Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 10.12.1992 (Ur.l. RS, št. 61/92) določbo 13.a člena ZDS razveljavilo. Odločilo je tudi, da razveljavitev začne učinkovati dne 1.6.1993 s pravnim učinkom po 1. in 2. odst. 414. čl. ustave iz leta 1974. Ker odločitev o pridobitvi državljanstva tožeče stranke še ni bila pravnomočno rešena do objave odločbe ustavnega sodišča (24.12.1992), je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji po določbi 13. a člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je Vlada Republike Slovenije dala negativno mnenje k njeni vlogi za izredno naturalizacijo.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo na predpis, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 10.12.1992 razveljavilo. Res je, da je v odločbi ustavnega sodišča tudi odločeno, da razveljavitev začne učinkovati dne 1.6.1993, vendar je ta učinek vezan izključno na interes strank v upravnem postopku, ki so se pripravljene podvreči diskrecijski oceni upravnega organa po razveljavitveni odločbi. Razveljavitev 13 a člena zakona s takojšnjim učinkom pa bi, kar je izrecno navedeno v odločbi ustavnega sodišča, preprečila zainteresiranim, da po tej poti poskušajo pridobiti državljanstvo še preden bi zakonodajalec razveljavljeno zakonsko določbo nadomestil z novo, ki bo skladna z ustavo Republike Slovenije. Po ugotovitvi ustavnega sodišča, da je določba 13. a člena nezakonita, se ni pripravljena podvreči diskrecijski pravici upravnega organa, za katero je bilo ugotovljeno, da je protiustavna. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razviden namen zavrnitve, na podlagi katerega bi se dalo presoditi, ali je bil zakonsko določeni namen 13. a člena pri diskrecijskemu odločanju spoštovan ali ne. Zato izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti, saj zgolj iz navedbe, da je Vlada Republike Slovenije sporočila negativno mnenje, ne more ugibati, kateri so bili nagibi, ki so vodili toženo stranko oziroma Vlado Republike Slovenije v negativno odločitev oziroma mnenje. S tem je tožena stranka tudi kršila temeljno načelo upravnega postopka, načelo zakonitosti, saj bi morala v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izdane po prostem preudarku, navesti razloge za svojo odločitev. Zgolj sklicevanje na negativno mnenje Vlade Republike Slovenije pa ob smiselni uporabi stališč dosedanje sodne prakse to vsekakor ne more biti. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ji je bilo v okviru 13. a člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. V času izdaje izpodbijane odločbe ta člen zakona še ni bil razveljavljen, ampak je razveljavitev začela učinkovati dne 1.6.1993. V okviru tega člena je odločala o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije šele po predhodnem mnenju Vlade Republike Slovenije. Ker je v konkretnem primeru Vlada Republike Slovenije dala negativno mnenje za tožničin sprejem v slovensko državljanstvo, je izdala temu primerno odločbo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje meni, da je pravilna njena odločitev v izpodbijani odločbi. Zato pri njej vztraja in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Člen 13. a zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS) je določal, da ne glede na pogoje iz 10. člena tega zakona lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki je vsaj po enem od staršev po poreklu slovenske narodnosti, pa ji je državljanstvo Republike Slovenije prenehalo z odpustom, odrekom ali odvzemom, ali zaradi zgodovinskih okoliščin ni pridobila državljanstva Republike Slovenije. Drugi odstavek istega člena je določal, da o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije daje predhodno mnenje Vlada Republike Slovenije. V 3. odstavku navedenega člena pa je bil urejen postopek v zvezi z vlogo za pridobitev državljanstva po 1. odstavku tega člena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 10.12.1992 (Uradni list RS, št. 61/92 z dne 24.12.1992) določbo 13. a člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije razveljavilo, skupaj z določbo 41. člena istega zakona. Hkrati je odločilo, da razveljavitev začne učinkovati dne 1.6.1993 s pravnim učinkom po 1. in 2. odstavku 414. člena ustave iz leta 1974. Ta določa, da se zakoni, za katere je ugotovljeno, da so nehali veljati, in drugi predpisi in splošni akti, ki so odpravljeni ali razveljavljeni, ne uporabljajo za razmerja, nastala pred dnem objave odločbe ustavnega sodišča, če do tega dne niso bila pravnomočno rešena. Drugi odstavek pa določa, da se predpisi in drugi splošni akti, izdani za izvrševanje predpisov ali samoupravnih splošnih aktov, ki jih ni več mogoče uporabljati, ne uporabljajo od dneva objave odločbe ustavnega sodišča, če iz odločbe izhaja, da so v nasprotju s to ustavo ali zakonom. Ker odločitev o pridobitvi državljanstva tožnice še ni bila pravnomočno rešena do objave navedene odločbe ustavnega sodišča, je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti. Tožena stranka bo v ponovljenem postopku morala rešiti vlogo tožnice v skladu z odločbo ustavnega sodišča, ob uporabi ustreznih določb zakona o državljanstvu Republike Slovenije in v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku ter pred odločitvijo o zadevi stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpravilo izpodbijano odločbo, da bo lahko tožena stranka o zahtevku ponovno odločala. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).