Jedro

Ker tožnik ni delal neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov, pri njem ne gre za primer, ki ga ureja prvi odstavek 7. člena ZPPPAI. Zanj bi lahko prišla v poštev določba drugega odstavka 7. člena, ki zajema tudi druge delavce v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest, vendar za priznanje pravice po tej določbi ni izpolnjeval ne starostnega pogoja 53 let in ne pogoja pokojninske dobe 35 let.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI – Ur. l. RS, št. 56/96 in 35/98). Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbo tožene stranke št. 191/06/97-5,4/10 z dne 20. 10. 1998 in tožniku priznalo pravico do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji od 1. 10. 1999 dalje. Ugotovilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku 7. člena ZPPPAI.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po opravljeni glavni obravnavi je ugotovilo, da tožnik ni delal neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, niti v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Na podlagi izpovedi tožnika o tem kolikokrat in za koliko časa je hodil v proizvodnjo je seštelo, da je bilo to maksimalno štiri leta in osem mesecev, nikakor pa ne deset let, kolikor je pogoj za obravnavo po prvem odstavku 7. člena ZPPAI. Prav tako ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku tega člena zakona.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik delal v servisnih službah tudi v prostorih za proizvodnjo, vendar nato zreducira delovno dobo na efektivne ure prisotnosti v teh prostorih. Tako razlogovanje je v nasprotju z vsebino prvega odstavka 7. člena ZPPPAI, ki ne govori o dolžini delovnega časa ali o dnevni gostoti dela temveč o koledarskih letih delovne dobe. Takih podatkov delodajalec tudi nima niti jih ni beležil ali ugotavljal. V S. A. se je upokojilo preko 700 delavcev in po prvem odstavku 7. člena ZPPPAI se niso upokojili samo delavci v neposredni proizvodnji, ampak tudi delavci v servisnih službah. Sodišče druge stopnje izpovedi tožnika ni upoštevalo v celoti, saj je izpovedal, da je v obdobju od leta 1975 do 1995 v prostore azbestne proizvodnje zahajal dnevno. Sodišče ni ocenilo vseh dokazov v skladu z 8. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z izpodbijano sodbo je bilo poseženo tudi v tožnikove ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do socialne varnosti in do enakega varstva pravic v postopkih. Sodišče bi moralo tudi pri tožniku uporabiti zakon enako, kot ga je Vladna komisija v primerih upokojitve delavcev S. A. po prvem odstavku 7. člena ZPPPAI in kot ga je sodišče v primeru N. S..

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Zmoten je očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo po oceni revidenta sodišče druge stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu, temu posledično pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno sklepalo o odločilnih dejstvih. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker ta določba pomeni metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, je lahko bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 369/2005 z dne 15.3.2007). V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, sicer pa je iz revizijskih navedb razvidno, da z zatrjevanjem relativne bistvene procesne kršitve revizija dejansko izpodbija na drugi stopnji sprejeto dokazno oceno, kar pa v revizijskem postopku na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno.

8. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje oziroma, kot ga je ugotovilo samo sodišče druge stopnje na obravnavi.

9. ZPPPAI je kot enega svojih ciljev v 1. členu opredelil tudi zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, in v ta namen zagotovitev potrebnih sredstev. V smislu izvedbe tega cilja je v 6. členu zaradi razreševanja kadrovsko socialnih problemov, ki jih je povzročila dolgotrajna uporaba azbesta, določil uvedbo pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Pri tem je v 7. členu kot pogoj za pridobitev te pravice določil nižje starostne meje in nižja obdobja minimalne pokojninske dobe ter najmanj 10 let dela v neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov oziroma najmanj 20 let dela v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. Poleg tega je v 8. členu kot pogoj za pridobitev pokojnine pod ugodnejšimi pogoji zakon določil prenehanje delovnega razmerja zaradi ukinitve delovnega mesta ali zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in takšnim delavcem ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega bivališča v roku enega leta.

10. Dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev o pravici tožnika do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, kolikor se nanašajo na starost tožnika, njegovo delovno dobo in delovno mesto oziroma delo, ki ga je opravljal pri delodajalcu, niso sporne. Sporna je le presoja, ali je tožnika mogoče šteti za delavca servisnih služb, ki delajo neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov, kar je eden od pogojev za priznanje pravice po prvem odstavku 7. člena ZPPPAI.

11. ZPPPAI je v 7. členu predvidel tri kategorije upravičencev in zanje določil različne pogoje za pridobitev pravice. Za tiste, ki so zboleli za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu, je predpisal kot pogoj zgolj minimalno pokojninsko dobo. Za druge pa je predpisal tudi minimalno starost in pri pokojninski dobi dodaten pogoj gostote dela v azbestni proizvodnji. Pri tem je že zakon sam določil različne pogoje za tiste delavce, ki so delali neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov, in tiste, ki so delali (na drugih delovnih mestih izven neposredne proizvodnje) v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. Za delavce, ki so delali neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, so določeni blažji pogoji glede starosti in pokojninske dobe.

12. Tožnik je 24. 8. 1998 dopolnil starost 50 let. V S. A. je bil zaposlen od 23. 9. 1974 do 14. 11. 1995, do 31. 12. 1999 pa je imel delovne dobe nekaj več kot 28 let. Tožnik ni delal v proizvodnji oziroma neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov, temveč delovnih mestih ERC programer, samostojni programer in načrtovalec sistemov. Njegovo delovno mesto (pisarna) ni bilo v neposredni proizvodnji, je pa tja dnevno prihajal za krajši ali daljši čas. Revizija ima sicer prav, da časa prisotnosti v neposredni proizvodnji ni mogoče, in tudi potrebno ne, ugotavljati na tak način, ko to obrazlaga sodišče druge stopnje. Bistvena je le ugotovitev, ali gre ali ne za delavce, ki so ves čas delali neposredno pri proizvodnji ali v prostorih za proizvodnjo.

13. Ker tožnik ni delal neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov, pri njem ne gre za primer, ki ga ureja prvi odstavek 7. člena. Neutemeljene so navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati tudi delavce tistih služb podjetja, ki so občasno (lahko tudi zelo pogosto) prihajali v proizvodnjo oziroma proizvodne prostore. Zakonska določba je v tem delu jasna: gre le za delavce tistih služb, ki so (ves čas) delali neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov.

14. Za tožnika bi lahko prišla v poštev določba drugega odstavka 7. člena, ki zajema tudi druge delavce v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest: torej tistih, ki so delali v neposredni bližini take proizvodne in/ali so občasno prihajali tudi v prostore za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Vendar tožnik za priznanje pravice po tej določbi ni izpolnjeval ne starostnega pogoja 53 let ne pogoja pokojninske dobe 35 let. 15. Pavšalno sklicevanje na primere sodelavcev, ki so bili upokojeni po ZPPPAI, ni utemeljeno, ne da bi bilo hkrati izkazano tudi, ali so ti delavci izpolnjevali pogoje po prvem ali drugem odstavku 7. člena ZPPPAI. Poleg tega pa se ni mogoče sklicevati na enakost pri obravnavanju z navajanjem drugačnega obravnavanja, ki je bilo morda v neskladju z zakonom. Tudi sklicevanje na odločitev o zahtevku N. S. (sodba Psp 650/2005 z dne 10. 5. 2006 v zvezi s sodbo Ps 1757/2004 z dne 15. 3. 2005) ni utemeljeno. Odločitev namreč temelji na dejanski ugotovitvi sodišča (ki v pritožbi ni bila prerekana), da je N. S. delala v proizvodnih prostorih in prostorih, lociranih poleg proizvodnih prostorov. Dejanska podlaga za odločitev je bila torej drugačna, kot v primeru tožnika.

16. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).