Jedro

Določba zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila sodne takse s položajem tistih strank, ki imajo to možnost. To izhaja tako iz jezikovne razlage navedene določbe kot tudi iz njene namenske razlage, prav tako pa tako razlago potrjuje tudi ustaljena sodna praksa.

Ker je torej v postopku s pritožbo obstajala dolžnost nasprotne stranke, da prvotožniku ob uspehu s pritožbo povrne (med drugim) tudi stroške sodne taks, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmetni pravdni postopek ni takšen, da bi zanj bilo mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 36. člena ZST-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog prvotožeče stranke za vrnitev sodne takse z dne 19. 8. 2021. 2. Zoper navedeno odločitev se prvotožnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo, da je o stroških pritožbenega postopka zoper sklep P 681/2014 z dne 12. 5. 2021 že pravnomočno odločeno ter da gre za že razsojeno stvar, zaradi česar je potrebno predlog zavreči. V zvezi s tem izpostavlja, da je s predlogom z dne 19. 8. 2021 zahteval vrnitev sodne takse skladno z določbo tretjega odstavka 36. člena ZST-1, torej iz proračunskih sredstev Republike Slovenije. Vsled navedenemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da je njegov zahtevek iz pritožbe z dne 31. 5. 2021 glede povrnitve obravnavane sodne takse za pritožbo identičen zahtevku iz predloga z dne 19. 8. 2021, kar ima za posledico tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 319. člena ZPP. Zatrjuje, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da določba tretjega odstavka 36. člena ZST-1 zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila sodne takse s položajem tistih strank, ki imajo to možnost, skrajno ozka ter zato napačna, saj jezikovna razlaga navedene pravne podlage tako ozke interpretacije ne dopušča. Prav tako takšne razlage ne dopušča sodna praksa, npr. odločba Vrhovnega sodišča RS sklep I Up 214/2016 (točka 7 do 9) in sklep X Ips 146/2013 (26. točka). Ob vsem še opozarja, da je relevantno pri presoji njegovega predloga z dne 19. 8. 2021 tudi dejstvo, da je bila njegova pritožba, v zvezi s katero je predlagal povrnitev sodne takse, delno utemeljena ter zato potrebna. Upoštevaje odločitev pritožbenega sodišča, ko je le to odločilo, da pritožbene stroške krije pritožnik sam, pa ne obstaja dolžnost nasprotnih strank, da mu, kljub delnemu uspehu s pritožbo, povrneta plačano sodno takso za pritožbo. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu za vrnitev sodne takse za postopek o pritožbi ugodi ter se mu sodna taksa v višini 146,88 EUR ter sodna taksa v zvezi s to pritožbo skupaj z materialnimi stroški, vrne iz proračunskih sredstev RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritrditi je sicer pritožbi, da zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov v pritožbi prvotožnika z dne 31. 5. 2021 ter zahtevek prvotožnika za povrnitev sodne takse z dne 19. 8. 2021 nista identična. Ker pa bi vpliv očitane kršitve po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 366. členom ter drugim dostavkom 319. člena ZPP, vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1, ob nadaljnji potrditvi materialnopravnih razlogov narekoval zavrnitev predloga prvotožeče stranke z dne 19. 8. 2021, sodišče druge stopnje v odločitev ni posegalo, saj bi jo spremenilo pritožniku v škodo in s tem kršilo določbo 359. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. 5. Po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 ima pravico do povrnitve takse tudi, kdor je plačal sodno takso za pravno sredstvo in je s tem sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo.

6. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedena določba zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila sodne takse s položajem tistih strank, ki imajo to možnost. Pritožba se neutemeljeno protivi takšni razlagi, saj to izhaja tako iz jezikovne razlage navedene določbe kot tudi iz njene namenske razlage1, prav tako pa tako razlago potrjuje tudi ustaljena sodna praksa2. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, pa s konkretnim primerom ni primerljiva, saj gre v zadevah VSRS sklep I Up 214/2016 ter sodba UPRS X Ips 146/2013 za upravna spora, v katerih sta bila upravna akta odpravljena ter je vsled temu za stroškovno odločitev bila relevantna določba tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)3, ki glede na določbe Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik) ne omogoča, da se nasprotni stranki naloži tudi povrnitev sodnih taks druge stranke (primerjaj 2. in 3. člen Pravilnika), in ne določba prvega odstavka 154. člena ZPP, ki dolžnost povrnitve (tudi) stroškov sodne takse nalaga stranki, ki v postopku ne uspe.

7. Ker je torej v postopku s pritožbo prvotožnika z dne 31. 5. 2021 skladno z določbo 154. člena ZPP obstajala dolžnost nasprotne stranke, da prvotožniku ob uspehu s pritožbo povrne (med drugim) tudi stroške sodne takse v višini 146,88 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmetni pravdni postopek ni takšen, da bi zanj bilo mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 36. člena ZST-1. Dejstvo, da je bil zahtevek prvotožnika za povrnitev pritožbenih stroškov (med drugim torej tudi sodne takse v višini 146,88 EUR) zavrnjen na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP (zaradi neznatnega uspeha) pa ne pomeni, da dolžnost nasprotne stranke na povrnitev navedene sodne takse ni obstojala.

8. Ob navedenem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), saj tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) ni zasledilo nikakršnih nepravilnosti in nezakonitosti.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Ker prvotožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Glej: Poročevalec DZ z dne 26. 6. 2013 o noveli ZST-1B, stran 29 oziroma obrazložitev k 9. členu. 2 Primerjaj: VDSS sklep Pdp 316/2020, VSL sklep V Cpg 148/2019, VSM sklep I Cp 725/2017, VSL sklep Cst 178/2016. 3 Tretji odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za pravosodje). Prisojeni znesek plača toženec.