Jedro

Odločba o plačilu stroškov za pripravo in opremljanje stavbnih zemljišč se ne more opirati na občinski odlok, ki je bil odpravljen z odločbo ustavnega sodišča.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 26.10.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila tožnikovi pritožbi ter izrek odločbe prvostopnega organa spremenila tako, da se glasi: "Investitor je pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžan plačati sorazmerni del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča parc. št. 375/3 zaradi gradnje stanovanjske hiše v višini 308.983,00 SIT na žiro račun občine. Brez potrdila o plačanem prispevku ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja." V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da namerava investitor graditi stanovanjski objekt izven območja urejanja stavbnih zemljišč in ga priključiti na komunalne objekte in naprave izven območja urejanja stavbnih zemljišč, zato je zavezan plačilu sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča na podlagi določbe 1. odstavka 43. a člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89). Organ prve stopnje je pravilno uporabil materialni predpis tako glede pravne podlage za odmero sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča (1. odstavek 43.a člena), kakor glede samega izračuna - 2. odstavek 43.a člena zakona o stavbnih zemljiščih in 4. točka 1. člena navodila za podrobnejši izračun sorazmernega dela stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami sekundarnega omrežja (Uradni list RS, št. 22/90). Pri tem toženi organ ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje, da je potrebno znesek plačati v roku 15 dni po prejemu odločbe nima pravne podlage v določbah zakona o stavbnih zemljiščih in je zato v tem delu odločbo prvostopnega organa spremenil. Tožnik navaja v tožbi, da namerava graditi na zemljišču, ki ga ne ureja sklad stavbnih zemljišč in bo sam poskrbel za urejanje zemljišča, zato po določbi 36. člena zakona o stavbnih zemljiščih ni dolžan plačati naloženega mu prispevka. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker je ustavno sodišče z odločbo z dne 14.10.1992 (Uradni list RS, št. 52/92) odpravilo odlok o ustanovitvi Sklada stavbnih zemljišč občine. Podrejeno pa tožnik ugovarja tudi višini odmerjenega prispevka, ker ni v skladu s citiranim navodilom za podrobnejši izračun sorazmernega dela stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami sekundarnega omrežja. Koristna površina ne znaša 178 m2, vzet je bil prevelik indeks rasti (5,078) ter previsok faktor izkoriščenosti komunalne opremljenosti.

Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega organa ter naloži toženemu organu povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v njeni odločbi.

Tožba je utemeljena.

Tožbeni ugovor, da tožnik kot investitor ni dolžan plačati sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča parc.št. 375/3 zaradi nameravane gradnje stanovanjske hiše, ni utemeljen iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Pravna podlaga za plačilo teh stroškov je, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, v določbi 1. odstavka 43.a člena zakona o stavbnih zemljiščih in ne v določbi 36. člena istega zakona, na katero se sklicuje tožnik. Kljub temu pa je sodišče tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Z izpodbijano odločbo je odločeno, da je tožnik odmerjeni znesek dolžan plačati na žiro račun občine. Po presoji sodišča za to odločitev ni zakonite podlage, saj je z odločbo ustavnega sodišča z dne 14.10.1992, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, odpravljen odlok o ustanovitvi Sklada stavbnih zemljišč občine (Uradni list RS, št. 33/92). Z navedenim občinskim odlokom je bilo med drugim tudi določeno, da ta sklad upravlja s sredstvi sklada, med katera spadajo tudi denarna sredstva zbrana iz prispevkov investitorjev k stroškom za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča (4. in 5. člen). Ustavno sodišče ugotavlja, da je upravljanje s temi denarnimi sredstvi v pristojnosti mesta in ne občine. Pri tem je ustavno sodišče navedeni odlok občine odpravilo s pravnimi učinki po 414. in 415. členu prej veljavne ustave, ki omogočajo odpravo posledic tega odloka tudi za razmerja, nastala pred objavo odločbe ustavnega sodišča, če do tega dneva niso pravnomočno rešena.

Iz predloženih upravnih spisov tudi izhaja (dopis prvostopnega organa z dne 8.4.1993 poslan toženi stranki), da je prvostopni organ naknadno ugotovil, da je bil projekt za izdajo gradbenega dovoljenja popravljen tako, da koristna površina tožnikovega objekta ne znaša 178 m2, kot je upoštevana v izpodbijani odločbi, ampak le 147,72 m2 in da pri izračunu tudi ni bil uporabljen pravilen indeks rasti cen. Zato naj tožena stranka pri ponovnem odločanju o tožnikovi pritožbi preveri tudi pravilnost izračuna višine tožniku odmerjenega sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena iz razloga po 1. in 3. točki 10. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo. O tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (60. člen). Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).