Jedro

Čas, ko je druga toženka živela s prvim tožencem v ekonomski skupnosti, še predno je ta postal imetnik stanovanjske pravice, se ne všteva v dvoletni rok iz 1. odstavka 5. člena ZSR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede druge toženke spremeni tako, da se glasi: Toženka se je dolžna skupaj z uporabniki v 30. dneh izseliti iz stanovanja št. 34, ki se nahaja v mansardi hiše L. ter ga praznega izročiti šesti tožeči stranki. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim druga toženka zahteva prodajo stanovanja, se zavrne.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Druga toženka mora v 30 dneh tožečim strankam solidarno povrniti 43.010,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 26.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za ugotovitev, da toženca ne izpolnjujeta pogojev za sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje, zahtevek za izselitev druge toženke pa zavrnilo. Ugodilo je zahtevku iz nasprotne tožbe in tožeče stranke zavezalo, da morajo z drugo toženo stranko skleniti prodajno pogodbo za sporno stanovanje v skladu s 117. členom Stanovanjskega zakona. Zoper to odločbo se iz vseh razlogov pritožujejo tožeče stranke in predlagajo razveljavitev. Zatrjujejo, da je dovolj dokazov, da je bila druga toženka podnajemnica prvega toženca, ki se je v Berlin odselil junija 1991. V skladu s 76. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih je prenehala pravica podstanovalca, da uporablja stanovanjske prostore, ko je prenehala pravica imetnika stanovanjske pravice, da uporablja stanovanje, v katerem so ti prostori. Po 58. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih je prvemu tožencu prenehalo stanovanjsko razmerje konec leta 1991. Po 148. členu Stanovanjskega zakona lastnik ni dolžan skleniti najemne pogodbe, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je takšno razmerje bilo mogoče odpovedati brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ugotovitveni del zahtevka proti prvemu tožencu nedovoljen. Tožeča stranka je imela pravni interes ugotoviti, da prvi toženec ne izpolnjuje pogojev za sklenitev najemne pogodbe, ker je izgubil stanovanjsko pravico. Od te ugotovitve je odvisno, ali je prva tožena stranka po zakonu prenehala biti imetnik stanovanjske pravice in je s tem druga tožena stranka izgubila podstanovalsko pravico. Nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka dokazovati, da je bila druga toženka podnajemnica. Sodba tudi nima tehtne obrazložitve, da je imela druga toženka status uporabnice po 2. odstavku 19. člena ZSR. Sodišče je prezrlo, da je prvi toženec postal imetnik stanovanjske pravice šele na podlagi odločbe z dne 12.7.1990 in da tudi sam stanovanja ni uporabljal dve leti, tako da je zatrjevanje o njegovi dveletni ekonomski skupnosti z drugo toženko neutemeljeno. Sodba nima obrazložitve, zakaj naj bi bila tožeča stranka dolžna sporno stanovanje prodati drugi toženi stranki po 117. členu Stanovanjskega zakona. Če je imetnik stanovanjske pravice živ, so do odkupa upravičeni le on sam, če za to izpolnjuje pogoje, ter ožji družinski člani z njegovo pisno privolitvijo. Druga toženka pa nedvomno ne sodi med ožje družinske člane prvega toženca. Sicer pa listine, ki jih pritožnice prilagajo pritožbi, dokazujejo, da je bila druga toženka podnajemnica prvega toženca. Pritožba je delno utemeljena. Ugotovitev dejstev, razen če gre za ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine, ne more biti predmet ugotovitvene tožbe (1. in 2. odstavek 187. člena ZPP). In ker se zahtevek tožečih strank glasi na ugotovitev, da toženca ne izpolnjujeta pogojev za sklenitev najemne pogodbe, je sodišče prve stopnje tožbo glede tega zahtevka povsem pravilno zavrglo (2. odstavek 288. člena ZPP). Vprašanje, ali imajo tožeče stranke pravno korist od ugotovitve, da toženca ne izpolnjujeta pogojev za sklenitev najemne pogodbe, je zato irelevantno. Pritožbeno sodišče je tako zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrženju ugotovitvene tožbe in v tem delu potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP). Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na pomen ugotovitve, da je postal prvi toženec imetnik stanovanjske pravice šele 12.7.1990. To namreč pomeni, da druga toženka do 19.10.1991, ko je začel veljati Stanovanjski zakon, v nobenem primeru ni mogla postati imetnica stanovanjske pravice. Čas, ko je druga toženka živela s prvim tožencem v ekonomski skupnosti, še preden je ta postal imetnik stanovanjske pravice, se namreč ne všteva v dvoletni rok iz 1. odstavka 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato nima pravice do odkupa stanovanja (1. odstavek 117. člena Stanovanjskega zakona) in tudi ne pravice do sklenitve najemne pogodbe (147. člen Stanovanjskega zakona), kar pomeni, da nezakonito zaseda stanovanje (1. odstavek 58. člena Stanovanjskega zakona). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za izpraznitev stanovanja (2. odstavek 58. člena Stanovanjskega zakona) in zavrnilo zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe (4. točka 373. člena ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP). Tožeče stranke namreč v pritožbi ne oporekajo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvi toženec stanovanja s svojimi stvarmi ne zaseda več, ker da se je iz njega trajno izselil in ga "izročil" drugi toženki. Ker tožeče stranke niso zmagale samo z ugotovitvenim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, jim mora druga toženka povrniti stroške postopka (3. odstavek 154. člena ZPP), ki predstavljajo znesek, ki bi se tožečim strankam priznal kot nagrada za odvetnika (163. člen ZPP). Enako velja tudi glede stroškov pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 166. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu s Tarifo o odvetniških storitvah (2. odstavek 155. člena ZPP).