Jedro

Zoper oba obtoženca je po vloženi obtožnici v teku kazenski postopek zaradi dveh nadaljevanih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/III KZ, pri čemer gre za izredno velik obseg kriminalne dejavnosti, od izvrševanja katere niti večkratni poseg policije oba obtoženca ni odvrnil. Čeprav sta oba obtoženca izvenzakonska partnerja, ki imata v Sloveniji tri otroke, ter je obtoženka lastnica stanovanjske hiše ter prejema socialno pomoč, je senat sodišča prve stopnje ravnal pravilno, ko je obema podaljšal pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, obtožencu pa tudi zaradi begosumnosti. Obtoženka je bila namreč že dvakrat kaznovana zaradi premoženjskih deliktov in se nahaja v več drugih kazenskih postopkih, obtoženec, ki je državljan druge države, v kateri ima premoženje, pa je bil tudi že obravnavan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi obtoženke in zagovornice obtoženca se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob preizkusu pripornih razlogov po II. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obema obtožencema podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP, obtožencu pa tudi iz pripornega razloga po 1. točki I. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper navedeni sklep sta se pritožila obtoženka in zagovornik obtoženega J. K., ki oba smiselno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala odpravo pripora obema obdolžencema, oziroma podrejeno, njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi, tedaj hišnim priporom ali javljanjem na policijski postaji v povezavi z obljubo obtoženca, da ne bo zapustil prebivališča. Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

V dosedanjih sklepih sodišča prve in druge stopnje je bilo obema obtožencema že večkrat pojasnjeno, da je bila s pravnomočnostjo obtožnice potrjena tudi utemeljenost suma, da sta oba obtoženca storila očitano nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po III. odstavku 311. člena KZ in poskus istovrstnega kaznivega dejanja po II. odstavku 311. člena KZ v zvezi s čl. 22 KZ, tedaj kaznivi dejanji, za kateri je v kazenskem zakoniku zagrožena visoka zaporna kazen. Ker doslej izvedeni dokazni postopek na glavnih obravnavah takšne utemeljenosti suma ni v ničemer omajal, so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe obeh pritožnikov, ki zgolj s ponavljanjem zagovorov in kritiziranjem dela preiskovalnega sodnika ne morejo vnesti dvomov v pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede utemeljenosti suma kot zakonske podlage za odločanje o priporu.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja tudi z razlogovanjem v izpodbijanem sklepu, da je pri obeh obtožencih še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pri obtožencu pa tudi priporni razlog begosumnosti. Obtoženka je bila namreč v letih 1992 in 1993 že kaznovana zaradi kaznivih dejanj tatvine in ponarejanja listin, razen omenjenega pa sta zoper njo v teku še dva kazenska postopka (II Kpd 51/99 in I K 170/97) zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja goljufije, pri čemer obseg obtoženki sedaj očitanih kaznivih dejanj, predvsem pa njena vztrajnost pri izvrševanju le-teh nedvomno napotujeta na zaključek o izkazani ponovitveni nevarnosti. V bivalnem kontejnerju obeh obtožencev je policija v razdobju od 6. do 19.5.1999 kar trikrat odkrila tujce, ki so ilegalno prišlo v Slovenijo, dne 12.3.1999 pa je bilo v njuni stanovanjski hiši dobljenih 56 državljanov ZRJ, Turčije, Bangladeša in Pakistana. Povsem enake ugotovitve veljajo tudi za soobtoženega J. K., ki doslej res še ni bil kaznovan, vendar pa nedvomno že obseg sedaj zatrjevane kriminalne dejavnosti v povezavi z vsebino dopisa policije z dne 28.6.1999, da se je ta obtoženec namreč že v letu 1994 ukvarjal s spravljanjem ljudi čez mejo, tudi napotuje na zaključek, da je pri obeh obtožencih podana konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost nadaljevala z izvrševanjem takšnih kaznivih dejanj. V zvezi z gornjimi ugotovitvami sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da sklicevanje obeh pritožnikov na družinske in socialne razmere, povezane tudi z življenjem in delom treh otrok obeh obtožencev, ne more biti razlog za odpravo pripora.

Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je pri obtoženemu J. K. podan tudi priporni razlog begosumnosti po 1. točki I. odstavka 201. člena ZKP navkljub večkrat ponovljenemu dejstvu, da ima ta obtoženec v Sloveniji tri otroke. Poudarjeno je namreč že bilo, da ga kot tujca močne vezi vežejo tudi z okoljem države Bosne in Hercegovine, katere državljan je in ima v njej tudi svoje premoženje, eventuelno pričakovana visoka kazen v tem kazenskem postopku pa nevarnost bega nedvomno še povečuje. Ob tem je povsem upravičeno tudi sklicevanje na podatke kazenske zadeve opr. št. K 397/95 kljub dejstvu, da je bil obtoženec oproščen, saj končna odločitev sodišča ni bila v nikakršni povezavi z dosegljivostjo obtoženca v kazenskem postopku.

Ob povedanem tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da vsaj zaenkrat ne obstoji možnost nadomestitve pripora s katerim od predlaganih milejših ukrepov, ki jih je mogoče uporabiti le v primeru, kadar pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, za kar pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.