Jedro

Ustavne pravice do socialne varnosti iz 50. člena ustave ni mogoče državljanom omejevati, posebej ne v nasprotju s 14. členom ustave. To načelo je povzeto tudi v določilu 1. odstavka 5. člena sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah, s katerim se prepoveduje zmanjšanje, sprememba, zamrznitev, odvzem ali znižanje vojaških pokojnin in drugih dajatev, uveljavljenih po predpisih iz 2. člena v primeru, da je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države podpisnice. V tožnikovem primeru pa sprememba stalnega prebivališča, kot tudi druge osebne okoliščine, ki bi imele vpliv na izplačevanje dajatve, priznane s strani hrvaškega nosilca zavarovanja, sploh niso nastopile. Zato je bil njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna odločba ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine oziroma njene razlike po odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin potem, ko je ugotovilo, da je bila ta pravica F.P. že priznana z odločbo Republiškega sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev Hrvaške, podružnice v Puli, št.... Zato, po zaključkih prvostopnega sodišča, ne obstoja ne dejanska ne pravna podlaga, da bi se tožniku priznala ista pravica po določbah sporazuma, sklenjenega dne 20.7.1992 med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 13/92). Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri poudarja, da je že 1.7.1992 vložil zahtevo za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine po slovenskih predpisih; pred odločitvijo tožene stranke pa mu je Republiški sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvaške dne 10.8.1992 to pravico priznal po hrvaških predpisih. Iz socialnih razlogov je bil tožnik prisiljen sprejeti pokojnino, saj je v omenjenem času še veljal pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji iz 1. člena odloka Izvršnega sveta SRS o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Ker se je pravna situacija zaradi odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. ..., ki je odpravilo ta del omenjene določbe, spremenila, bi tožniku morala biti priznana akontacija vojaške pokojnine po slovenskih predpisih. Vendar mu je bila z izpodbijano odločbo odklonjena, zato takšna odločitev pomeni tožnikovo diskriminacijo nasproti drugim državljanom, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. S svojim predlogom se zavzema, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločitev pritožbenega sodišča tako spremeni, da tožniku prizna pravico do razlike starostne vojaške pokojnine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker tožnik v reviziji ni navedel revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list SRS, št. 55/92 in RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZPP), katere ni ugotovilo, in glede pravilne uporabe materialnega prava (386. člena ZPP).

Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč je bila tožniku, slovenskemu državljanu in državljanu Republike Hrvaške, s stalnim prebivališčem v Republiki Hrvaški, ter uživalcu vojaške starostne pokojnine od 1.10.1983 dalje, priznana na podlagi odločbe Republiškega sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev Hrvaške, št. ..., najprej akontacija pokojnine in sicer od 1.1.1992 dalje, nato pa na podlagi odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvaške z dne 12.12.1992 pravica do starostne (vojaške) pokojnine od 1.10.1992 dalje. Ker je tožnik že uveljavil in tudi pridobil pravico do izplačevanja starostne (prej vojaške) pokojnine po vojaških predpisih, po zaključkih obeh sodišč, ni upravičen uveljavljati iste pravice po slovenskih pravnih predpisih, niti mu ne gre izbirna pravica.

Z 18. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 - v nadaljevanju: UZITUL) je Slovenija prevzela obveznost zagotavljati varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve ustavnega zakona določali slovenski pravni predpisi. Z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok) je R Slovenija na podlagi omenjene določbe ustavnega zakona vojaškim upokojencem s stalnim prebivališčem v Sloveniji zagotovila socialno varnost v obdobju pred celovito rešitvijo vprašanja izplačevanja vojaških pokojnin, ki je del problematike pravnega nasledstva nekdanje SFRJ. Pogoj stalnega prebivališča v Sloveniji za uveljavljanje pravice do akontacije vojaških pokojnin je Ustavno sodišče RS odpravilo s svojo odločbo ... Na podlagi uredbe o ratifikaciji sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško o vojaških pokojninah z dne 10.9.1992 (Uradni list RS, št. 13/92, Mednarodne pogodbe), ki je začela veljati s prvim dnem po izteku meseca, v katerem sta bili izmenjani obvestili o rafitikaciji (1.11.1992) sta se obe državi podpisnici dogovorili, da bosta vsaka po svojih predpisih izplačevali vojaške pokojnine upravičencem, ki so pravico do teh pokojnin uveljavili po predpisih bivše SFRJ - Hrvaška slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, Slovenija pa hrvaškim državljanom s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju. Po 2. členu sporazuma se njegove določbe nanašajo na predpise obeh držav o izplačevanju vojaških pokojnin po pravnih predpisih nekdanje SFRJ, o zdravstvenem zavarovanju vojaških upokojencev in o otroškem dodatku za otroke vojaških upokojencev, kakor tudi na vse pravne predpise, ki združujejo, spreminjajo ali dopolnjujejo navedene pravne predpise.

Na podlagi določbe 4. člena so pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice iz 2. člena, po katerih je pogoj za pridobitev dejatev državljanstvo te države in stalno prebivališče v njej, oziroma samo stalno prebivališče, državljani druge države podpisnice, ki stalno prebivajo v prvi državi podpisnici, izenačeni z državljani prve države podpisnice. V 1. odstavku 5. člena pa je določeno, da je dajatve, uveljavljene po predpisih iz 2. člena ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, odvzete ali zavržene zato, ker je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države - podpisnice.

Z ratifikacijo sporazuma je Slovenija le potrdila svojo obveznost, da izplačuje akontacije vojaških pokojnin hrvaškim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v skladu z navedenim odlokom. Hkrti pa se je Hrvaška zavezala, da glede uveljavljanja pravic vojaških upokojencev slovenske državljane s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju obravnava enako kot svoje državljane. Slovenski državljani s stalnim prebivališčem na Hrvaškem imajo po uveljavitvi sporazuma pravico do vojaške pokojnine v skladu s hrvaškimi predpisi.

S sklenitvijo sporazuma je torej Slovenija zagotovila socialno varnost svojim državljanom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Te osebe so upravičene do vojaške pokojnine po hrvaških predpisih. Slovenije določbe 14. in 50. člena ustave R Slovenije, kot je že ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi ..., ne zavezujejo, da bi zagotavljala tem osebam iz svojega proračuna akontacijo vojaške pokojnine v isti višini, kot pripada slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Po določilu 50. člena ustave Republike Slovenije imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakoni, pravico do socialne varnosti. Ker pa pojem socialne varnosti združuje vsebino socialnega zavarovanja in socialnega varstva, ga ni mogoče razlagati le v kontekstu pravic iz pokojninskega zavarovanja, za kar se zavzema revident. Ustavne pravice do socialne varnosti iz 50. člena ustave po pravnem stališču Ustavnega sodišča tudi ni mogoče državljanom omejevati, posebej ne v nasprotju s 14. členom ustave. To načelo je povzeto tudi v določilu 1. odstavka 5. člena sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah, s katerim se prepoveduje zmanjšanje, sprememba, zamrznitev, odvzem ali znižanje vojaških pokojnin in drugih dajatev, uveljavljenih po predpisih iz 2. člena v primeru, da je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države podpisnice. V tožnikovem primeru pa sprememba stalnega prebivališča, kot tudi druge osebne okoliščine, ki bi imele vpliv na izplačevanje dajatve, priznane s strani hrvaškega nosilca zavarovanja, sploh niso nastopile. Zato je bil njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna odločba ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).