Jedro

V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljali in presojali toženka in sodišče prve stopnje, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Tudi v pritožbenem postopku pritožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja le že v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča omejena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142‑4134/2022/10 (1222-16) z dne 10. 11. 2023, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču toženke, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za priznanje mednarodne zaščite.

2.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter da je posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

6.Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

7.V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljali in presojali toženka in sodišče prve stopnje, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Tudi v pritožbenem postopku pritožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča omejena.

8.Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje, se opredelilo do trditvene podlage tožbe in ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovilo je, da gre pri pritožnikovem zatrjevanem preganjanju za preganjanje s strani nedržavnih subjektov, saj so ga po njegovi navedbah preganjali tihotapci. Presodilo je, da niso podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje statusa begunca, ker niso podani razlogi preganjanja, kot tudi, da niso podani vsi elementi za priznanje subsidiarne zaščite, četudi se v celoti sledi pritožnikovim navedbam, da so ga preganjali tihotapci. Po presoji sodišča prve stopnje namreč ni izkazano, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite, saj iz njegovih navedb izhaja, da mu je bilo omogočeno poiskati pomoč pri organih pregona in da je policija dejansko odreagirala in prijavo sprejela.

9.Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z navedenimi dejanskimi ugotovitvami toženke in sodišča prve stopnje glede lokacije njegove trgovine in ker po njegovem mnenju zgolj izjava policije ne pomeni učinkovite zaščite, ne more imeti uspeha. Kot navedeno, Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo sodišče prve stopnje.

10.Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da je sodišče prve stopnje "izhajalo iz predpostavke, da v celoti sledi pritožnikovim navedbam (da neskladnosti v tožnikovih izjavah ni in da so njegove izjave resnične)". Tako stališče iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je glede pritožnikovih navedb v zvezi z lokacijo trgovine izrecno pojasnilo, da četudi neskladnosti v njegovih izjavah ne bi bilo in bi upoštevalo njegove izjave kot resnične, ne bi bili podani vsi elementi za priznanje statusa begunca, niti za priznanje subsidiarne zaščite, kar je bil tudi ključni razlog zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito (15. in 16. točka obrazložitve). Pritožnikov očitek, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ker naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da je toženka pri presoji utemeljenosti prošnje izhajala iz stališča, da je lokacija ključni element stika med pritožnikom in tihotapci, je zato neutemeljen.

11.Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o informacijah o policijski zaščiti v njegovi izvorni državi, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da se je sodišče prve stopnje celovito opredelilo do pridobljenih informacij v izvorni državi, ki izkazujejo učinkovitost tunizijske policije (17. točka obrazložitve). Pritožnik pa tej presoji ni konkretizirano nasprotoval, temveč je zgolj ponavljal tožbene navedbe, da policisti zaradi provizij v blagu ali denarju zaprejo oči pred tem, kar počnejo tihotapci. S takimi posplošenimi trditvami, ne da bi jih ustrezno izkazal oziroma dodatno argumentiral, pa ne more uspeti.

12.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 781/2022 z dne 17. 6. 2022, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 76

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.