Jedro

Kadar sodišče vnovič odloči v okviru istega postopka o že razsojeni stvari, pritožbeno sodišče le razveljavi takšno odločbo in ne zavrže tožbe.

Ko se ugotavljajo možnosti staršev za preživljanje je potrebno upoštevati vse njihove redne in izredne dohodke, njihovo splošno premoženjsko stanje tako glede lastništva premičnin kakor tudi nepremičnin ter vse možnosti za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov. V zvezi s slednjim pa je potrebno upoštevati po eni strani možnosti za zaslužek v danem okolju, po drugi strani pa vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo oziroma strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje. S takšnim kompleksnim razumevanjem možnosti zavezanca sta zarisana tudi obseg in način ugotavljanja relevantnih dejstev na prvi in drugi stopnji sojenja in materialnopravna presoja tako ugotovljenih dejstev. Skratka, niso pomembni le podatki oziroma ugotovitve o obstoječem premoženjskem stanju zavezanca, marveč tudi njegove realne pridobitne možnosti. Le-teh pa ni vselej nujno ugotavljati s poizvedbami in pritegnitvijo izvedenca in drugimi podobnimi dokazi, marveč jih je mogoče upoštevati že na podlagi splošno znanih relevantnih dejstev.

Izrek

Reviziji se ugodi in se

1. sklep (pod I.) razveljavi v delu, ki se glasi: "in tožbeni zahtevek v tem delu zavrže";

2. spremeni sodba sodišča druge stopnje (pod II.), tako da se ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke spremeni sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka), tako da mora toženec poleg pravnomočno prisojene preživnine za I. K. po 9.000,00 SIT plačevati še po 6.000,00 SIT na mesec in za U. K. poleg 7.000,00 SIT še 8.000,00 SIT, oboje od 1.8.1996 dalje.

Obrazložitev

V tej razvezni pravdi je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju (P 458/96) razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, dodelilo njuna mladoletna otroka I. K., roj. 1.6.1988, in U. K., roj. 16.9.1993, v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, naložilo tožencu, naj plačuje od 1.8.1996 dalje za I. po 9.000,00 SIT in za U. po 7.000,00 SIT preživnine na mesec, medtem ko je v presežku zahtevek za plačilo po 15.000,00 SIT za vsakega zavrnilo kot neutemeljen. Odločilo je še, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

Na pritožbi obeh strank, in sicer tožničine je višje sodišče (Cp 142/97) sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, na toženčevo, ki jo je zavrnilo, pa je sodbo v ugodenem delu in v odločbi o pravdnih stroških potrdilo.

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje (P 193/97) znova odločilo o preživninskih prispevkih enako kakor prvič.

Sodišče druge stopnje (Cp 390/98) je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in s sklepom sodbo sodišča prve stopnje v ugodenem delu razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrglo ter s sodbo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti slednjima odločbama je tožeča stranka vložila revizijo na podlagi 382. in 400. člena zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku ter 11. in 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala vrhovnemu sodišču, naj sklep razveljavi v celoti, sodbo pa spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi v celoti, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno razsojo prvemu sodišču. Trdi, da ko je višje sodišče s sodbo odločalo v zvezi s ponovnim odločanjem višjega sodišča (bržkone je mišljeno prvostopno sodišče), je samo zagrešilo takšno kršitev, ko je z izrekom o zavrženju tožbenega zahtevka samo poseglo v že pravnomočno sodbo (P 458/96). Sodbe se ne da preizkusiti.

Protispisno je stališče, naj ostaja kmetija toženčeve matere neobdelana, ker ne more na njej pridelati dovolj zase in otroka.

Tožnica je povedala, da je v času skupnega življenja toženec lepo zaslužil z delom na črno. Protispisna je ugotovitev o tem, kako se bo moral toženec truditi, da bi plačeval preživnino za otroke. Starši so dolžni poiskati načine in vire dohodkov za plačevanje preživnine.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju res še enkrat odločilo o delu preživninskega zahtevka, o katerem je sodišče v tem postopku že pravnomočno razsodilo (o plačevanju preživnine za I. po 9.000,00 SIT in za U. po 7.000,00 SIT na mesec), in to povsem enako. Ker je bilo o opisanem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno, je bil ta del tožbe izčrpan. Tožeča stranka ni vložila nove tožbe, marveč je želela le razsojo o še ne pravnomočno odločenem (zavrnjenem) delu zahtevka. S tem je kršilo zakonsko določbo o pravnomočnosti sodbe (333. člen ZPP), ker dvakrat o isti stvari ni dovoljeno soditi (11. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je utemeljeno razveljavilo del izreka sodbe, ki zajema že pravnomočni del prej razsojene stvari (drugi odstavek 369. člena ZPP), ne bi pa smelo "zavreči tožbenega zahtevka v tem delu". Prvič, o tožbenem zahtevku lahko sodišče odloča le meritorno s sodbo, se pravi, kadar odloča o njegovi utemeljenosti po pravilih materialnega prava (drugi odstavek 129. člena in prvi odstavek 325. člena ZPP), za kar pa tu ni šlo. Odločilo je namreč le o procesni predpostavki dopustnosti ponovnega odločanja o razsojeni stvari, torej po pravilih procesnega prava. V takšnih primerih sodišče zavrže tožbo ne pa tožbenega zahtevka (tretji odstavek 129. člena in drugi odstavek 288. člena ZPP). Drugič, v tem primeru ni šlo za to, da bi pravda med strankama prenehala teči zaradi odločbe pritožbenega sodišča, ki je delno potrdilo in delno razveljavilo prvostopno sodbo. V zvezi s slednjim je bilo le še potrebno odločiti o zavrnjenem delu zahtevka. Ker se torej pravda ni začela na novo niti ni šlo sploh za novo pravdo (drugi odstavek 333. člena ZPP) in tudi ni tožeča stranka vložila nove tožbe, le-te ni bilo potrebno zavreči. Ker je instančno sodišče navzlic temu to storilo, je bilo potrebno to kršitev relativne narave po prvem odstavku 354. člena ZPP odpraviti tako, kot je zapisano v izreku te odločbe pod 1. Ni pa se mogoče strinjati z revizijo v njenem stališču, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in da gre zato za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Videti je, da že sama revizija ni trdna v tem svojem stališču, ker predlaga kot prvo spremembo izpodbijane sodbe, ki pa ob zatrjevani kršitvi ne bi bila dopustna. Sicer pa v izpodbijani sodbi ni zapisano, naj ostaja kmetija toženčeve matere neobdelana. Če sodišče zavzame o nečem drugačno stališče kot ga pričakuje stranka, kar revizija imenuje "protispisnost", lahko pomeni to nepravilno sklepanje, ne pa takšne pomanjkljivosti, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Tu obravnavane procesne kršitve torej ni.

Pač pa je podan tudi drugi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Podlaga za razsojo o višini prispevka za preživljanje otrok ob razvezi zakonske zveze njihovih staršev je v 79. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR) oziroma v splošni določbi o tem v 129. členu ZZZDR. Ti določbi opredeljujeta dvoje izhodišč: otrokove potrebe in možnosti staršev. Preživninska obveznost nastane za starše že z rojstvom otroka (za otroka šele pozneje, če mora zaradi zakonsko določenih razlogov preživljati starše). Gre za naravno in za strogo osebno obveznost staršev oziroma pravico otrok, ki jo posebej ureja zakon, in to glede njenih številnih posebnosti. Povedano je že eden izmed napotkov, kako razlagati zakonsko merilo "možnosti staršev". Druga okoliščina, povezana z razmerjem med starši in otroki je dolžnost prvih, da omogočijo otrokom "pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo" (102. člen ZZZDR) in "dolžni so skrbeti za njihovo življenje in zdravje ter po svojih močeh za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje" (103. člen ZZZDR). Skratka, pri tej preživninski obveznosti ne gre le za tiste možnosti, ki jih že izkorišča zavezanec za to, da pridobiva dohodek, marveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti v prihodnje.

Iz vsega naštetega sledi, da je potrebno, ko se ugotavljajo možnosti staršev za preživljanje, upoštevati vse njihove redne in izredne dohodke, njihovo splošno premoženjsko stanje tako glede lastništva premičnin kakor tudi nepremičnin ter vse možnosti za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov. V zvezi s slednjim pa je potrebno upoštevati po eni strani možnosti za zaslužek v danem okolju, po drugi strani pa vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo oziroma strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje. S takšnim kompleksnim razumevanjem možnosti zavezanca sta zarisana tudi obseg in način ugotavljanja relevantnih dejstev na prvi in drugi stopnji sojenja in materialnopravna presoja tako ugotovljenih dejstev. Skratka, niso pomembni le podatki oziroma ugotovitve o obstoječem premoženjskem stanju zavezanca, marveč tudi njegove realne pridobitne možnosti. Le-teh pa ni vselej nujno ugotavljati s poizvedbami in pritegnitvijo izvedenca in drugimi podobnimi dokazi, marveč jih je mogoče upoštevati že na podlagi splošno znanih relevantnih dejstev.

Opisana izhodišča tako razkrijejo, da materialno pravo v sodbah nižjih sodišč ni bilo v vsem pravilno uporabljeno. Zaradi prej povedanega se ni mogoče strinjati s stališčem v izpodbijani sodbi, da bi morala tožeča stranka "konkretizirati", koliko bi lahko toženec zaslužil z delom na materinem posestvu, z delom iz svoje stroke ali s priložnostnim delom. Ob ugotovitvah, da toženec ne le dela na 22 ha velikem posestvu, ki je zaščitena kmetija, marveč na njej gospodari, da ne bi propadla; da je visokokvalificiran mehanik in da popravlja stroje; da ne trdi, da bi bil telesno bolan; da je rojen leta 1958 - pač ni mogoče sklepati, da ni dolžan prispevati več, kot sta o tem odločili nižji sodišči. Ni mogoče kot resne vzeti njegove izjave, da staleža živine ne more povečati brez maminega soglasja (toženec niti ni trdil, da ga je ta odklonila), saj je bržkone v korist kmetije in ne le ljudi, ki živijo na njej, da se intenzivno obdeluje. Ob prej opisani zakonski in moralni dolžnosti staršev do otrok tudi ni mogoče sprejeti toženčevega stališča, da ne bi šel delat h kateremu izmed treh avtomehanikov v vasi, "ker je pač visokokvalificiran mehanik". Preživljanje otrok, njihov razvoj in usposobitev pač ne morejo trpeti zaradi "ponosa" toženca. Ne gre nadalje za to, da bi sodišče sililo toženca v delo na črno. Če so ugodne razmere, lahko odpre delavnico, lahko ima popoldansko obrt ali se loti kakršnegakoli priložnostnega dela, pri tem pa se mora seveda ravnati po davčnih predpisih in dohodek, kadar je to predpisano, prijavljati. Skratka preživninski zavezanec se mora v položaju, ko ni zaposlen oziroma nima rednih dohodkov, znajti in poprijeti za kakršnokoli delo, ki ga zmore in za kakršno so dane možnosti, poleg tega pa izkoristiti možnosti, ki mu jih sicer nudi njegovo premoženje (toženec kupnine od prodaje avtomobila ni namenil za preživnino, nove hiše, v kateri živi sam, ne oddaja ipd.).

Izpodbijana sodba sama ugotavlja, da so potrebe otrok - I. v višini 30.000,00 SIT in U. 25.000,00 SIT res skromno ocenjene. Ob opisanih toženčevih možnostih se pokaže kot utemeljen zahtevek, da prispeva toženec približno polovico te vsote, in to zlasti ob dejstvu, da se le tožnica ob pomoči svoje matere ukvarja z otrokoma, ki sta v taki starosti, da terjata v zvezi s svojim življenjem in razvojem veliko dela in skrbi, kar vse je tožencu prihranjeno; da živi z njima sama v urbanem okolju, kjer je življenje dražje kot na deželi; da si je morala sama ustvariti z nakupom stanovanja bivalne razmere, česar vsega ni mogoče odmisliti ob odločanju o toženčevem prispevku k preživljanju otrok. Toženčeve polne zahtevane preživninske obveznosti ne more zmanjšati dejstvo, da mora dajati za svojo starejšo hčer po 6.000,00 SIT na mesec.

Reviziji je zato sodišče moralo ugoditi in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremeniti spodbijano sodbo tako, kot je razvidno v izreku te odločbe (pod 2.). Čeprav so potrebe starejšega sina ocenjene nekoliko višje kot mlajšega, pa je spričo ugotovitve o skromnosti te ocene pravilno, da se postavljenemu zahtevku ugodi v celoti za oba sinova, ki jima bo tako šla s tem preživnina v enakih zneskih. V nasprotju z mnenjem pritožbenega sodišča meni revizijsko sodišče, da bo toženec vsekakor zmogel glede na njegove ugotovljene možnosti in že samo spričo tega kako se plačuje priložnostno delo pri nas, zaslužiti toliko, da bo lahko dajal po 14.000,00 SIT več na mesec.