Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka pogodbena dela opravila in da jih je tožena stranka tudi prevzela, oboje do dneva izdaje končne situacije, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tega dne terjatev iz končne situacije zapadla v plačilo.

V odločitvi o zavrnitvi pobotnega ugovora je zajeta tudi ugotovitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še posebej ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji pobota (istovrstnost, zapadlost, vzajemnost, likvidnost).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za znesek 10.798,24 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 01. 2007 in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča Murski Soboti, opr. št. Ig 172/2007 z dne 09. 05. 2007 v tem obsegu razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu,: - s katerim se je navedeni sklep o izvršbi vzdržal v veljavi za znesek 99.336,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 07. 2007 do plačila in za izvršilne stroške v višini 1.707,01 EUR in - s katerim je bil pobotni ugovor zavrnjen, potrdi

Pritožbi zoper sklep o delnem umiku se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se: "se razveljavi za znesek 2.214,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ." V preostalem nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 4.676,32 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 75,84 EUR v višini v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo z opr. št. Pg 235/2007-48 z dne 24. 11. 2009 razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Ig 172/2007-2, z dne 09. 05. 2007, ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 109.402,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 07. 2007 do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 1.707,17 EUR. Sklenilo je tudi, da se delni umik tožbe v znesku 75.553,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi vzame na znanje in se navedeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v tem obsegu v 1. točki izreka razveljavi. Odločilo je, da se pobotni ugovor tožene stranke za znesek 73.860,53 EUR in znesek 169.932,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 6.054,17 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo in sklep o delnem umiku tožbe je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložil pritožbo toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, tožeči stranki.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba glede sodbe je delno utemeljena Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek izvira iz ustne pogodbe, po kateri se je tožeča stranka kot podizvajalec toženi stranki kot izvajalcu zavezala opraviti obrtniška dela na objektu bazenskega kompleta V. M. T. po pogodbi št. 385G/260127/05, ki jo je z naročnikom V d.d.. Dne 09. 05. 2005 sklenila tožena stranka. Po opravljenih delih je tožnica tožencu izročila končno situacijo št. 60183/2006 z dne 05. 01. 2007 za znesek 154.673,49 EUR (priloga A4) in račun št. 60184-E z zapadlostjo dne 30. 01. 2007 za znesek 30.282,45 EUR (priloga A3), kar je toženec z dopisom z dne 19. 01. 2007 zavrnil (priloga B4).

Glede zahtevka, ki se nanaša na plačilo končne situacije z dne 05. 01. 2007: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da navedeni del tožbenega zahtevka še ni dospel v plačilo. Pravilno je zaključilo, da pravdni stranki medsebojnega pogodbenega razmerja nista v celoti temeljili na pogodbi, ki jo je sklenil toženec z družbo V. d.d., št. 385G/260127/05 z dne 01. 09. 2005, zaradi česar naj bi bila predmetna terjatev vezana na dokončanje vseh pogodbenih del, odpravljenih pomanjkljivosti in primopredajo po slednji pogodbi. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o tem utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe z jasnimi in logičnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje pa tožena stranka zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, ni uspela izpodbiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v svojo ponudbo sicer vključila popis del in cene, ki jih je vsebovala tudi pogodba med V. d.d. in toženo stranko. Vendar pa je pravilno ocenilo, da sta pravdni stranki samo v tem obsegu oprli svoj pogodbeni odnos na pogodbo med V. d.d. in toženo stranko. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka pogodbena dela opravila in da jih je tožena stranka tudi prevzela, oboje do dneva izdaje končne situacije, torej do 05. 01. 2007, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tega dne terjatev iz končne situacije zapadla v plačilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo kot neizkazane trditve tožene stranke, da je tožeča stranka v končni situaciji zaračunala več storitev kot pa jih je dejansko opravila. Sodišče prve stopnje se je glede količin in cen dejansko opravljenih del tožnice oprlo na podpisano in potrjeno knjigo obračunskih izmer (priloga A13), ki je tožnici služila kot podlaga za obračun teh del v končni situaciji št. 60183/2006. V zvezi s tem pritožba izpostavlja, da predložena knjiga obračunskih izmer ne izkazuje opravljenega, saj naj bi iz izpovedi priče D. D. izhajalo, da se predloženi dokument v prilogi A13 ne ujema z originalom, ki se hrani pri tej priči. Dejstvo je, da v postopku na prvi stopnji pravdni stranki nista predložili gradbenega dnevnika. Pri tem pa pritožba zmotno meni, da je bilo dokazno breme za predložitev tega dokaza na tožnici. Tožnica je namreč predložila knjigo obračunskih izmer, ki je relevantna podlaga za izračun dejansko opravljenih količin in cen, saj iz nje izhajajo preverljivi podatki. Poleg tega je predložena knjiga obračunskih izmer tudi podpisana in potrjena s strani odgovorne vodje del, to je priče D. D., ki je tudi sam izpovedal, da je knjigo vseskozi podpisoval, iz česar implicitno izhaja, da se je s samo vsebino strinjal. Ker pa je tožena stranka trdila, da se podatki iz obračunske knjige ne ujemajo s podatki v gradbenem dnevniku, bi navedeni gradbeni dnevnik morala kot dokaz predložiti ona. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec z nepredložitvijo gradbenega dnevnika ni izpodbil ugotovitev, ki izhajajo iz podpisane knjige obračunskih izmer. Drugačno pritožbeno stališče ne drži. Ker se torej v spisu med dokazi ne nahaja gradbeni dnevnik, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi bilo mogoče resnično višino vtoževanega tožbenega zahtevka ugotoviti samo s primerjavo opravljenega dela, izhajajoč iz gradbenega dnevnika, in končne situacije, kar bi opravil izvedenec gradbene stroke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožena stranka ni izkazala tudi nasprotovanja, da tožeča stranka ni upoštevala dogovorjenega popusta za vsa opravljena dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se pravdni stranki posebej dogovorili o dodatnih delih, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko in jih je glede na doseženi dogovor zaračunala po cenah iz svojega cenika brez popusta. Pri tem se je pravilno oprlo na vsebino zapisnika o nadaljevanju del z dne 07. 12. 2005 (A12) in na izpoved zastopnika tožeče stranke, ki je izpovedal, da za dodatna dela ni bil dogovorjen 10% popust, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji teh dejstev ni uspela izpodbiti. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem pa tožena stranka ni uspela izpodbiti s pritožbo, v kateri ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na pri stopnji. Ne drži pritožbena trditev, da je izpodbijana sodba nepreizkusljiva, ker iz same končne situacije ni razvidno, za katere postavke je tožnica upoštevala popust, saj je to iz vsebine končne situacije mogoče izračunati. Tožnica namreč obračunane popuste na določene postavke (zemeljska dela, kanalizacija, zemeljska dela in temeljenje – parkirišče in zaščita gradbene jame z zagatnicami) pojasnila in konkretizirala s prvo pripravljalno vlogo z dne 04. 02. 2008. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje v tem delu ni zagrešilo v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve 15. točke 339. člena ZPP, saj je pravilno povzelo tako navedbe tožnice, zaslišanega B. H. kot tudi vsebino zapisnika o nadaljevanju del in ostalih listin. Res pa ni povzemalo navedb tožene stranke, kar pa ni vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi ne na pravilnost in zakonitost izdane sodne odločbe.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska, ki se nanaša na končno situacijo.

Glede pobotnega ugovora Toženec je med postopkom na prvi stopnji postavil pobotni ugovor, vezan na stroške deponije, gradbene mehanizacije, odkupa terjatev in garancije, v znesku 73.860,53 EUR, in terjatev iz naslova preplačila izvršenih del v višini 169.932,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 06. 2008. Sodišče prve stopnje je njegov pobotni ugovor pravilno zavrnilo, pri čemer ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker glede obstoja terjatev ni izvajalo dokazov in ni preizkusilo obstoja pogojev za pobot. Toženec obstoja terjatev namreč po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni izkazal. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje tožena stranka s pavšalnimi pritožbenimi trditvami ni uspela izpodbiti. Dokaza z izvedencem gradbene stroke pa že iz zgoraj obrazloženih razlogov sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati, zato so drugačne pritožbene trditve neupoštevne.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v odločitvi o zavrnitvi pobotnega ugovora zajeta tudi ugotovitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še posebej ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji pobota (istovrstnost, zapadlost, vzajemnost, likvidnost), zato so drugačne pritožbene trditve neupoštevne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede zahtevka, ki se nanaša na račun št. 60184-E z dne 30. 01. 2007 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje tožbenemu zahtevku v višini 10.789,24 EUR. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja, da je pravilno ugotovilo, da tožena stranka iz naslova navedenega računa dolguje tožeči stranki le znesek 19.484,21 EUR. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki plačati znesek 30.282,45 EUR.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za znesek 10.789,24 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 01. 2007 dalje zavrnilo. Pri končnem izračunu dolžnega zneska je pritožbeno sodišče upoštevalo zneske, ki jih je tožena stranka med postopkom plačala in sicer znesek 36.304,46 EUR dne 17. 05. 2007, znesek 29.200,00 EUR dne 05. 06. 2007 in znesek 18.085,00 EUR dne 12. 07. 2007 in po določbi 288. člena OZ vračunalo natekle zamudne obresti od glavnic 154.190,90 EUR (končni obračun z dne 05. 01. 2007) in 19.484,21 EUR (račun z dne 30. 01. 2007) do posameznega plačila, ki skupaj znašajo 9.251,05 EUR, zato je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Ig 172/2007 z dne 09. 05. 2007 v veljavi za znesek 99.336,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 07. 2007 (5. alineja 358. člena ZPP).

Pritožba je glede sklepa o delnem umiku tožbe delno utemeljena.

Zaradi delne zavrnitve tožbe za znesek 10.789,24 EUR pa je bilo potrebno tudi spremeniti odločitev, ki se nanaša na delni umik tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je od zneska vtoževane glavnice v skupni višini 173.675,11 EUR, upoštevajoč delna plačila, povečal za zamudne obresti, ki znašajo skupaj 9.251,05 EUR. Ob upoštevanju, da je tožena stranka umaknila tožbo za plačane zneske v skupni višini 83.589,11 EUR in glede na vračunane natekle zamudne obresti se je zato postopek glede na umik ustavil pravilno za znesek 73.338,41 EUR.

Preostale pritožbene trditve niso upoštevne, saj se zmotno sklicujejo na plačila, ki jih je tožeča stranka upoštevala že pred vložitvijo tožbe.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo sklep o delnem umiku kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). Glede na naravo kršitve je pritožbeno sodišče nasprotje samo odpravilo s tem, da je izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede zneska 10.789,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (1. odstavek 354. člena ZPP). V ostalem delu pa je sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na določbo 2. odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v tem sporu uspela v obsegu 10%, tožeča stranka pa v obsegu 90% (1. odst. 154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške, kot jih je priznalo sodišče v skupni višini 6.054,17 EUR. Glede na 90% uspeh gredo tožeči stranki v višini 5.448,75 EUR.

Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo od zaznamovanih stroškov naslednje stroške: po Odvetniški tarifi za sestavo ugovora (1800 točk), za sestavo odgovora na pritožbo v izvršilnem postopku (2250 točk), za sestavo prve pripravljalne vloge (1800 točk) in za sestavo druge pripravljalne vloge (1350 točk) in za sestavo naslednjih treh pripravljalnih točk vsaka po 650 točk skupaj 1950 točk. Za zastopanje na narokih je toženi stranki priznalo za prvi narok 1800 točk, za nadaljnjih 4 naroke pa po 650 točk vsak narok (skupaj 2600 točk). Za odsotnost iz pisarne za vse naroke in urnino je priznalo toženi stranki stroške v enaki višini kot so bili priznani isti stroški tožeči stranki torej skupaj 400 točk. Od seštevka navedenih stroškov je toženi stranki priznalo 2% materialnih stroškov. Vsi navedeni stroški so povečani za 20% DDV. Toženi stranki je še priznalo stroške sodne takse za ugovor in odgovor na pritožbo v skupni višini 689,50 EUR in stroške kilometrine za prihod na 5 narokov za vsak narok 2 x 65 km x 30% od 1,069 EUR (skupaj 208,45 EUR). Priznani stroški znašajo tako 7.724,30 EUR. Glede na njen uspeh pa ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 772,43 EUR. Po pobotanju ugotovljenih stroškov pa je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znesek 4.676,32 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela v obsegu 90%. Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti njene pritožbene stroške v tem obsegu (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je priznalo toženi stranki stroške za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi (1350 točk), in od teh stroškov 2% materialnih stroškov oboje povečano za 20 % DDV.