Jedro

Nepravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sta stranki v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nično dogovorili zamudne obresti, ki naj bi pričele teči še pred nastankom dolžnikove zamude. Pogodbena obveznost toženke za plačilo obresti od plačanih stroškov specializacije ni odvisna od nastopa zamude v smislu 378. člena OZ, saj pogodbeno določene obresti tečejo od dne, ko je bil posamičen strošek specializacije s strani tožnice plačan, do dne prenehanja pogodbe o zaposlitvi (11. 6. 2017).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: „ II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 32.028,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2019 do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 6.901,48 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V. Stranski intervenient sam krije svoje stroške postopka.

VI. Zavezanec za plačilo sodne takse je tožena stranka.“

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 1.298,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 23.335,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 32.028,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) in pobotni ugovor je zavrnilo (točka III izreka), da je dolžna plačati toženki 80,74 EUR (točka IV izreka) in stranskemu intervenientu 11,37 EUR stroškov postopka (točka V izreka) ter da je zavezanec za plačilo sodne takse tožnica v deležu 57,85 % in toženka v deležu 42,15 %.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, vključno z odločitvijo o stroških postopka in sodni taksi (točke II, IV, V in VI izreka sodbe) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je 11. člen Pogodbe o pravicah in obveznostih v zvezi s specializacijo izraz avtonomije pogodbenih strank. Stranki sta v 11. členu navedene pogodbe uporabili izraz zakonite zamudne obresti ter določili, da se obresti obračunajo od dneva prejema prejemka oziroma od dneva, ko je znesek s strani tožnice plačan, do datuma vračila. Le če bi stranki določili, da toženka dolguje zakonske zamudne obresti, bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno. Stranki sta se v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) dogovorili za način obračunavanja obresti, ki ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, zato bi ga sodišče moralo upoštevati. Pogodbena obveznost je določljiva, saj je jasno, od kdaj se obresti obračunavajo ter kakšna je obrestna mera - gre za obrestno mero, ki je določena za zakonske zamudne obresti. Ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženki naloži v plačilo še 32.028,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2019 do plačila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožbeni zahtevek temelji na 11. točki Pogodbe o pravicah in obveznostih v zvezi s specializacijo z dne 1. 7. 2010 (A1, B1). Po tej pogodbeni določbi je specializantka (toženka) dolžna delodajalcu (tožnici) povrniti vse stroške specializacije, to je bruto - bruto plače, regres – bruto za letni dopust, stroške prehrane, kotizacije, prevozne stroške in druge stroške, ki so nastali v času specializacije in so pogojeni z opravljanjem specializacije, in sicer takoj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od dneva prejema takšnega prejemka oziroma od dneva, ko je znesek s strani SB A. (tožnice) plačan, do datuma povračila oziroma vračila tako opredeljenih stroškov, če je po volji ali krivdi specializantke delovno razmerje prenehalo med opravljanjem specializacije ali po specialističnem izpitu, vendar pred potekom dobe, določene v tej pogodbi. V 2. alineji 10. točke pogodbe sta stranki določili, da mora specializantka ostati na delu pri tožnici dvakratno dobo specializacije, ki je vezana na dobo plačila specializacije s strani tožnice.

6. Glede na zgoraj predstavljeno pogodbeno podlago glede plačila obresti v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja toženke, je nepravilna presoja sodišča prve stopnje, da sta stranki v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nično dogovorili zamudne obresti, ki naj bi pričele teči še pred nastankom dolžnikove zamude. Pogodbena obveznost toženke za plačilo obresti od plačanih stroškov specializacije ni odvisna od nastopa zamude v smislu 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.),1 saj pogodbeno določene obresti tečejo od dne, ko je bil posamičen strošek specializacije s strani tožnice plačan, do dne prenehanja pogodbe o zaposlitvi (11. 6. 2017). Dejstvo, da pogodba določa, da je višina obresti enaka višini zakonitih (zakonskih) zamudnih obresti, ne pomeni, da gre za zakonske zamudne obresti, kot so opredeljene v 378. členu OZ, oziroma ne vpliva na pogodbeno naravo obresti. Kot določa 374. člen OZ, dolguje poleg glavnice dolžnik tudi obresti, (če tako določa zakon ali) če se upnik in dolžnik tako dogovorita. Takšno pogodbeno določilo torej ni nično v smislu prvega odstavka 86. člena OZ, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, toženka pa tudi ni trdila, da bi bila pogodba izpodbojna, oziroma je ni izpodbijala v skladu s 16. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala toženka po opravljenem specialističnem izpitu pri tožnici ostati na delu 2.316 dni, zaposlena pa je bila 702 dni oziroma 30,31 % navedenega obdobja (69,69 % zahtevanega obdobja po specializaciji ni bila zaposlena), in da znesek obresti znaša 45.958,61 EUR.2 Ker je toženka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pred potekom dogovorjene dvakratne dobe specializacije, je nastal položaj, ko je dolžna tožnici poleg plačanih stroškov specializacije plačati tudi pogodbeno dogovorjene obresti od teh stroškov v skladu z dogovorom v pogodbi. Ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo še znesek 32.028,55 EUR, ki predstavlja sorazmerni del (69,69 %) obveznosti plačila obresti od celotnega zneska obresti, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 8. 1. 2019 (procesne obresti).

8. Zaradi uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) tožnici utemeljeno priznalo 6.901,48 EUR stroškov, ki jih je toženka glede na spremenjeni uspeh (tožnica je v postopku uspela) sedaj dolžna plačati v celoti. Ker toženka v postopku ni uspela, tudi stranski intervenient na njeni strani ni upravičen do povračila svojih stroškov postopka in jih krije sam. Glede na spremembo uspeha v sporu je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu sodne takse za postopek na prvi stopnji tako, da je kot zavezanca določilo toženko.

9. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve stroškov. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta (32.028,55 EUR) znašajo 875 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4) in 2 % oziroma 17,5 točk materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR, skupaj z 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 645,60 EUR znaša 1.298,91 EUR.

1 Ta bi sicer po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nastopila z 12. 6. 2017, prvi dan po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica zamudne obresti uveljavlja od vložitve tožbe, to je od 8. 1. 2019. 2 Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni argumentirano nasprotovala tožničinemu izračunu obresti.