Jedro

Sodišče pri odločanju o izdaji soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka ne more presojati in usmerjati stečajnega upravitelja (prim. Cst 309/2016, Cst 436/2108, Cst 445/2019). Še manj je dolžno preverjati utemeljenost tožbenega zahtevka ter posledično pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika A. d. o. o. z dne 10. 5. 2023 zoper sklep z dne 26. 4. 2023. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pritožil, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Upravitelj je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor upnika zoper sklep o soglasju k plačilom stroškov stečajnega postopka z dne 26.4.2023 zavrnilo z nosilnimi razlogi, da ne more presojati vsebine stroška, katerega plačilo se predlaga, niti ni mogoč preizkus, ali je upraviteljeva odločitev, da je sprožil ustrezen postopek, pravilna ali ne. Za presojo utemeljenosti izdaje soglasja k plačilu stroškov postopka zadošča, da ima sodišče podatek, za kateri konkretni postopek gre in kakšna je vrednost spornega predmeta (kar vse je izrecno navedeno v sklepu z dne 26. 4. 2023). Sodišče je še ugotovilo, da je višina odvetniških stroškov skladna z veljavno Odvetniško tarifo ter podrobno navedlo, do povračila katerih stroškov je odvetnik upravičen.

6. Višje sodišče soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da sodišče pri odločanju o izdaji soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka ne more presojati in usmerjati stečajnega upravitelja. To je bilo v tej zadevi pritožniku že pojasnjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 134/2023 z dne 18.5.2023. Pri vprašanju stroškov stečajnega postopka gre (načeloma) za pavšalni predvideni strošek, ki ga upravitelj lahko poravna le ob soglasju sodišča (prim. 357. člen ZFPPIPP). V tej zadevi je upravitelj predlagal izdajo soglasja k stroškom, katerih dejansko višino je izkazal z listinami, ki so v spisu. Za razlago, za kakršno se zavzema pritožnik, torej, da bi moralo sodišče presojati (morebitno očitno) neutemeljenost zahtevka, vrednost spornega predmeta in potrebnost vložene tožbe, ni nobene zakonske podlage. Pritožnik sam izrecno navaja, da zakon ne predpisuje, kako naj bi sodišče presojalo potrebnost in koristnost stroškov, kljub temu pa šteje, da bi takšno presojo moralo opraviti. „Do neke mere vsebinska presoja stroškov“, za kakršno se zavzema pritožnik, bi dejansko pomenila presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in priglašenih stroškov, kar pa ni stvar stečajnega, pač pa pravdnega sodišča. Tudi v zadevi Cst 65/2021 z dne 2.3.2021, na katero se pritožnik izrecno sklicuje, je bilo pojasnjeno, da je sodna praksa že zavzela stališče, da sodišče pri odločanju o izdaji soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka ne more presojati in usmerjati stečajnega upravitelja (prim. Cst 309/2016, Cst 436/2018, Cst 445/2019). Še manj je dolžno preverjati utemeljenost tožbenega zahtevka ter posledično pravdnih stroškov. Takšna kontrola predlaganih stroškov, za kakršno se v primeru vložene tožbe zavzema pritožnik, zakonsko ni niti predvidena niti ni mogoča. 7. Upnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.