Jedro

Posojilo v tuji valuti med fizičnimi osebami ni prepovedan pravni posel, pri čemer sicer ni mogoče sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. čl. Zakona o Banki Slovenije, ni pa nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. čl. Zakona o deviznem poslovanju RS). Zato ni več razlogov, da bi se določba 395. čl. ZOR še uporabila pri odločanju o zahtevku za vrnitev posojila, danega v tuji valuti.

ZOR izrecno dopušča pobotanje terjatve, ki jo ima dolžnik le proti enemu izmed solidarnih upnikov (427. čl. ZOR). Učinkovanje pobotanja pa je različno, če terjatev uveljavlja upnik, proti kateremu ima dolžnik svojo terjatev, ali pa kakšen drug izmed solidarnih upnikov. V prvem primeru se pobotanje lahko uveljavi v breme vseh solidarnih upnikov (1. odst. 427. čl. ZOR), v drugem pa le do višine tistega dela solidarne terjatve, ki glede na notranje razmerje med upniki pripada soupniku, zoper katerega ima dolžnik terjatev.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na točki 2. in 3. sodbe sodišča prve stopnje, ter se zadeva vrne v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini "147.800,00 ATS v tolarski protivrednosti 861.940,00 SIT". Glede v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke proti tožeči stranki je sodišče ugotovilo, da terjatev v znesku 171.655,00 ATS ne obstoji. Zato je toženi stranki naložilo plačilo 861.940,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do pritožbenih trditev, s katerimi je očital sodišču prve stopnje, da ni ocenilo izpovedi priče V.G.. Zato meni, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje vztraja, da bi sodišči morali uporabiti 395. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbenemu sodišču s tem v zvezi očita, da ni odgovorilo na pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka opozarjala na nepravilno uporabo 395. čl. ZOR. Zmotna uporaba materialnega prava je podana tudi glede presoje o vzajemnosti med terjatvijo tožeče stranke in terjatvijo, uveljavljano v pobot. Sodišči bi morali ustrezno zmanjšati le terjatev proti drugi toženi stranki. Pritožbenemu sodišču očita, da je protispisna njegova ugotovitev, češ da tožena stranka ni predložila dokaza o cesiji terjatve, uveljavljane v pobot. Tožena stranka poudarja, da je na glavni obravnavi, dne 9.1.1992, v spis predložila listino o odstopu terjatve.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena posojilna pogodba, izhaja iz dokazne ocene listine z dne 5.9.1987. Pritožbeno sodišče je to, za revidenta še vedno sporno dejansko okoliščino, ugotovilo izključno na podlagi te listine. Takšno stališče pritožbenega sodišča pa izključuje potrebo po oceni izpovedb zaslišanih prič, tedaj tudi priče V.G.. Zato pritožbenemu sodišču ni moč očitati, da je zagrešilo uveljavljano absolutno bistveno kršitev ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker ni odgovorilo na pritožbene trditve o potrebnosti ocene izpovedbe te priče. Pritožbeno sodišče mora namreč v obrazložitvi odgovoriti le na tiste navedbe pritožbe, ki so za odločitev odločilne (1. odst. 375. čl. ZPP).

Pri presoji o terjatvi, uveljavljani s tožbo, je tako potrebno izhajati iz dejstva, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena posojilna pogodba za vtoževani znesek. Ker toženec posojila ni vrnil, obstoji njegova obveznost, da plača tolarsko protivrednost 147.800,00 ATS, ki jo je tožeča stranka izračunala ter od 13.1.1992 (l.št. 29) uveljavljala znesek 861.940,00 SIT. Revizijsko sodišče namreč ne sprejema razlage, da bi bil toženec dolžan zaradi 395. čl. ZOR le tolarsko protivrednost 147.800,00 ATS, preračunano po tečaju, ki naj bi veljal, ko je bilo posojilo dano.

Določba 395. čl. ZOR ima svoj smisel le v povezavi s prej veljavnimi deviznimi predpisi, zlasti s 15. in 16. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ 66/85 - 3/88), po katerih je bilo med drugim prepovedano posojanje deviz ter dogovarjanje valutne klavzule. Republika Slovenija je z Zakonom o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, 1/95 - I) sprostila možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in uzakonila valutno klavzulo (5. čl. tega zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti Zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Poleg tega posojilo v tuji valuti med fizičnimi osebami ni prepovedan pravni posel, pri čemer sicer ni mogoče sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. čl. Zakona o Banki Slovenije (Ur.l. RS 1/91 - I), ni pa nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. čl. Zakona o deviznem poslovanju RS). Zato ni več razlogov, da bi se določba 395. čl. ZOR še uporabila pri odločanju o zahtevku za vrnitev posojila, danega v tuji valuti (pravno mnenje občne seje VS RS, ki je bila 18. in 19. 7. 1992, Poročilo VSS 1/92, str. 15, z obrazložitvijo), pa čeprav je bila pogodba sklenjena še pred uveljavitvijo slovenskega Zakona o deviznem poslovanju. Sporna posojilna pogodba je bila namreč vseskozi veljavna. Določilo 395. čl. ZOR le nadomešča prepovedano klavzulo v pogodbi. Zato je določilo 395. čl. ZOR po vsebini civilnopravna sankcija za kršitev deviznih predpisov. Če pa prepovedi v prisilnih predpisih, na katere se 395. čl. ZOR sklicuje, ni več, tudi sankcija ni več potrebna. Zahtevek na izpolnitev pogodbe je zato utemeljen (1. odst. 557. čl. ZOR).

Revizijsko sodišče je revizijo v delu, v katerem izpodbija odločitev o terjatvi, uveljavljani s tožbo, zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).

Glede odločitve o terjatvi, uveljavljani v pobot, je revidentu potrebno pojasniti, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi izrecno navedlo, da toženec v pobot uveljavlja terjatev, ki jo je firma V. cedirala nanj. Zatrjevane protispisnosti zato pritožbeno sodišče ni zagrešilo.

Pač pa revident upravičeno graja materialnopravno presojo pritožbenega sodišča, češ da "ne obstoji" toženčeva v pobot uveljavljana terjatev zaradi pomanjkanja vzajemnosti, ker toženec zatrjuje, da ima terjatev, ki jo uveljavlja v pobot, le proti drugemu tožniku. ZOR namreč izrecno dopušča pobotanje terjatve, ki jo ima dolžnik le proti enemu izmed solidarnih upnikov (427. čl. ZOR). Učinkovanje pobotanja pa je različno, če terjatev uveljavlja upnik, proti kateremu ima dolžnik svojo terjatev, ali pa kakšen drug izmed solidarnih upnikov. V prvem primeru se pobotanje lahko uveljavi v breme vseh solidarnih upnikov (1. odst. 427. čl. ZOR), v drugem pa le do višine tistega dela solidarne terjatve, ki glede na notranje razmerje med upniki pripada soupniku, zoper katerega ima dolžnik terjatev (2. odst. 427. čl. ZOR). Ni razloga, da bi bil dolžnik na slabšem, če vsi upniki s skupno tožbo uveljavljajo plačilo terjatve. Zato lahko po presoji revizijskega sodišča dolžnik v takšni situaciji pobota svojo obveznost z delom terjatve, ki pripada tistemu solidarnemu upniku, ki je dolžnikov dolžnik (2. odst. 427. čl. ZOR). V takšni situaciji se uveljavi tedaj sistem omejenega generalnega učinkovanja pobotanja. Temu je potrebno dodati, da v konkretnem primeru zaenkrat ni moč odgovoriti na vprašanje, kakšno je notranje razmerje med prvim in drugim tožnikom. Toda to na samo pobotanje, kot je bilo že razloženo, ne vpliva. Vpliva lahko le na njegove učinke oz. obseg.

Iz povedanega sledi, da ni pravilna presoja pritožbenega sodišča, da zaradi pomanjkanja vzajemnosti niso izpolnjeni pogoji za pobotanje. Zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava (sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe 427. čl. ZOR, ki bi jo moralo uporabiti - 356. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve, s katerimi je pritožnik izpodbijal dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o neobstoju njegove v pobot uveljavljane terjatve). S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo odločitev pritožbenega sodišča, ki se nanaša na 2. in 3. tč. sodbe sodišča prve stopnje (ugotovitev "neobstoja" terjatve, uveljavljane v pobot, in dajatveni del sodbe).

V nadaljevanju postopka bo moralo pritožbeno sodišče presoditi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da ne obstoji njegova terjatev, ki jo uveljavlja v pobot. Če bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da obstoji toženčeva terjatev proti drugemu tožniku, bo potrebno ugotoviti še, ali prihaja glede notranjega razmerja med tožnikoma v poštev zakonska domneva o enakosti njunih deležev (2. odst. 434. čl. ZOR in 3. odst. 412. čl. ZOR). Šele nato bo mogoče odločiti, v kolikšnem delu preneha terjatev, ki jo uveljavljata tožnika, zaradi toženčeve v pobot uveljavljane terjatve (427. čl. ZOR). S tem v zvezi je potrebno opozoriti na izpovedbo drugega tožnika, da je moral dolg, t.j vtoževani znesek, F.W. že plačati (zapisnik z glavne obravnave, ki je bila dne 8.4.1991, l. št.14). Končno je potrebno opozoriti še na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji toženčeva terjatev v znesku 171.655,00 ATS, t.j. v znesku, ki presega terjatev, uveljavljano s tožbo. Ker se glede terjatve, uveljavljane v pobot, lahko ugotavlja njen (ne)obstoj največ do višine tožnikove terjatve, takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.