Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 9.7.1997 je bil obs. L.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 2. odstavku 183. člena KZ, dveh kaznivi dejanj spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Z upoštevanjem posamezno določenih kazni zapora mu je sodišče prve stopnje po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 2 let in 8 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.2.1998 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen za kaznivo dejanje, opisano pod tč. C/2, zvišalo na 1 leto in 6 mesecev zapora, enotno izrečeno kazen pa na 3 leta zapora. V preostalem delu je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. L.M., odvetnik E.D. iz P. je dne 26.3.1998 (priporočeno po pošti) vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila s spisom predložena Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije dne 5.6.1998. V zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja kršitve kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni spustilo v oceno dokazov, ki jih je predlagal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki bi pripeljali do povsem drugačnih ugotovitev. Razen tega je pritožbeno sodišče spregledalo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe z utemeljitvijo, da pomenijo zavlačevanje postopka. V zahtevi navaja, da je predlagal, da se opravi test obsojenca s poligrafom, da se preveri verodostojnost podpisa S.V. na izjavi o preklicu izjav, danih na sodišču, da se poslušajo magnetofonski posnetki dogodkov, ki so se pripetili pred in v njegovem stanovanju po ginekološkem pregledu S.V., da se ugotovi istovetnost policista J.R., ker na glavni obravnavi zaslišana priča J.R., ni bil policist, ki je z njim in z R.K. opravil razgovore, da se ponovno zasliši S.V., da se zasliši priča S.S., ki ve, da so mu bile zadeve podtaknjene, da se zasliši priča R.K., ki je v pogovoru s policistom J.R. opisala kot storilca podobnih dejanj drugo osebo ter obsojenca izključila ter da se opravijo poizvedbe o tem, kaj se je s S.V. dogajalo v S., ker obstaja utemeljen sum, da je bila podvržena hipnozi z namenom, da obsojenca lažno obtožuje. V zahtevi za varstvo zakonitosti nadalje navaja, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje in sodbe pritožbenega sodišča glede ocene dokazov neprepričljivi, nejasni in med seboj v nasprotju, ker sta se opirali na dvomljive in protislovne izpovedbe mladoletnih oškodovank in na dokaj sumljive izpovedi zdravnice J., pri tem pa sta prezrli ugotovitve izvedenca dr. F., da pri obsojencu ni tipične pedofilske nagnjenosti, ter izvedenca dr. R., da pri oškodovankah ni tipičnih znakov, ki bi kazali na spolno zlorabo. Pri tem si zastavlja vprašanje, zakaj je sodišče sploh odredilo izvedenstvo, če je ocenilo, da več velja izpovedba neke zdravnice. Po mnenju zagovornika obs. L.M. dobesedno bode v oči ugotovitev o skladnosti izpovedb priče S.S. in v zvezi s tem navaja, da je priča S.S. v preiskavi izpovedala, da jo je močno zabolelo, ko ji je obsojenec prst vtaknil v nožnico, da pa je na glavni obravnavi dne 27.7.1992 izpovedala, da jo ni nič zabolelo. Vse navedeno po oceni zagovornika obsojenca pomeni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter tudi po 2. odstavku navedenega člena. Zagovornik obs. L.M. še navaja, da so okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, podane tudi tedaj, ko niso na voljo zanesljivi dokazi, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje. Zato ker niso bili podani zanesljivi dokazi, da je obsojenec storil očitana kazniva dejanja, je bil po njegovem mnenju kršen kazenski zakon.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker se v njej predvsem zatrjuje, da so zmotne ugotovitve sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Prav tako je neutemeljen očitek, da so bile z zavrnitvijo predlaganih dokazov kršene pravice obsojenca do obrambe, ker je sodišče zavrnitev dokaznih predlogov natančno in argumentirano pojasnilo. Očitek, da so razlogi sodbe nejasni, neprepričljivi in v nasprotju z izvedenimi dokazi, pa je po njegovem mnenju neutemeljen in nekonkretiziran.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Trditvam, navedenih v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so razlogi pravnomočne sodbe nejasni in med seboj v nasprotju ter neprepričljivi, ni mogoče pritrditi. Z navedbami, da sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče pri ugotovitvi dejanskega stanja oprli na nezanesljive izpovedbe oškodovank ter na nezanesljivo in sumljivo izpovedbo zdravnice dr. J., ne pa na izvedenski mnenji dr. F. in dr. R., zagovornik obs. L.M. izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V razlogih pravnomočne sodbe pa je pojasnjeno, zakaj se je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo na izpovedbo dr. J. o tem, da je na podlagi pregleda oškodovank ugotovila, da so bile spolno zlorabljene, saj izpovedbe dr. J., zaslišane kot priče, ni ocenjevalo ločeno, pač pa v povezavi z izpovedbami oškodovank in tudi z upoštevanjem izvedenskega mnenja prof.dr. S.R. V zvezi s sklicevanjem zagovornika obs. L.M. na izvedensko mnenje prof. dr. S.R. je potrebno pripomniti, da iz njegovega mnenja ne izhaja, da do spolnih zlorab ni prišlo, saj je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da so določene spremembe na zunanjih spolovilih preiskanih deklet toliko tipične, da bi lahko na podlagi teh trdili, da so nastale zaradi spolnega občevanja ali spolnih iger. V zvezi z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je napačna ugotovitev pritožbenega sodišča, da razlike v izpovedbah priče S.S. niso bistvene, je potrebno pripomniti, da je taka ocena povsem pravilna. Priča S.S., ko je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 10.7.1992 (list. štev. 623), je namreč izpovedala, da jo je zabolelo takrat, ko ji je L. potisnil prst v nožnico, takrat, ko ga je držal, pa je ni bolelo. Ta njena izpovedba torej ni v nasprotju z njeno izpovedbo, ki jo je podala v preiskavi dne 24.12.1991 (list. štev. 212), ko je povedala, da jo je takrat, ko ji je L. porinil prst v nožnico, močno zabolelo, prst pa je nato v nožnici držal pri miru. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dne 22.9.1992 v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika zaslišalo kot izvedenca tudi nevropsihiatra prim. dr. J.F., in sicer v zvezi z njegovim pismenim izvedenskim mnenjem z dne 23.1.1992. Res je sicer, da se s tem izvedenskim mnenjem v razlogih sodbe ni ukvarjalo. Iz pisnega mnenja izvedenca prim. dr. J.F. in tudi iz zapisnika o njegovem zaslišanju dne 22.9.1992, na katerega se zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje, pa izhaja, da sicer tipičnih pedofilskih nagnjenj pri obsojencu ni bilo mogoče odkriti, da pa se le-ta vendarle nakazujejo. Izvedenec je na podlagi obsojenčevih aktivnosti, in sicer, da je eno od deklic učil angleščine, čeprav ta jezik slabo obvlada, da je eni od deklic namestil poseben aparat, da ji je lahko sledil, ter na podlagi njegove agresivnosti do ene izmed deklic, ocenil, da tako ravnanje obsojenca nakazuje njegovo pedofilsko usmerjenost. Zagovornik obsojenca je tako v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da pri obsojencu ni zaznati tipičnih pedofilskih nagnjen, povzel le del izvedenskega mnenja, ne pa tudi tistega dela izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da se pri obsojencu pedofilska usmerjenost vendarle nakazuje. Sicer pa za ugotovitev, da je obsojenec storil očitana kazniva dejanja, niti ni bistveno, če so pri njem taka nagnjenja podana, saj taka kazniva dejanja lahko stori tudi oseba, ki ni pedofilsko usmerjena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

V postopku tudi niso bile kršene druge določbe kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Sklicevanje zagovornika obsojenca, da je sodišče kršilo ustavno pravico do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist ter da je ravnalo v nasprotju z določili 1. odstavka 17. člena in 2. odstavka 299. člena ZKP, ni utemeljeno. Res je sicer, da Ustava Republike Slovenije v 29. členu določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Res je tudi, da 17. člen ZKP določa, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, ter da mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Pritrditi pa je tudi potrebno navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je dolžnost predsednika senata, da skrbi, da se zadeva vsestransko razčisti in da se dožene resnica ter odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Sodišče je tako tudi ravnalo. Obramba obsojenca je sicer res predlagala izvedbo številnih dokazov, katere zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti tako kot že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ponovno navaja, vendar pa sodišče prve stopnje dokaznim predlogom ni ugodilo. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je v razlogih sodbe obširno obrazložilo, saj so v sodbi sodišča prve stopnje na 4 straneh (stran 16-19) navedeni utemeljeni razlogi, zaradi katerih dokaznim predlogom ni bilo ugodeno. Tudi v razlogih sodbe pritožbenega postopka je bilo pojasnjeno, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih je predlagala obramba, ter da o obstoju zatrjevane kršitve ustavne pravice do izvajanja dokazov ni mogoče sklepati le na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, saj je v zvezi s predlaganimi dokazi potrebno upoštevati tudi druge dokaze ter vse okoliščine in vsa dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku. Tako je sodišče prve stopnje, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ugotovilo, da obsojenec glede dokazov, katerih izvedbo je predlagal, ni uspel izkazati dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi njihova izvedba lahko vplivala na drugačno odločitev sodišča. Trditev zagovornika obs. L.M., da so bili predlagani dokazi zavrnjeni z navedbo, da bi njihova izvedba pomenila zavlačevanje kazenskega postopka, je v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč potem, ko je podalo izčrpno obrazložitev o tem, zakaj dokaznim predlogom ni ugodilo, ocenilo, da jih je obramba obsojenca predlagala le zaradi zavlačevanja postopka.

Zagovornik obs. L.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona. Vendar pa je zmotno njegovo stališče, da je kazenski zakon kršen tudi tedaj, kadar niso podani zanesljivi dokazi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le tedaj, če je bil kazenski zakon kršen glede vprašanj, navedenih v 1. do 6. točki 372. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo zagovornika obs. L.M. zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da v pretežnem delu zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, in ker tudi niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti (425. člen ZKP).