Jedro

Sodišče je dolžno presojati dejansko stanje z vseh možnih pravnih vidikov. Zato bi moralo v okviru presoje dejstev v zvezi z upravičenostjo vnovčitve akceptnih nalogov zaradi zastaranja, ugotavljati tudi, ali časovna oddaljenost vnovčitve predstavlja upniško zamudo (325. člen ZOR)

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba : - v točki I.1 izreka delno spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 1.232.431,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila; - v točkah I.2 in I.3 izreka spremeni tako, da se ugodi zahtevku za vrnitev akceptnih nalogov; - v točki II izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 126.585,30 SIT v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od tega zneska, za primer da ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu v točki I.1 izreka izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 76.062,00 SIT v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od tega zneska, za primer da ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek

1.839.659,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila v osmih dneh.

2. Toženi stranki se prepoveduje izpolnjevati in vnovčevati akceptne naloge tožeče stranke.

3. Tožena stranka je dolžna v osmih dneh vrniti tožeči stranki vse njene bianco akceptne naloge" (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 180.798,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

04.12.2003 dalje do plačila, v petnajstih dneh (II. točka izreka).

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da ni pravilna ugotovitev sodišča, da pogodba o nakupu na obroke med dvema pravnima osebama ni mogoča. Tožena stranka tožeči stranki naj ne bi izplačala posojila, ampak naj bi ji na podlagi sklenjene pogodbe omogočila samo obročno odplačilo kupnine. Sodišče naj bi v škodo dobroverne stranke samoiniciativno ugotavljalo, ali je bil pravni prednik tožene stranke registriran za dajanje posojil. Sicer pa naj bi tožena stranka obresti obračunala v nasprotju z ZPOMZ0. Tožena stranka naj ne bi pojasnila, kako je prišla do zneska 1.839.659,00 SIT. Ker sodišče naj ne bi ugotavljalo utemeljenosti ugovora tožeče stranke, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato naj bi bil tudi neupravičeno zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Po mnenju pritožnika naj bi bila tudi nepravilna zavrnitev zahtevka za vračilo akceptnih nalogov.

Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka s pravno prednico tožene stranke sklenila pogodbo o potrošniškem posojilu za nakup osebnega avtomobila (priloga A6, v nadaljevanju: pogodba). Med pravdnima strankama je tako sporno, ali je tožeča stranka s (predčasnim) plačilom zneska 1.262.640,00 SIT dne

21.08.1996 v celoti poplačala terjatev tožene stranke in ali je le-ta zato upravičeno vnovčila akceptni nalog v višini 1.839.659,00 SIT.

Pri tem je tožeča stranka še trdila, "da vnovčitev akceptnih nalogov več kot tri leta po izteku pogodbe o potrošnikem posojilu predstavlja nezakonito ravnanje" (tretji odstavek na listovni številki 3).

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka po zgoraj omenjenem predčasnem plačilu tožeči stranki sporočila, "da znaša ostanek dolga po 18. obroku 607.227,89 SIT" (dopis tožene stranke z dne 12.09.1996 v prilogi A8). V zvezi z omenjenim zneskom je tožeča stranka le splošno navedla, da tožena stranka do njega ni upravičena zaradi celotnega poplačila oziroma neupravičnosti obračunavanja obresti na predčasno poplačane zneske (2. odstavek točke II. na listovni številki 2 in zadnji stavek zadnjega odstavka na listovni številki 25).

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi splošnosti navedb in pomanjkanja dokaznih predlogov ni bil mogoč preizkus (prvega) ugovora tožeče stranke (glej prejšnji odstavek), saj v nasprotju s podatki iz zgoraj omenjenega dopisa ni določno zatrjevala in izkazovala poplačila glavnice, torej ostanka dolga po 18. obroku. Pri tem še pojasnjuje, da je tožeča stranka dokaz z izvedencem finančne stroke predlagala le v zvezi s pravilnostjo obračuna obresti od glavnice v skladu s pozitivno zakonodajo (zahteva tožeče stranke na listovni številki 25) in ne v zvezi s plačilom zneska 607.227,89 SIT (glavnica).

V postopku pred sodiščem na prvi stopnji (in v pritožbenem postopku) je bilo sporno tudi, ali je pogodbo mogoče pravno kvalificirati kot pogodbo o prodaji na obroke. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zato, ker je tožeča stranka pravna oseba, med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba o prodaji na obroke. Za takšno pogodbo namreč v obravnavanem primeru (lahko) gre kljub statusu tožnika, vendar brez uporabe (varovalnih) določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) o prodaji na obroke (2. odstavek 550. člena v zvezi z 2. odstavkom 542. člena ZOR). Zato, ne glede na ugotovitev, ali je bila res sklenjena tovrstna pogodba, ni utemeljen tudi (drugi) ugovor v zvezi z upravičenostjo obračunavanja obresti v primeru predčasnega poplačila (a contrario 2. odstavek 545. člena ZOR).

Na podlagi zgoraj navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 607.227,89 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je iz pogodbe v prilogi A6 razviden dogovor pravdnih strank o možnosti predčasnega poplačila, po katerem se je tožeča stranka zavezala poplačati tudi revalorizacijske in realne obresti. Vendar pa je, ne glede na sicer pomanjkljive in nekonsistentne trditve tožeče stranke o nepravilnosti obračunavanja pogodbeno določenih obresti - slednja namreč ni navedla in dokazovala, kako je s plačilom zneska 1.262.640,00 SIT poplačala glavnico in sorazmeren del obresti (glej tudi dopis v prilogi A4, iz katerega je razvidno nasprotno), pri čemer njenih trditev ne morejo nadomestiti ugotovitve (morebitnega) izvedenca (glej zgoraj) - sodišče dolžno presojati dejansko stanje z vseh možnih pravnih vidikov. Zato bi moralo v okviru presoje dejstev v zvezi z upravičenostjo vnovčitve akceptnih nalogov zaradi zastaranja, ugotavljati tudi, ali časovna oddaljenost vnovčitve predstavlja upniško zamudo (325. člen ZOR). Ker pa določb tega materialnega prava ni uporabilo (primerjaj z določbo 341. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je bilo to dolžno storiti sodišče druge stopnje (primerjaj z določbo 4. točke 358. člena ZPP).

Iz trditev tožene stranke kljub navedbam tožeče stranke (glej peti odstavek te obrazložitve) ni razvidno, zakaj je sporne akceptne naloge vnovčila šele dne 25.04.2001 in ne potem, ko je ugotovila, da tožeča stranka ni v celoti poravnala dolgovane terjatve. Ker torej ni navedla utemeljenih razlogov za vnovčitev po preteku daljšega časovnega obdobja, je po prepričanju sodišča druge stopnje nastopila upniška zamuda najkasneje z dnem sporočila tožeči stranki o znesku preostalega dolga (primerjaj z določbo 1. odstavka 325. člena ZOR in tekstom v prilogi A8). Zato tožena stranka, upoštevajoč pravilo o prenehanju teka obresti od dneva upnikove zamude (2. odstavek 326. člena ZOR), po prepričanju sodišča druge stopnje ni bila upravičena vnovčiti akceptni nalog v presežku nad zneskom 607.227,89 SIT, ki ga predstavljajo sicer dogovorjene pogodbene obresti. Zaradi navedenega pa je tožbeni zahtevek za plačilo 1.232.431,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila, utemeljen.

Glede na zgornje ugotovitve je moralo sodišče druge stopnje presojati tudi utemeljenost tožbenega zahtevka za vrnitev preostalih akceptnih nalogov. Pri tem ugotavlja, da (stvarnopravni) zahtevek za vrnitev nastane, ko obveznost preneha, ne glede na to, ali se akceptni nalog skladno z veljavnim pravom lahko vnovči le na podlagi pooblastila tožeče stranke (glej ugotovitve sodišča prve stopnje na listovni številki 34). Ker je zaradi zgoraj navedenega obveznost tožeče stranke prenehala, ji je tožena stranka dolžna vrniti sporne akceptne naloge.

Upoštevajoč povedano je moralo sodišče druge stopnje pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodba v točki I.1 izreka delno spremeniti tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 1.232.431,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila in v točkah I.2 in I.3 izreka spremeniti tako, da se ugodi zahtevku za vrnitev akceptnih nalogov (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu v točki I.1 izreka izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je presojalo le pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških postopka skladno z določbami 2. odstavka 165. člena, 2. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stroški tožeče stranke znašajo 258.321,00 SIT in predstavljajo naslednje izdatke: - za sodne takse v znesku 35.496,00 SIT; - za sestavo tožbe v višini 400 točk (po tarifni številki 18/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša

44.000,00 SIT; - za pripravljalno vloga z dne 26.11.2003 v višini 400 točk (po 1. točki tarifne številke 19 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša

44.000,00 SIT; - za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne

07.10.2003 v višini 100 točk (po 3. točki tarifne številke 20 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 11.000,00 SIT; - za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne

20.21.2003 v višini 100 točk (po 3. točki tarifne številke 20 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 11.000,00 SIT; - za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 8.800,00 SIT; - za potne stroške v znesku 3.360,00 SIT; - za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne

04.12.2003 v višini 400 točk (po 1. točki tarifne številke 20 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 44.000,00 SIT; - za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša

8.800,00 SIT; - za potne stroške v znesku 3.360,00 SIT; - za poročilo stranki v višini 50 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 5.500,00 SIT; - za izdatki za stranko v višini 1.860,00 SIT in - za davek na dodano vrednost od odvetniških storitev v znesku 37.136,00 SIT.

Ker je tožeča stranka uspela v 70% uveljavljane terjatve je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v postopku do izdaje izpodbijane sodbe v zneska 180.824,70 SIT.

Skladno s pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje znašajo pravdni stroški tožene stranke 180.798,00 SIT. Ker pa je uspela le v 30% uveljavljane terjatve, ji je tožeča stranka dolžna povrniti

54.239,40 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tako dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 126.585,30 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od tega zneska, za primer da ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

Zaradi navedenega je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz tretje alineje prvega odstavka te sodbe.

Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo na znesek 108.660,00 SIT SIT (za sestavo pritožbe v višini 500 odvetniških točk, za obvestilo stranki v višini 50 odvetniških točk, za izdatke za stranko v znesku 1.860,00 SIT, za davek na dodano vrednost v znesku 12.100,00 SIT in za sodno takso v znesku 34.200,00 SIT). Glede na 70% uspeh tožeče stranke ji je tožena stranka dolžna povrniti 76.062,00 SIT pritožbenih stroškov.