zadovoljijo, oblikujejo in strukturirajo. V takšnih dejanjih je torej, kljub morebitnim drugačnim pobudam ali motivom, že sama po sebi implicirana tudi zadovoljitev spolnega nagona. Na to je pravilno opozorilo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je pojasnilo, da predstavlja namen zadovoljevanja spolnih potreb t. i. naraven znak obravnavanega kaznivega dejanja (točka 5 drugostopenjske sodbe).

Glede kršitev določb kazenskega postopka

Zagovornik glede kršitev določb kazenskega postopka izpodbijanima sodbama očita, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s časovnimi neskladji v oškodovankini izpovedbi, s čimer je po mnenju obrambe podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v zvezi s časovnim potekom obravnavanih dogodkov ponovno izpostavlja časovne razlike, ki izhajajo iz izpovedbe oškodovanke (da je do dogodkov prišlo okoli 18.00 in nato med 19.00 in 20.00) in zagovora obsojenca ter izpovedb prič C. C. in D. D. (da je imel obsojenec ob 18.00 in 19.00 naročeni še dve pacientki, ki sta bili pri njemu vsaka približno po eno uro, pri čemer je z delom končal ob 20.01). Pri tem očita drugostopenjskemu sodišču, da se - enako kot prvostopenjsko sodišče - do izpostavljenih časovnih razlik ni opredelilo. Po oceni obrambe je prvostopenjsko sodišče navedlo zgolj to, da obramba časovnemu poteku daje preveč pozornosti, medtem ko je drugostopenjsko sodišče le ponovilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča in dodalo, da so časovne ocene dogodkov v stresnih situacijah močno nagnjene k napakam, ni pa se opredelilo do časovnih razlik med oškodovankino izpovedbo in zagovorom obsojenca ter izpovedbama prič C. C. in D. D. Takšen način opredelitve drugostopenjskega sodišča do pritožbenih navedb pa po mnenju zagovornika ne zadošča.

Tem navedbam zagovornika ni mogoče slediti. Drugostopenjsko sodišče se je namreč do izpostavljene pritožbene navedbe opredelilo (točka 8 drugostopenjske sodbe), in sicer na način, da je najprej pojasnilo, da prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da oškodovankina izpovedba glede časovnega poteka dogodkov ni povsem konsistentna. Nato je sledila presoja, da je glede časovnih neskladji v oškodovankini izpovedbi prvostopenjsko sodišče utemeljeno ocenilo, da časovna komponenta dogajanja nima tolikšnega pomena, kot ji ga pripisuje obramba, saj je bila oškodovankina izpovedba glede bistvenih okoliščin ves čas enaka in prepričljiva, kar je zagovornik spregledal. Ob tem je drugostopenjsko sodišče še dodatno izpostavilo, da so ocene o dogajanju s časovnega vidika v stresnih situacijah močno nagnjene k napakam (najpogosteje gre za precenjevanje v razmerju 3:1 ali 2:1, pri zelo stresnih dogodkih pa celo 30:1), kar je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča življenjsko povsem logično in sprejemljivo. Drugostopenjsko sodišče se je v nadaljevanju glede časovnih razlik opredelilo tudi do zagovora obsojenca in izpovedb prič C. C. ter D. D. Glede razlik v časovnem poteku dogajanja je izpostavilo, da so sicer res vsi trije izpovedali, da je bila pacientka C. C. naročena na pregled ob 18.00 in pacientka D. D. ob 19.00, vendar je obsojenec med drugim sam navajal (drugačen) časovni potek dogajanja, ki naj bi bil izključen zaradi prekrivanja z obravnavo ene pacientke, in sicer je povedal, da je bil zaradi "akcijske ponudbe izdelkov, ki se prične točno ob 18.00, v beli zdravniški halji in coklah v sosednji trgovini" (zapisnik o zaslišanju osumljenca v preiskavi z dne 17. 9. 2021, str. 3). S tem je delno potrdil tudi izpovedbo oškodovanke, ki je glede obsojenčevega obiska sosednje trgovine v zdravniški opravi izpovedala enako (prepis zvočnega posnetka zaslišanja oškodovanke v preiskavi z dne 19. 10. 2021, str. 2, in zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 10. 2022, str. 5 in 7). Glede na te izpostavljene navedbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je drugostopenjsko sodišče v zadostni meri in argumentirano opredelilo do zatrjevanih časovnih neskladji v oškodovankini izpovedbi, do česar je zelo jasno stališče zavzelo že prvostopenjsko sodišče. Obe sodišči nižje stopnje sta oškodovankino izpovedbo utemeljeno ocenili kot verodostojno, ker je oškodovanka glede bistvenih okoliščin ves čas izpovedovala konsistentno in življenjsko logično.

Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da želi zagovornik pod videzom absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopa po 11. točki prvega odstavka ZKP izpodbijati pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Zagovornik namreč ves čas nasprotuje oceni oškodovankine izpovedbe, ki sta jo sodišči nižje stopnje ocenili kot verodostojno, in se zavzema za ponovno ugotavljanje dejanskega stanja v smislu, ali se je dogodek zgodil na način, kot ga je opisala oškodovanka. V zvezi s tem v podkrepitev svojih navedb navaja okoliščine, ki se tičejo pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ter podaja lastno dokazno oceno oškodovankine izpovedbe, ki jo ocenjuje kot neverodostojno, in sicer predvsem zaradi njenih časovnih neskladji, do česar sta se sicer povsem prepričljivo opredelil sodišči nižje stopnje.

V zvezi z zagovornikovimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, ki so navedeni od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve pa je v drugem odstavku 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

9.Nadalje zagovornik zatrjuje, da je v drugostopenjski sodbi izostala opredelitev do pritožbene navedbe, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do oškodovankinih komentarjev posnetkov video-nadzornih kamer, s čimer je po mnenju obrambe prav tako podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik pri tem izpostavlja, da je v pritožbi zatrjeval, da oškodovankini izpovedbi ni mogoče slediti tudi iz razloga, ker je ta ob pregledovanju posnetkov navajala, da iz enega posnetka izhaja, kako obsojenec pristopi do njenega avtomobila, čeprav iz posnetkov izhaja, da ima oseba na posnetku drugačna oblačila in telesne značilnosti od obsojenca, poleg tega nima palice, ki jo sicer uporablja obsojenec, pri čemer se prvostopenjsko sodišče do teh oškodovankinih komentarjev ni opredelilo. V zvezi s to pritožbeno navedbo je drugostopenjsko sodišče navedlo le, da se prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opredeliti do oškodovankinih komentarjev, saj gre v primeru posnetkov za neprimeren dokaz, pri čemer po mnenju obrambe manjka pojasnilo za takšno stališče drugostopenjskega sodišča.

Navedbe zagovornika tudi v tem delu niso utemeljene. Spregledal je namreč, da je drugostopenjsko sodišče pojasnilo (točka 13 drugostopenjske sodbe), da na posnetkih video-nadzornih kamer ni mogoče z gotovostjo prepoznati oseb (pomeni, da so posnetki brez dokazne vrednosti), zaradi česar gre za neprimeren dokaz, posledično pa se prvostopenjsko sodišče do oškodovankinih komentarjev v zvezi s temi posnetki ni bilo dolžno opredeljevati. Po presoji Vrhovnega sodišča je drugostopenjsko sodišče povsem zadovoljivo pojasnilo, zakaj se prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opredeliti do oškodovankinih komentarjev glede posnetkov, ker ti predstavljajo neprimeren dokaz in na njihovi podlagi ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja.

10.Zagovornik dalje očita kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP na način, da je drugostopenjsko sodišče, ko se je opredeljevalo do pritožbenih navedb v zvezi z verodostojnostjo oškodovankine izpovedbe, sodbo med drugim oprlo na uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 26. 3. 2021, ki na glavni obravnavani pred prvostopenjskim sodiščem ni bil prebran oz. je bila oškodovanki med zaslišanjem predočena zgolj ena navedba iz tega uradnega zaznamka. S tem je bila po mnenju obrambe obsojencu kršena pravica do neposrednega izvajanja dokazov, ker mu ni bila dana možnost, da bi oškodovanko zaslišal v zvezi z vsebino uradnega zaznamka, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost drugostopenjske sodbe.

Navedbe zagovornika niso utemeljene. Vrhovno sodišče najprej izpostavlja, da se na uradne zaznamke o zbranih obvestilih, iz katerih izhajajo izjave prič, ki so bile pridobljene v predkazenskem postopku, sodba ne sme opirati. Takšni uradni zaznamki se namreč lahko uporabljajo le za oceno verodostojnosti izpovedbe priče na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem, in sicer na način, da se s predočanjem teh uradnih zaznamkov pričina izpovedba preizkusi, dopolni oz. razjasni.

Iz zapisnika o glavni obravnavni z dne 10. 10. 2022 (str. 10) izhaja prav to, torej da je predsednica senata oškodovanki - zaradi ocenjevanja njene verodostojnosti - tekom njenega zaslišanja predočila tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 26. 3. 2021, kar nenazadnje navaja tudi zagovornik. Drugostopenjsko sodišče je v sklopu ocenjevanja verodostojnosti oškodovankine izpovedbe povsem utemeljeno upoštevalo tudi konkretni uradni zaznamek (točka 8 drugostopenjske sodbe). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik ne more uspeti s trditvijo o kršitvi načela neposrednosti. Zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni uspel v ničemer izkazati, da bi zatrjevana kršitev kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost drugostopenjske sodbe (vzročna zveza med kršitvijo in pravilnostjo ter zakonitostjo). Navedbe v smeri, da obsojenec ni imel možnosti zaslišati oškodovanke glede vsebine uradnega zaznamka, so neutemeljene, ker je vsebina uradnega zaznamka smiselno enaka izpovedbama oškodovanke v preiskavi in na glavni obravnavi. Obsojenec je imel možnost postavljati vprašanja oškodovanki v obeh fazah kazenskega postopka, kar pomeni, da je lahko postavljal vprašanja o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah, o katerih je oškodovanka izpovedala tekom kazenskega postopka, zato Vrhovno sodišče v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ne prepozna kršitve pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS.

11.Zagovornik zatrjuje tudi, da je prvostopenjsko sodišče verodostojnost oškodovankine izpovedbe ugotavljalo le z izvedenskim mnenjem, pri čemer izpostavlja, da predmet izvedenskega mnenja ne more biti ocena resnicoljubnosti oz. verodostojnosti, kar je v pristojnosti sodišča. Sodišče bi torej moralo verodostojnost oškodovankine izpovedbe ocenjevati še z drugimi dokazi, in sicer zagovorom obdolženca in izpovedbami prič, ne pa da je oceno verodostojnosti preneslo na izvedenko. Po oceni obrambe je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost drugostopenjske sodbe.

Očitek obrambe, da je prvostopenjsko sodišče verodostojnost oškodovankine izpovedbe ugotavljalo le in zgolj z izvedenskim mnenjem, prav tako ni utemeljen. Kot sta povsem pravilno pojasnili sodišči nižje stopnje (točka 14 prvostopenjske sodbe in točka 24 drugostopenjske sodbe), je prvostopenjsko sodišče izvedensko mnenje upoštevalo zgolj kot enega izmed dokazov, ki potrjujejo verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko mnenje ocenilo kot dokaz, pri čemer mu je zaradi njegove strokovnosti ter celovitosti utemeljeno sledilo. Vrhovno sodišče torej zaključuje, da prvostopenjsko sodišče verodostojnosti oškodovankine izpovedbe ni ugotavljalo le z izvedenskim mnenjem, temveč ga je upoštevalo kot enakovreden dokaz izpovedbam prič (točka 15 prvostopenjske sodbe), ko je ocenjevalo verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Prvostopenjsko sodišče je prišlo do zaključka glede verodostojnosti oškodovankine izpovedbe skladno z načelom neposrednosti, to je na podlagi presoje vseh tekom kazenskega postopka izvedenih dokazov, ki jih je prvostopenjsko sodišče zaznalo s svojimi čutili.

Glede prekinitve izvršitve pravnomočne sodbe

12.Zagovornik glede na vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti predlaga tudi prekinitev izvršitve izrečenega varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica, in sicer do odločitve o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

13.Glede na to, da je bila obsojencu izrečena kazenska sankcija opozorilne narave, in sicer pogojna obsodba, Vrhovno sodišče ugotavlja, da za zagovornikov predlog niso izpolnjeni zakonski pogoji, ker je na podlagi šestega odstavka 421. člena ZKP takšen predlog dopustno podati le v primeru, ko je obsojencu, ki je na prostosti, izrečena kazen zapora.

C.

14.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, medtem ko uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

15.Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, in sicer ob smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter tar. št. 7112, 71113, 71110 in 7152 ZST-1.

16.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 29/2009 z dne 16. 4. 2009. 2 Damjan Korošec in Barbara Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, 2018, str. 974. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 411/2005 z dne 25. 5. 2006. 4 Andreja Sedej Grčar, Opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja v izreku sodbe, Pravna praksa, št. 26, 2017, str. 8-9 (izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007, I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017, opr. št. I Ips 24608/2013 z dne 2. 6. 2016, I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013, I Ips 37/2006 z dne 18. 1. 2007, I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008). 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 15596/2017 z dne 22. 4. 2021. 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018. 7 Sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, opr. št. I Ips 440/2006 z dne 5. 4. 2007, I Ips 283/2005 z dne 1. 12. 2005. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 6676/2010 z dne 19. 10. 2017.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 174, 174/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.