Jedro

Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Sklep tožene stranke z dne 8. 1. 2016 in sklep Komisije za pritožbe z dne 29. 6. 2016 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 1. 2. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto policista - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...) na uradniškem nazivu policist I in mu za čas od dne 1. 10. 2015 dalje obračuna mesečno dodatek za dvojezičnost v višini 3 % od osnovne plače tožnika, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti stroške sodnega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 351,13 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 8. 1. 2016 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 29. 6. 2016 (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 2. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto policista - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...) na uradniškem nazivu policist I in mu za čas od dne 1. 10. 2015 dalje obračunati mesečno dodatek za dvojezičnost v višini 3 % od osnovne plače tožnika, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške v višini 697,86 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nenatančno povzelo izpoved komandirja Policijske postaje A. B.B., da tožnik pri svojem delu še vedno uporablja madžarski jezik. Iz njegove izpovedi na naroku z dne 10. 4. 2017 izhaja, da misli, da tožnik pri svojem delu še vedno uporablja madžarski jezik, saj dela na terenu in se mora pogovarjati z ljudmi. Pri tem sodišče ni raziskalo, ali le-tega uporablja samovoljno ali po navodilih nadrejenega. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji tožnika, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu o sistemizaciji tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Meni, da v kolikor bi tožnik v praksi dejansko uporabljal madžarski jezik (kar pa v konkretnem primeru ni dokazano), na zakonitost same premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Sklicuje se na sodne odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 440/2013 in Pdp 403/2013. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do plačila dodatka za dvojezičnost, saj ni upoštevalo, da znanje jezika ni določeno kot pogoj za opravljanje dela na novem delovnem mestu. Iz zakonske določbe jasno izhaja kumulativnost izpolnjevanja pogojev in sicer da gre za območje, kjer živi narodna skupnost, da je javni uslužbenec razporejen na delovnem mestu, za zasedbo katerega se zahteva bodisi osnovna bodisi višja raven znanja jezika narodne skupnosti, ter da javni uslužbenec dejansko izkaže zahtevano raven znanja jezika narodne skupnosti. V konkretnem primeru tožnik drugega in tretjega pogoja ne izpolnjuje, saj znanja jezika narodne skupnosti kot pogoj za opravljanje dela ni naveden v aktu o sistemizaciji, prav tako pa na podlagi potrdila ni razvidna osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Sodišče prve stopnje opre svojo odločitev na dejstvo, da tožnik še vedno opravlja enako delo kot ga je opravljal pred sporno premestitvijo, kar je povsem logično, saj je bil premeščen na istovrstno delovno mesto in sicer iz delovnega mesta policista - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...) na Policijski postaji A., na delovno mesto policist - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...), prav tako na Policijski postaji A., z bistveno razliko, da se na novem delovnem mestu kot pogoj za opravljanje dela ne zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti ter posledično ukinja dodatek za dvojezičnost. Sodišče je svojo odločitev povsem nepravilno zgradilo na ugotovitvi, da je šlo v konkretnem primeru za fiktivne okoliščine oziroma fiktivno spremembo akta o sistemizaciji, zaradi česar je ocenilo, da so bile listine prirejene tem navideznim okoliščinam. Takšna presoja sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbe nepravilna, saj zakonitost same sistemizacije lahko predmet presoje le v kolektivnem sporu. Meni, da je sodišče tudi napačno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila dodatka za dvojezičnost, saj potrdilo o obiskovanju tečaja madžarščine v trajanju 100 ur in opravljen preizkus znanja ne zadošča za zaključek, da ima tožnik opravljen preizkus znanja iz madžarskega jezika. Iz potrdila namreč izhaja le, da je tožnik obiskoval začetni seminar, tečaj madžarščine, ki je trajal 100 ur in opravil preizkus znanja, vendar takšno potrdilo ne potrjuje izpolnjevanja pogoja niti iz 61. člena Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v policiji, niti iz tretjega odstavka 14. člena akta o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih v zvezi z delom javnih uslužbencev v Ministrstvu za notranje zadeve. Potrdilo, na katerega se sklicuje tožnik, namreč ne izkazuje opravljenega izpita na dodiplomskem ali podiplomskem študiju ali jezikovnega usposabljanja pri ustrezni organizaciji v trajanju 400 ur oziroma osnovne ravni jezika narodne skupnosti, temveč zgolj obiskovanje tečaja jezika v trajanju 100 ur in opravljen preizkus znanja. Navaja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je organizacija dela stvar odločitve delodajalca ter da sodišče ne sme presojati učinkovitosti oziroma smotrnosti odločitve delodajalca. V konkretnem postopku je bil dokazan razlog premestitve, in sicer ravno v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katero se zahteva znanje jezika narodne skupnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sklepa tožene stranke z dne 8. 1. 2016 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 29. 6. 2016, s katerima je bil tožnik premeščen z delovnega mesta policist - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...) na delovno mesto policist - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je prišlo do fiktivne potrebe po spremembi akta o sistemizaciji tožene stranke, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sledilo je izpovedbi tožnika, da ima sklep o premestitvi edino posledico, da tožnik več ne prejema dodatka za dvojezičnost, vse ostalo pa je ostalo enako kot prej, saj naj bi opravljal iste naloge in isto delo.

6. Pritožbeno sodišče se s sprejetim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti tožnikove premestitve in priznanju dodatka za dvojezičnost izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča. 7. Po določbi prvega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja ali s soglasjem oziroma na lastno željo). Po določbi drugega odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Javni uslužbenec se v skladu z določbo prvega odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi; če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

8. Na podlagi 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v aktu o sistemizaciji. V 28. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS) je določeno, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V določbi 28. člena ZSPJS so določene tudi okvirne višine tega dodatka (razpon 3 % do 6 % za javne uslužbence), določitev konkretne višine pa je za javne uslužbence prepuščena predstojniku, na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pred sporno premestitvijo zaposlen na delovnem mestu policist - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...) v uradniškem nazivu policist I v Policijski upravi C. - Policijska postaja A., kjer je prejemal dodatek za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 8. 1. 2016 in 29. 6. 2016 tožnika premestila na delovno mesto - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...), v istem oddelku in v istem sektorju, pri katerem kot pogoj za opravljanje dela ni bilo določeno znanje jezika narodne skupnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je edina razlika med delovnim mestom s šifro ... in ... v tem, da se pri prvem kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti na višjem nivoju, medtem ko pri drugem tega pogoja za opravljanje dela ni. Tožena stranka je premestitev tožnika utemeljevala z aktom o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mest in nazivih v policiji z dne 22. 7. 2015, ker je bilo delovno mesto policist - vodja policijskega okoliša (šifra DM ...) ukinjeno. Tožena stranka je s spremembo sistemizacije delovnih mest v Policijski upravi C., Policijski postaji A. drugače organizirala delovni proces tako, da ga je prilagodila izvajanju nalog organa, upoštevajoč pravico pripadnikov madžarske narodne skupnosti do uporabe lastnega jezika ter upoštevaje ekonomično in smotrno rabo javnih sredstev. Pri tem je določila delovna mesta, pri katerih se kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika narodne skupnosti in delovna mesta, na katerih ta pogoj ni določen.

10. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil spremenjen akt o sistemizaciji, ki je ukinil delovno mesto policist - vodja policijskega okoliša s šifro ... in da je bilo ustanovljeno novo delovno mesto policist - vodja policijskega okoliša s šifro ... Zmotno pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zaključilo, da sklepi o premestitvi niso zakoniti iz razloga, ker v poslovanju tožene stranke glede tožnikovega dela ni prišlo do nobenih relevantnih sprememb, kar se tiče uporabe jezika narodne skupnosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za presojo zakonitosti premestitve bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev. Organizacija dela je stvar odločitve delodajalca. Kot pravilno opozarja pritožba, predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu ni zakonitost sistemizacije delovnih mest, ki jo je sprejela tožena stranka, saj je le-ta lahko le predmet presoja v kolektivnem sporu.

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti pa po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013. Naloga in pristojnost delodajalca v javnem sektorju je, da praviloma v aktu o sistemizaciji delovnih mest na območjih občin, kjer živita madžarska in italijanska narodna skupnost, na ustreznih delovnih mestih, na katerih morajo zaposleni na podlagi zakona uporabljati tuj jezik narodne skupnosti, kot pogoj za opravljanje dela določi znanje jezika narodne skupnosti. Le višina dodatka je potem poleg zahtevane stopnje znanja jezika lahko odvisna tudi od dejanske uporabe jezika pri opravljanju dela, kar oceni predstojnik. Razen tega pa delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU javnemu uslužbencu ne more zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, kar pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju.

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni materialnopravni presoji, da dejanska uporaba jezika madžarske narodne skupnosti na delovnem mestu, na katere tožena stranka v aktu ni predvidela znanje jezika narodne skupnosti kot posebnega pogoja za opravljanje dela, ne more predstavljati podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost, tožnik torej ni upravičen do dodatka za dvojezičnost. 13. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in to tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je tožnik dolžan v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene potrebne stroške postopka. Toženi stranki je sodišče priznalo skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015) stroške postopka, in sicer: nagrado za odgovor na tožbo v višini 300 točk, nagrado za prvi narok v višini 300 točk in nagrado za narok dne 10. 4. 2017 v višini 150 točk ter 2 % za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Upoštevajoč vrednost točke (v višini 0,459 EUR) je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške v skupnem znesku 351,13 EUR, kakor izhaja iz izreka te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

15. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela in je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 175,57 EUR (nagrada za pritožbo in plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev), v roku 15 dni od vročitve te sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.