Jedro

Tožena stranka s pritožbenimi navedbami smiselno izpodbija ugotovitev o nezakonitosti izredne odpovedi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno. Zato v pritožbenem postopku zoper izpodbijano sodbo, s katero je odločeno le o reparacijskem zahtevku, sodni razvezi in denarnem povračilu, teh pritožbenih navedb ni mogoče ponovno presojati.

Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izvedlo narok za glavno obravnavo kljub opravičeni odsotnosti tožene stranke. V sodnem spisu namreč ni podatka ali dokazila o tem, da bi tožena stranka sporočila odsotnost, niti, da bi razlog za odsotnost opravičila. Tudi sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da je vabilo za toženo stranko izkazano, vendar izostanek ni opravičen. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je izvedlo narok kljub odsotnosti tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 10. 8. 2015, ampak je trajalo od 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 za polni delovni čas 40 ur na teden, od 28. 10. 2015 do 31. 7. 2016 za krajši delovni čas od polnega 20 ur na teden ter od 1. 8. 2016 do 3. 10. 2016 za polni delovni čas 40 ur na teden (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 10. 8. 2015 do 3. 10. 2016 , vključno z delovno dobo, ter mu: - za čas od 10. 8. 2015 do 27. 10. 2015 in za čas od 1. 8. 2016 do 3. 10. 2016 za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 5. 2007 v višini osnovne plače 763,51 EUR bruto, s pripadajočimi dodatki, od tako obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, pri čemer zapade plača v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od neto zneskov pa plačati zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do plačila, - za čas od 28. 10. 2015 do 31. 7. 2016 za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 5. 2007 v višini osnovne plače 763,51 EUR bruto, s pripadajočimi dodatki, zmanjšano za bruto plačo, ki jo je prejemal pri delodajalcu A., z. o. o., v višini 307,11 EUR bruto in od tako zmanjšane in obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, pri čemer zapade plača v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od neto zneskov pa plačati zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 7.454,76 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov plača neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. V presežku za znesek 11.182,14 EUR bruto pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (III. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.663,58 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza, saj sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo oziroma ga je ugotovilo napačno. Posledično je odločitev sodišča tudi materialnopravno napačna. Ves čas postopka je oporekala temelju tožbenega zahtevka, za svoje navedbe pa je ponudila tudi vse razpoložljive dokaze. Meni, da so bile njene navedbe zadostno konkretizirane in da jih sodišče neutemeljeno ni upoštevalo oziroma jih ni zadostno presojalo. Gre namreč za negativna dejstva, ki jih tožena stranka ni mogla dokazati drugače, sodišče pa je preuranjeno zaključilo, da so tožnikove navedbe dokazane. Poudarja, da je za svoje navedbe kot dokaz predlagala tudi zaslišanje strank, kar pa sodišče ni upoštevalo, saj je izvedlo narok za glavno obravnavo 16. 1. 2018 kljub odsotnosti tožene stranke. Sodišče je izvedlo narok, čeprav je 15. 1. 2018 nemudoma, po nastopu bolezni, opravičila svoj izostanek ter podala prošnjo za preložitev naroka. V vabilu na narok za glavno obravnavo tudi ni bila opozorjena na posledice izostanka z naroka. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je kljub opravičljivemu razlogu izvedlo narok brez prisotnosti tožene stranke in brez izvedbe iz njene strani predlaganih dokazov. Prav tako sodišče s tem toženi stranki ni dalo možnosti dokazovati nasprotno, zahtevek tožnika pa je štelo za dokazanega. Ker tožena stranka v postopku niti ni bila zaslišana, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, obojestranskega zaslišanja, neposrednosti, prav tako pa ji je bila odvzeta pravica do izjave, do zaslišanja in pravica do izvedbe predlaganega dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku. Posledično je z neizvedbo dokazov tudi nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Navedbe tožene stranke je štelo za neresnične, ker naj ne bi bile dovolj konkretizirane, kar pa še toliko bolj pomeni, da bi sodišče moralo dopustiti dokazovanje s predlaganimi dokazi in dati toženi stranki možnost utemeljiti svoje navedbe. Nepravilen oziroma preuranjen je zato zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj temelji na napačno izpeljanem dokaznem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo Pd 248/2015 z dne 7. 4. 2016 zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi (po 2. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki jo je tožena stranka podala tožniku, ter reparacijski in reintegracijski tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 552/2016 z dne 16. 2. 2017 sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, v preostalem delu (razen glede stroškov postopka tožene stranke) pa je sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je s sodbo VIII Ips 159/2017 z dne 7. 11. 2017 zavrnilo revizijo tožene stranke, ki jo je vložila zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je nato v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo Pd 63/2017 v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe. Predmet pritožbenega preizkusa je torej le odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku in sodni razvezi ter denarnem povračilu v ugodilnem delu.

6. Odločitev o temelju tožbenega zahtevka, to je o nezakonitosti izredne odpovedi, je torej pravnomočna. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je tožena stranka ves čas postopka oporekala temelju tožbenega zahtevka, pri čemer je podala konkretizirane navedbe ter vse dokaze. Tožena stranka namreč s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem smiselno izpodbija ugotovitev o nezakonitosti izredne odpovedi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno, kot je navedeno v 2. točki te obrazložitve. Zato v pritožbenem postopku zoper izpodbijano sodbo, s katero je odločeno le o reparacijskem zahtevku, sodni razvezi in denarnem povračilu, teh pritožbenih navedb ni mogoče ponovno presojati.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izvedlo narok za glavno obravnavo kljub opravičeni odsotnosti tožene stranke. V sodnem spisu namreč ni podatka ali dokazila o tem, da bi tožena stranka sporočila odsotnost, niti, da bi razlog za odsotnost opravičila. Tudi sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 1. 2018 ugotovilo, da je vabilo za toženo stranko izkazano, vendar izostanek ni opravičen. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je izvedlo narok kljub odsotnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer na naroku sprejelo sklep o modifikaciji tožbenega zahtevka in vpogledalo v tri pogodbe o zaposlitvi (A17 - A19), vendar je bila tožena stranka o tem seznanjena že s pripravljalno vlogo tožnika z dne 12. 12. 2016, medtem ko novih navedb tožnik na naroku ni podal. Poleg tega so predložene pogodbe toženi stranki v korist, saj je s tem znižan reparacijski zahtevek tožnika. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, saj je vabilo na zaslišanje prejela z opozorilom, da lahko sodišče zasliši samo stranko, ki na narok pride (list. št. 284). Prav tako ne drži, da tožena stranka ni bila opozorjena na posledice izostanka z naroka za glavno obravnavo. Iz vabila toženi stranki na prvi narok za glavno obravnavo (list. št. 285) izhaja, da je bila tožena stranka o posledicah izostanka z naroka obveščena. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, obojestranskega zaslišanja, neposrednosti ter da je bila toženi stranki odvzeta pravica do izjave, do zaslišanja in pravica do izvedbe predlaganega dokaza.

8. Pritožba le pavšalno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, zato pritožbeni preizkus s tem v zvezi niti ni mogoč, razen preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku, ki je natančno obrazložena v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je materialnopravno pravilna, enako kot odločitev o sodni razvezi, sprejeta na predlog tožnika, ki se je 3. 10. 2016 zaposlil za nedoločen čas pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o denarnem povračilu, do katerega je tožnik upravičen, saj je tudi za določitev povračila po višini (v višini 6 plač) upoštevalo pravilno osnovo ter vse kriterije iz 118. člena ZDR-1. 9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).