Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je zaradi ugotovitve vsebine zapisnika o ogledu zunaj glavne obravnave, na glavni obravnavi ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 339. člena ZKP, ne da bi za to pridobilo soglasje strank, ni kršilo načela neposrednosti. Stranke imajo namreč pravico oporekati le vsebini samih dokazov ter jih izpodbijati z drugimi dokazi, za kar pa obramba ni bila prikrajšana. O zatrjevani kršitvi tudi ni mogoče govoriti, če je sodišče zavrnilo izvedbo ponovnega ogleda kraja kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.K. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.6.2005 obsojenega M.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in v zvezi s 25. členom KZ, ki ga je storil v sostorilstvu z obsojenima J.K. in Z.V. Obsojenemu M.K. je izreklo kazen 15 let zapora, nato pa mu ob upoštevanju enotne kazni 5 let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.12.2001, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.8.2002, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 18 let zapora. Po 1. odstavku 48. člena in 1. odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas že prestane kazni od 21.3.2000 od 10.00 ure do 21.3.2005 ter čas, prebit v priporu od 21.3.2005 dalje. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka ter k plačilu 250.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.2.2006, med ostalim pritožbi zagovornice obsojenega M.K. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je tudi tega obsojenca po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter po 2. odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. V ostalem obsegu je pritožbo zagovornice (in tudi pritožbe vseh ostalih obsojencev) zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni M.K. in zagovornica sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec v svoji zahtevi ni navedel konkretnih kršitev zakona, zagovornica pa vlaga zahtevo zoper sodni postopek, ki je tekel pred izrekom pravnomočne sodne odločbe in zaradi 1., 2. ter 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, to je bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ter drugih kršitev ZKP, ker so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Obsojenec se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe, podrejeno pa za znižanje izrečene kazni. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti ali delno razveljavi prvo in drugostopenjsko sodbo ali pa samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo odločitev, ali pa spremeni pravnomočno sodbo v delu, v katerem je višje sodišče obsojenemu M.K. izreklo 18 let zapora ali pa v skladu s 427. členom ZKP razveljavi izpodbijani odločbi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, ker je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP meni, da zahteva zagovornice ni utemeljena. Predlaga pa tudi, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker v celoti ugovarja ugotovitvam sodišča glede dejanskega stanja, kar ni mogoče storiti s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojeni M.K. niti v uvodnem delu niti v obrazložitvi zahteve ni navedel, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkusi samo kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora vložnik v zahtevi opredeliti posamezne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. V sicer obširni obrazložitvi obsojenec z lastno predstavitvijo dogajanja inkriminiranega dne ter s ponovitvijo trditve, da ne more biti sostorilec, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Neutemeljeno je tudi obsojenčevo načelno zavzemanje za znižanje kazni. Primernosti izrečene kazni namreč vložnik zahteve ne more izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom, temveč se to lahko stori le v okviru kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, česar pa vložnik zahteve sploh ne trdi.

Zahteva obsojenčeve zagovornice uveljavlja: – kršitev načela (pravice) obrambe, ker zagovornici sodišče ni dalo roka za odgovor na spremenjeno obtožbo in ker je sodilo v senatu, v katerem se je "rezervni" sodnik porotnik v senatu menjaval; – kršitev 2. odstavka 16. člena ZKP, ker državno tožilstvo ni naštelo nobenih dejstev niti dokazov, ki bi omogočali sklepanje, da je obsojeni M.K. zvlekel M.T. do obrežja Save. Sodba tudi ne pojasni, kateri dokaz se je v zvezi s tem dejstvom izvajal in kako naj bi to izvedla obsojena K. in K.; – kršitev načela neposrednosti - pravičnosti in poštenosti postopka, ker sodišče ni opravilo neposrednega ogleda kraja kaznivega dejanja, temveč uporabilo videoposnetek kot odločilni dokaz. Obsojenemu K. ni bilo omogočeno izvajanje dokaza na način, ki bi bil v njegovo korist (2. odstavek 17. člena ZKP in 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije); – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče navedlo, da je obsojeni V. spremenil zagovor, čeprav tega ni storil. Odločilno dejstvo je navajalo v nasprotju z zapisniki o zaslišanju obsojenega V. in – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je storilo višje sodišče, ker ni odgovorilo na pritožbeno trditev v zvezi z zavrnitvijo izločitve listin na list. št. 1784-1786, to je izjave, ki jo je dal obsojeni K. v priporu policiji in katera ustvarja psihološki učinek, da gre pri obsojenemu K. tako ali tako za morilca.

V ostalem obsegu zagovornica ne soglaša s presojo obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov ter hkrati opozarja na zmotno ugotovitev dejstva, da je bil pokojni M.T. zvlečen s strani obsojenih K. in K. do obrežja Save. Po oceni zahteve obstaja dvom v resničnost tega odločilnega dejstva ter predlaga, da Vrhovno sodišče uporabi določbo 427. člena ZKP.

Načelne trditve, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker zagovornici ni dovolilo roka za odgovor na spremenjeno obtožbo in da je sodilo v senatu, "ki ni sodeloval na vseh obravnavah, tako da se je rezervni porotnik v senatu menjaval," vložnica zahteve ni obrazložila. Glede na že omenjeno določbo 1. odstavka 424. člena ZKP na tak način uveljavljanih kršitev zakona ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče namreč v skladu s to določbo in prikazano razlago kršitev zakona ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Sicer pa glede na podatke spisa in dejstvo, da je zadnjo pisno spremembo obtožbe državna tožilka vložila na glavni obravnavi dne 7.7.2004, sodišče prve stopnje pa je sodbo izreklo 26.8.2004, le-to pa je s sklepom Višje sodišče v Ljubljani z dne 22.12.2004 razveljavilo tudi glede obravnavanega kaznivega dejanja obsojenega M.K., že iz tega razloga trditev o kršitvi obsojenčeve pravice obrambe ni utemeljena. Ob posplošeni navedbi, ki zadeva menjavanje sodnika porotnika in glede na potek postopka, ki je razviden iz zapisnikov o glavnih obravnavah, opravljenih v ponovljenem sojenju, tudi ni nobene podlage za sklepanje, da sodniki porotniki, ki so sodelovali pri izrekanju sodbe, niso sodelovali na vseh glavnih obravnavah.

V 16. členu ZKP je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije uzakonjeno načelo kontradiktornosti kazenskega postopka, po katerem imata obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (1. odstavek 16. člena ZKP). Po 2. odstavku 16. člena ZKP je predpisano, da mora tožilec navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. To določbo je mogoče razlagati le tako, da je tožilec pri posameznih procesnih dejanjih dolžan postopati po zahtevah, predpisanih v ostalih procesnih določbah. Tako je vsebina zahteve za opravo preiskave, ki jo vloži tožilec, določena v 3. odstavku 168. člena ZKP. V 269. členu in 434. členu ZKP je predpisano, kaj mora tožilec navajati v obtožnici oziroma v obtožnem predlogu ali zasebni tožbi. Sodišče presodi, ali je tožilec zadostil zahtevam teh določb in nato postopa v skladu s pooblastili, ki mu jih daje procesni zakon. Preizkus, ali obtožnica vsebuje v določbah 269. člena ZKP predpisane obvezne sestavine, opravi sodišče po 2. odstavku 270. člena ZKP, samo obtožnico pa vzame v preizkus izvenobravnavni senat (6. odstavek 25. člena ZKP), če je vložen zoper njo ugovor (274. člen in 276. člen ZKP) ali če predsednik senata zahteva, da izvenobravnavni senat odloči o vprašanju, o katerem se na podlagi tega zakona odloča v zvezi z ugovorom. V teh primerih sodišče sprejme odločitve, predvidene v določbah 276. člena do 281. člena ZKP. Če ne izda nobenega od sklepov iz 1. - 3. odstavka 276. člena, 277. člena in 278. člena ZKP, zavrne ugovor kot neutemeljen. O sami utemeljenosti obtožbe nato odloči sodišče po opravljeni glavni obravnavi. V tem postopku v zvezi z vloženo obtožnico zoper obsojenega M.K. niso bile ugotovljene pomanjkljivosti, ki bi omogočale sklepanje, da državno tožilstvo ni zadostilo zahtevam 2. odstavka 16. člena v zvezi z 269. členom ZKP. Sodišče je dejstva, ki jih je navedlo državno tožilstvo in dokaze, ki jih je predlagalo v zvezi z njimi, presojalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je trditev obsojenega K., da ni povezan z umorom M.T., presodilo in v sodbi (38. in 39. stran sodbe sodišča prve stopnje) navedlo izčrpne ter razumne razloge. Iz takšne obrazložitve je povsem jasno razvidno, katera ugotovljena dejstva so bila za odločitev pomembna oziroma odločilna in na katere dokaze jih je sodišče oprlo. Vložnica zahteve spregleda, da je sodišče ugotovilo, da je obsojeni K. skupaj s soobsojenim K. peljal T. k reki ter tudi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov sklepa na takšno njegovo ravnanje. Pri tem ni odveč poudariti, da je navedlo vrsto drugih ugotovljenih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je utemeljeno sklepalo, da obsojeni K. ni bil le pasivni opazovalec dejanja, temveč je pri njem aktivno sodeloval in odločilno prispeval k izvršitvi umora M.T. Sodišče prve stopnje ni verjelo zagovoru obsojenega K., da je le šel za soobsojenim K., ki je M.T. prijel za roko in ga vodil k reki Savi po bregu navzdol. Presodilo je, da je prav obsojeni K. skupaj s soobsojenim K. peljal T. k reki in se pri tem oprlo na izvedene dokaze, predvsem zapisnike o ogledih, albume fotografij, videoposnetke z dne 16.1.2000 in dne 13.2.2004 ter na zagovora obsojenih K. in V., ki sta med drugim opisala okolico, kjer je bil T. umorjen. Zaključilo je, da je obrežje Save (razen ravnejšega dela tik ob rečni strugi) dokaj strmo in je zato nujno, da sta T., ki zaradi zvezanih oči poti pred seboj ni videl, tla pa so bila zaledenela in zasnežena, vsaj dva odvlekla k obrežju Save. Pri tem je tudi obrazložilo, kako razlaga očitek, da sta oškodovanca "zvlekla", prav tako pa navedlo, zakaj je zavrnilo zagovorničin predlog za ponoven ogled kraja kaznivega dejanja (1. odstavek na 39. strani prvostopenjske sodbe). Dejanske zaključke sodišča prve stopnje je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, kar je v razlogih svoje sodbe utemeljilo, tudi z vidika pritožbenih navedb. Obrazložilo je, zakaj soglaša z odločitvijo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo po zagovornici predlaganega dokaza. Iz razlogov sodb nižjih sodišč je mogoče povzeti, da na drugačno ugotovitev dejstev, na podlagi katerih sta sklepali o sostorilstvu obsojenega K. pri umoru M.T., in prav tako na presojo verodostojnosti v zvezi s temi dejstvi izvedenih dokazov, ponoven (neposredni) ogled kraja kaznivega dejanja odločilno ne bi mogel vplivati. To še posebej, ker se pravnomočna sodba glede lastnosti terena ob reki Savi ne opira le na videoposnetek, temveč tudi na druge izvedene dokaze. Glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza je obramba sicer izkazala, ne pa tudi verjetnosti, da bi njegova izvedba vplivala na drugačno presojo dejstev, ugotovljenih v zvezi s stanjem kraja kaznivega dejanja. Zato po presoji Vrhovnega sodišča s postopanjem nižjih sodišč ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Glede na obrazloženo tudi ni podlage za sklepanje, da je obsojencu bila kršena ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Na očitek obsojenčeve zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti, je z utemeljenimi razlogi odgovorilo že sodišče druge stopnje. Glede na določbe 1. odstavka 339. člena ZKP se med ostalim tudi zapisnik o ogledu zunaj glavne obravnave prebere na glavni obravnavi, sme pa se tudi reproducirati zvočni ali slikovni posnetek opravljanja tega procesnega dejanja. Postopanje sodišča prve stopnje, kot sledi iz podatkov kazenskega spisa in kot ga je ugotovilo že sodišče druge stopnje, je bilo v skladu z navedeno določbo, ki ne zahteva soglasja strank za izvedbo dokazov te vrste. Pač pa imajo stranke pravico oporekati njihovi vsebini ter jih izpodbijati z drugimi dokazi, za kar obramba ni bila prikrajšana. O zatrjevani kršitvi pa ni mogoče govoriti, če je sodišče zavrnilo izvedbo ponovnega ogleda kraja kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je v sodbi (6. in 7. stran) povzelo zagovor, ki ga je obsojeni Z.V. v zvezi z ravnanjem obsojenega K. podal v preiskavi, hkrati ugotovilo, da ga je na glavni obravnavi 26.1.2001 nekoliko spremenil. Gre za spremenjeno trditev obsojenega V., da je obsojeni K. sam peljal T. do vode, obsojeni K. pa je hodil bolj zadaj, ki se od prvotne razlikuje v tem, da sta K. in K. s T. odšla proti vodi. Spremenjeni izpovedbi V. sodišče ni verjelo ter ob upoštevanju njegovega prvotnega zagovora in vseh ostalih dokazov sklepalo, da sta T. k reki peljala obsojena K. in K. skupaj. Glede na takšno stanje stvari zahteva neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče zagovora obsojenega V. ni povzelo v nasprotju z zapisniki o njegovem zaslišanju. Kolikor ne soglaša s presojo zagovorov obsojenih V. in K. pa v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje je utemeljilo (obrazložitev drugostopenjske sodbe na list. št. 5497 in 5498), kako presoja odločitev, s katero je senat sodišča prve stopnje s sklepom z dne 27.1.2005 zavrnil predlog zagovornice obsojenega M.K. za izločitev uradnega zaznamka o razgovoru kriminalistov z obsojenim K. dne 24.4.2001, ki je bil opravljen po 2. odstavku 148. člena ZKP. Ocenilo je, da ni šlo za zaslišanje obsojenega K., temveč za obvestila, ki jih je obsojeni K. dal policiji po 2. odstavku 148. člena ZKP na lastno zahtevo v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji in da na tak način pridobljeno obvestilo ni dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa po določbah ZKP. Hkrati je ugotovilo, da se sodba sodišča prve stopnje ne opira na ta uradni zaznamek. Zaradi tega ob goli trditvi zahteve, da izjava ustvarja psihološki učinek, da gre pri obsojenemu K. tako ali tako za morilca, ne da bi se slednje odrazilo v postopanju sodišča, ni mogoče sklepati, da je izjava vplivala na nepristranskost sojenja obsojenemu K. in s tem na sprejeto odločitev. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe, ki zadevajo to vprašanje, presodilo in zato nima prav vložnica zahteve, da v drugostopenjski sodbi niso navedeni razlogi o tem odločilnem dejstvu in da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Navedba, da "kronologija" V.P. dokazuje, da pri obsojenemu M.K. niso podani elementi hotenja oziroma naklepa in elementi sostorilstva, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti. Enako velja tudi za posplošeno trditev, da v sodbi ni zaslediti dokazne ocene naklepa, ker niso bili izvedeni dokazi. Sicer pa obširna obrazložitev pravnomočne sodbe vsebuje tudi razloge o obsojenčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenega M.K. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz istih razlogov kakor sodišče druge stopnje je tudi Vrhovno sodišče obsojenega M.K. oprostilo povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).