Jedro

Če je upravni organ zavzel stališče, da je dejavnost zavezanke šteti za javno službo (1. točka 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji), bi morala dejstva oziroma okoliščine, pomembne za presojo nadaljnjega pogoja za obstoj ovire iz navedene zakonske določbe (nemožnost nadomestitve z drugo nepremičnino ali nesorazmerni stroški nadomestitve), ugotavljati v dokaznem postopku (2. odstavek 137. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo z dne 19.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se upravičenki vrne v last poslovna stavba, stoječa na parc.št. 62/2, dvorišče v izmeri 136 m2 in stavbišče v izmeri 494 m2, vpisani pri vl.št. 600, s tem da zavezanka lahko nepremičnino uporablja še do 7.11.1998, če se stranki ne sporazumeta drugače. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je upravičenka upravičena do vrnitve poslovne stavbe na podlagi 1. odstavka 65. člena zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93, dalje: ZZad), saj iz upravnih spisov izhaja, da je bila stavba, ki jo je investirala tedanja Glavna zadružna zveza in je bila nedvomno v njeni uporabi, na podlagi 2. člena zakona o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic (Uradni list FLRJ, št. 22/62) brez nadomestila prenesena na ..., ... pa je po določbi 4. (pravilno: 2.) odstavka 66. člena ZZad nedvomno upravičenka do vrnitve premoženja. Premoženje, to je sporno poslovno stavbo, je bilo treba vrniti v naravi, saj zavezankin, to je tožničin, ugovor, da je podana ovira iz 1. točke 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen), ni utemeljen. Dejavnost zavezanke je sicer z zakonom o Gospodarski zbornici Slovenije opredeljena kot javna služba v smislu navedene določbe ZDen, toda zavezanka z ničemer ne dokazuje, da bi bila zaradi vrnitve bistveno okrnjena možnost opravljanja te dejavnosti, ker poslovne stavbe ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali ker bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, kar je nadaljnji kumulativni pogoj za uspešno uveljavitev te zakonske ovire. Tudi določba drugega stavka 1. odstavka 65. člena ZZad na vračanje poslovne stavbe ne more vplivati, saj se izpodbijana odločba ne nanaša na nepremičnine, ki so bile z odločbo Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS z dne 30.3.1953 podržavljene I.P., temveč se z njo vrača zgolj poslovna stavba, ki jo je na podržavljeni parc.št. 62/2 investirala, kot je razvidno iz odločbe Komisije za revizijo glavnih projektov z dne 27.7.1954 in tehničnega poročila k temu projektu, Glavna zadružna zveza LRS. Zemljišče, ki je bilo razlaščeno fizični osebi, pa ni predmet vračanja z izpodbijano odločbo. Neutemeljen je tudi ugovor zavezanke, da temelj zahtevka po 65. členu ZZad ne obstaja, ker upravičenka ni predložila dokaza, da bi bila lastnica sporne stavbe. Navedeni člen namreč določa, da se vrne premoženje zadružnih zvez, če je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, iz te zakonske določbe pa ne izhaja, da bi morala na podržavljenem ali prenesenem premoženju obstajati lastninska pravica.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga iz 1. in 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Navaja, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, saj ugotovitvenega postopka ni izpeljala v skladu z dolžnostjo ugotavljanja materialne resnice (7. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) niti ni izpeljala posebnega ugotovitvenega postopka po 142. členu ZUP oziroma po izrecni določbi 65. člena ZDen. Prav zaradi nespoštovanja teh pravil postopka je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in nepravilno, saj tožena stranka ni zaslišala nobene priče, ki jo je predlagala tožnica, niti ni pridobila dokumentov, ki bi zadevo osvetlili po dejanski plati, kar bi bila šele trdna podlaga za pravilno uporabo materialnih predpisov. Tožena stranka je neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnice za preložitev naroka za ustno obravnavo in je svoje dejanske ugotovitve oprla zgolj na nekatere listinske dokaze, pa še iz teh je napravila nepravilne zaključke, kar še posebej velja glede dokumenta Komisije za revizijo glavnih projektov. Izpodbijana odločba je po mnenju tožnice tudi neizvršljiva v smislu 3. točke 267. člena ZUP, saj je z njo določena le obveznost vrnitve poslovne stavbe ter tožnica zavezana, da dopusti na njej vknjižbo lastninske pravice, zemljiškoknjižni vpis pa na podlagi tako zapisane intabulacijske klavzule po mnenju tožnice sploh ni mogoč. Tožnica dalje meni, da je tožena stranka napačno ugotovila, da obstaja tožničina dolžnost vrnitve poslovne stavbe. Prvič zato, ker je bila ta stavba zgrajena na zemljišču, ki je bilo podržavljeno z odločbo z dne 30.3.1953 I.P. in kasneje, 22.4.1955, prenešeno v brezplačno in trajno uporabo Glavni zadružni zvezi LRS. Le-ta je torej dobila zemljišče iz premoženja, ki je bilo podržavljeno "na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena ZDen" ter iz razloga 1. odstavka 65. člena ZZad do njegove vrnitve ni upravičena. Sporna poslovna stavba pa v zemljiški knjigi ni vpisana kot samostojno zemljiškoknjižno telo, zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pri ugotavljanju zemljiškoknjižnih prenosov upoštevala načelo superficies solo cedit. Toda ob upoštevanju tega načela poslovna stavba ne more biti vračana, saj za njeno vračilo obstajajo zadržki iz (drugega stavka) 1. odstavka 65. člena ZZad. Tožena stranka temu ni sledila dosledno in v tem je odločba protislovna, saj v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je poslovna stavba pripadala Glavni zadružni zvezi zato, ker jo je le-ta sama zgradila in torej ni bila podržavljena na podlagi iz 3., 4. in 5. člena ZDen. Ugotovitev tožene stranke, da je Glavna zadružna zveza zgradila stavbo sama, pa je nepravilna, kar je razvidno že iz odločbe Komisije za revizijo glavnih projektov z dne 27.9.1954 in tehničnega poročila k projektu, saj iz njune vsebine izhaja, da sta kot glavna investitorja omenjena na prvem mestu podjetje A in nato Glavna zadružna zveza, pri čemer je direktor podjetja A tudi izrecno naveden kot zastopnik investitorja. Enako izhaja tudi iz gradbenih pogodb; da je bilo investitorjev še več, pa kaže tudi gradbena pogodba z dne 24.11.1956, kjer se navedena zadružna zveza pojavlja kot naročnik po pooblastilu podjetja B. Tožena stranka je torej sledila le formalni navedbi investitorja, ni pa ugotavljala, kolikšen del so prispevali ostali investitorji, ki bi na tej podlagi lahko ugotavljali svoj solastninski delež. Zaradi navedenega je zaključek, da stavba pripada Glavni zadružni zvezi, preuranjen in pravno nevzdržen. Upravičenka bi bila lahko upravičena le do sorazmernega dela stavbe. Tožnica dalje navaja, da je tožena stranka zavrnila njen ugovor glede obstoja ovire za vračanje premoženja v naravi iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ne da bi glede obstoja okoliščin, za katere le pavšalno ugotavlja, da niso podane, navedla kakšne argumente. Tožnica pa meni, da so okoliščine, ki predstavljajo oviro za vrnitev poslovne stavbe, podane, saj svojo dejavnost v tej stavbi opravlja na nekaj tisočih m2 površine, in bi bila že sama selitev dejavnosti, ki predstavlja izvrševanje pomembnih javnih funkcij, povezana z nesorazmernimi stroški, ob tem pa je tožnica v stavbo vložila ogromna sredstva, predvsem v računalniško infrastrukturo in povezave ter prostorsko ureditev stavbe, kar ji sploh omogoča izvajanje javnih pooblastil in komunikacijo s strankami. Tožena stranka tudi ni ugotavljala povečanja vrednosti stavbe, čeprav se je ta zaradi tožničinih investicijskih vlaganj vsaj podvojila. Zaradi vsega navedenega tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožničin predlog za preložitev ustne obravnave ni vseboval nobenih opravičljivih razlogov. Zemljiškoknjižna izvedba odločbe je stvar sodišča, sicer pa tožena stranka meni, da je odločba tehnično izvedljiva z delitvijo zemljiškoknjižnega vložka. Glede neudeležbe podjetja A v postopku tožena stranka pripominja, da le-ta ni upravičenka ne po ZZad niti po ZDen, poleg tega pa je iz zemljiškoknjižnih podatkov razvidno, da je bilo premoženje prenešeno na zavezanko samo od pravne prednice upravičenke. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka (upravičenka) argumentirano zavrača tožbene ugovore ter še navaja, da je imela tožnica dovolj možnosti za uveljavljanje ugovorov v upravnem postopku, saj se je s prizadeto stranko vsaj eno leto pogovarjala o višini odškodnine, ki naj bi ji jo tožnica izplačala, če bi prizadeta stranka odstopila od zahtevka po vrnitvi stavbe v naravi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Niso sicer utemeljeni tožbeni ugovori, kolikor se sklicujejo na kršitev pravil postopka, zlasti na 65. člen ZDen, in na ničnost odločbe v smislu 3. točke 267. člena ZUP. Tožnica namreč prezre, da upravnega postopka ni vodil kateri izmed organov, navedenih v 1. do 3. točke 1. odstavka 54. člena ZDen ter da je glede na določbo 2. odstavka 65. člena ZDen potrebno postopek po 65. členu ZDen voditi samo pred organi, navedenimi v 1. do 3. točki 1. odstavka 54. člena ZDen, ne pa tudi pred pristojnim upravnim organom na ravni države. Tožnica tudi prezre, da intabulacijska klavzula, katere izvršljivost sicer brez navedbe vsebinskih razlogov izpodbija v tožbi, niti po ZDen niti po kakšnem drugem predpisu ni obvezna sestavina denacionalizacijske odločbe, s katero se odloča o vrnitvi nepremičnine v last upravičenca. Vendar pa ima tožnica prav, ko v tožbi ugovarja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot posledico kršitev pravil postopka, in sicer najmanj v dveh pogledih:

1. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka dejanske okoliščine glede vprašanja, ali je prizadeta stranka upravičena do vrnitve poslovne stavbe ter v kakšnem obsegu, ugotavljala deloma na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov in deloma na podlagi odločbe Komisije za revizijo glavnih projektov z dne 27.7.1954 in tehničnega poročila k (zadevnemu) projektu. Toda po presoji sodišča je bila tožena stranka pri dokazni oceni navedenih listin nedosledna, saj ni upoštevala (in v izpodbijani odločbi tudi ne navedla), da iz Tehničnega poročila k glavnemu projektu, ki je priloženo navedeni odločbi z dne 27.7.1954, nedvomno izhaja, da se projekt nanaša na sporno poslovno stavbo (str. 2, 1. odstavek), iz navedbe investitorja (podjetja A in Glavne zadružne zveze) in zastopnika investitorja (direktor podjetja A) pa bi lahko sledilo, da sta bila investitorja sporne poslovne stavbe dva in ne samo Glavna zadružna zveza, kot zaključuje v izpodbijani odločbi tožena stranka, ne da bi ob neskladnih podatkih v listinah navedla razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (2. odstavek 209. člena ZUP). To bi namreč zavezanka morala storiti še zlasti zato, ker sama ugotavlja, da je bila sporna poslovna stavba v zemljiški knjigi poočitena kot sprememba kulture parc. št. 62/2 šele na podlagi odločbe z dne 26.11.1979, in ker je bil prenos upravičenkinega premoženja na zavezanko opravljen na podlagi abstraktnega pravnega naslova (zakona iz leta 1962) in torej dejanskih ugotovitev ni mogla uspešno graditi na načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Okoliščina, kdo oziroma koliko je bilo investitorjev ter kakšna stvarnopravna razmerja glede poslovne stavbe so na podlagi morebitnega soinvestitorstva obstajala v trenutku prenosa stavbe, pa je odločilna za presojo vprašanja, ali gre prizadeti stranki pravica do vrnitve celotne stavbe ali le do alikvotnega (solastninskega) deleža. 2. Tožnica je v upravnem postopku ugovarjala tudi nemožnost vrnitve poslovne stavbe zaradi ovire iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen (pripravljalna vloga z dne 27.7.1994). Res je, da pri tem ni navedla okoliščin, zaradi katerih ji sporne stavbe ne bi bilo mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, in tudi ne predlagala dokazov zanje. Toda, če je tožena stranka, kot izhaja iz izpodbijane določbe, že zavzela stališče, da je tožničino dejavnost, ki jo opravlja v tej stavbi, šteti za dejavnost javne službe, bi morala dejstva oziroma okoliščine, pomembne za presojo nadaljnjega pogoja (nemožnost nadomestitve z drugo nepremičnino ali nesorazmerni stroški nadomestitve) za obstoj ovire iz 1. točke 1. odstavka 19. člena, ugotavljati v dokaznem postopku (2. odstavek 137. člena ZUP), česar pa ni storila. Tudi navedena dejstva oziroma okoliščine pa so za presojo vprašanja, ali je bil 19. člen ZDen v sporni zadevi pravilno uporabljen, bistvene.

Ker so dejanske okoliščine v navedenih bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je moralo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpraviti, čeprav sicer meni, da je bil temeljni materialni predpis (1. odstavek 65. člena ZZad) v sporni zadevi ob predpostavkah izpodbijane odločbe pravilno uporabljen.

Sodišče je ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Sodišče je v tem upravnem sporu prejelo dne 29.8.1995 tudi vlogo ..., s katero želi vstopiti kot stranski udeleženec. Iz vsebine vloge je razvidno, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe iz razlogov, ki bi bili v njeno korist. Stransko intervencijo ureja ZUS v 16. členu, kjer določa, da ima v upravnem sporu položaj stranke (tudi) tisti, kateremu bi bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo. Ker ... takšne posledice odprave izpodbijane odločbe zase ne zatrjuje, in torej v tem upravnem sporu nima položaja prizadete stranke, ter ker po ZUS stranska intervencija na strani tožeče stranke ni možna niti na podlagi določbe 60. člena, saj upravnega spora glede na njegovo vsebino ni mogoče enačiti s pravdo, se sodišče v vsebinsko obravnavanje navedene vloge ni spuščalo.