Jedro

Urbanistični inšpektor uvede postopek proti investitorju nedovoljenega posega v prostor po uradni dolžnosti. Ne prijavitelj ne lastnik zemljišča, na katerem je bil nedovoljen poseg izvršen, nimata lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 22. 1. 2002, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za priznanje položaja stranke v inšpekcijskem postopku v zadevi postavitve hleva, drvarnice in ograje ter gradnje vodnjaka in prizidkov investitorke AA. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da je tožeča stranka podala opozorilo organu prve stopnje, da je investitorka AA izvedla določene posege v prostor brez ustreznega upravnega dovoljenja. Po določbah 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na zahtevo katere je začet postopek, zoper katero teče postopek in drugi, ki so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Po določbah 43. člena ZUP pa se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Lastnost stranke ima torej le oseba, ki je lahko imetnik pravic, obveznosti ali pravnih koristi, o katerih se odloča v konkretni upravni stvari. Te pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna upravna področja in po teh predpisih se presoja vprašanje, kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku. V obravnavani zadevi je to Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), po katerem ima lastnost stranke v inšpekcijskem postopku investitor nedovoljenega posega v prostor oziroma le če investitorja ni mogoče odkriti, lastnik zemljišča, ker se v postopku odloča o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Nedvomno je, da v predmetnem inšpekcijskem postopku tožeča stranka ni investitorka, torej ni stranka v tem postopku. Po presoji tožene stranke je tako prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka nima lastnosti stranke v inšpekcijskem postopku zoper investitorko AA. Za uveljavljanje morebitne škode, povzročene s strani investitorke, pa lahko tožeča stranke uporabi druge pravne poti in pravna sredstva izven upravnega postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da jo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita. Z napačnim sklepom je že upravni organ prve stopnje odločil, da tožeča stranka nima statusa stranke v postopku urbanistične inšpekcije, ki se vodi zaradi postavitve hleva, drvarnice in ograje ter gradnje vodnjaka in prizidkov investitorke AA. Tako upravni organ prve stopnje kot tožena stranka svojo odločitev utemeljujeta z navedbo, da ima po določbah ZUN in ZUP lahko status stranke le investitor, tožeča stranke pa je le lastnica zemljišča, na katerem je bil izvršen nedovoljen poseg investitorke. Tožeča stranka meni, da glede na nesporno dejstvo, da je lastnica zemljišča, na katerem se črna gradnja nahaja, izkazuje materialno pravno podlago za priznanje položaja stranke, saj je nosilka - imetnica lastninsko pravnih upravičenj kot lastnica zemljišča po določbah Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno vprašanje priznanja položaja stranke v inšpekcijskem postopku, uvedenem na podlagi ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01).

Nepravilno je stališče tožeče stranke, da ima kot lastnica zemljišča, na katerem se brez dovoljenja posega v prostor, položaj stranke v inšpekcijskem postopku. Inšpekcijski postopek namreč urbanistični inšpektor uvede po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke. Zato v takem postopku ni stranke, na katere zahtevo se postopek uvede in opozorilo tožeče stranke inšpekcijskemu organu, da se izvajajo na zemljišču nedovoljeni posegi, ima le značaj prijave v smislu 2. odstavka 126. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi ji moral biti priznan položaj stranke v postopku že iz razloga, ker je lastnica zemljišča, na katerem se je izvršil nedovoljeni poseg. V zvezi s tem se sodišče v celoti sklicuje na navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj se z razlogi v celoti strinja, ti so pravilni in na zakonu utemeljeni, zato jih sodišče v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je namreč pravilno obrazložila, da v konkretnem inšpekcijskem postopku položaj strank določa materialni predpis, to je ZUN, ki daje položaj stranke samo investitorju nedovoljenega posega, glede na to, da se postopek začne po uradni dolžnosti in torej ni predlagatelja postopka. Po presoji sodišča ni sporno, da je priznan položaj stranke prvenstveno investitorju, saj zakon le podredno, če investitorja ni mogoče odkriti, kar pa v konkretni zadevi ni sporno, zavezuje oziroma daje položaj stranke lastniku zemljišča (prvi odstavek 73. člena ZUN).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 59. člena ZUS).

Tožeča stranka s tožbo zahteva še povrnitev stroškov postopka. V zvezi s tem delo zahtevka sodišče pojasnjuje, da 3. odstavek 23. člena ZUS med drugim določa, da kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.