Jedro

Ker revidentka ne zatrjuje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica dne 29. 4. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, ker je zaradi nje prikrajšana za bistveno večjo vrednost kot 20.000,00 EUR (analogija s 1. točko drugega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07- sklep US) in ker je podana kršitev 22. člena Ustave RS. Uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba, II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002, in sodba, II Ips 220/2004 z dne 13. 7. 2005).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14.6.2007, s katero je ta ugodila pritožbi A in B., ter pritožbi Republike Slovenije, in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 6.11.2006 in zavrnilo zahtevo za vrnitev zemljišč parc. št. 73/4, 73/10, 73/19 in 73/77, vse k.o. ... .

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revidentka se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Revidentka zatrjuje, da izpodbijana sodba z razlago, da je relevantna zemljiškoknjižna izvedba nacionalizacije, odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sodb, II Ips 664/2001 z dne 29.11.2002 in II Ips 220/2004 z dne 13.7.2005, in sicer, da vpis upravičenj na zemljiščih v družbeni lastnini ni bil konstitutiven. Po presoji vrhovnega sodišča zatrjevani odstop od sodne prakse ni podan, saj se pravno vprašanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, ne nanaša na vpis upravičenj na družbeni lastnini. Odločitev sodišča prve stopnje namreč temelji na stališču, da se skladno z določbami Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US) premoženje vrača z vrnitvijo v last in posest ter da v ZDen ni podlage, da bi se premoženje vračalo le v posest. Ker torej revidentka ne zatrjuje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, po presoji vrhovnega sodišča ni izkazala pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

Po presoji vrhovnega sodišča revidentka s trditvami o vrednosti premoženja, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, in zatrjevanjem kršitve 22. člena Ustave RS, ki naj bi bila storjena s sprejemom očitno napačne sodbe oziroma sodbe brez razumne pravne obrazložitve, ni izkazala, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Revidentka bi namreč morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude. Šele če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanjo zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Ker revidentka tega ne navaja, niti ne izkazuje, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.