Jedro

Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za povračilo škode po prepričanju pritožbenega sodišča jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Iz vpogleda v Poračun št. ZP1800001 (priloga A24) izhaja, da se je navedeni dokument nanašal na storitve tožnice, ki so bile vsebinsko, datumsko in zneskovno opredeljene drugače kot postavke iz vtoževanega odškodninskega zahtevka tožnice v obravnavanem sporu. Iz tega razloga je pritrditi pritožbi, da tožnica s tem poračunom ni zahtevala plačila razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017 ter da le-ta ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti (temelja in obveznosti), ki jo uveljavlja tožnica.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni zakonske zamudne obresti od zneska 130.103,59 EUR od 21. 10. 2018 dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v točki II izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od dneva prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 345,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni zakonske zamudne obresti od zneska 130.103,59 EUR od 1. 3. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 4.797,13 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po njenem mnenju obračunskega računa št. ZP18000001 z dne 29. 1. 2018 (v nadaljevanju Poračun št. ZP1800001) ni mogoče šteti kot poziva upniku, naj mu dolžnik povrne škodo. Ta dokument ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti, temveč je šlo le za račun tožnice, ki je bil izdan v višini -11.406,57 EUR na podlagi obvestila o končnem letnem obračunu, ki ga je izdelala toženka. Poračun št. ZP1800001 tako po svoji vsebini predstavlja „poračun“ izvedenih zdravstvenih storitev za celotno pogodbeno leto 2017, medtem ko se zahtevek tožnice nanaša na plačilo dviga cene zdravstvenih storitev od dne 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka od prejema tega obračuna imela vse podatke za izvedbo pravilne kalkulacije cen zdravstvenih storitev, ki bi jo morala izvesti avtomatično. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna in protislovna, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je bila toženka ob prejemu Poračuna št. ZP1800001 dolžna avtomatično izračunati višje cene zdravstvenih storitev in hkratna uporaba pravil o zamudi odškodninskih terjatev (drugi odstavek 299. člena OZ) je protislovna, saj navedeno določilo jasno določa, da je zamuda pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika, naj mu povrne škodo. Uveljavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 362. člena ZPP, saj ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

6. Toženka je v obravnavani zadevi pripoznala tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 130.103,59 EUR. Sporno v zadevi je bilo le še vprašanje utemeljenosti zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska. Tožnica je obresti od vtoževane odškodninske terjatve uveljavljala od 1. 3. 2018 dalje z obrazložitvijo, da bi morala toženka najpozneje ob izdaji končnega letnega obračuna obračunati višje cene zdravstvenih storitev. Ker toženka njenih obveznosti ni izpolnila najpozneje v določenem roku, torej najpozneje z izdajo končnega letnega obračuna opravljenih storitev in na njegovi podlagi izdanega Poračuna št. ZP1800001, ki je zapadel v plačilo 28. 2. 2018, od tega dne dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Nasprotno je toženka zavzemala stališče, da je prejela zahtevek za plačilo škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožnice dne 5. 10. 2018, pri čemer je tožnica toženki postavila rok plačila 15 dni od prejema zahtevka, zaradi česar lahko tožnica zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od 21. 10. 2018 dalje in ne že od 1. 3. 2018. 7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno pritrdilo tožnici in zaključilo, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2018 dalje, to je od naslednjega dne po zapadlosti Poračuna št. ZP1800001 v plačilo. Ponovno se je sklicevalo na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz zadeve VS RS III Ips 16/2020 z dne 19. 5. 2020, da bi morala v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev toženka avtomatično upoštevati sprejete višine plač v javnem sektorju. Na podlagi takšnega stališča Vrhovnega sodišča je nato napravilo zaključek, da bi morala toženka sama najkasneje ob izdanem Poračunu št. ZP1800001 avtomatično upoštevati spremembo cene zdravstvenih storitev, do katere je prišlo zaradi povišanja plač planiranih delavcev, brez kakršnih koli zahtevkov ali obvestil s strani tožnice, česar pa ni storila. Na podlagi napotila iz razveljavitvenega sklepa opr. št. VSM I Cpg 87/2021 z dne 27. 5. 2021, v katerem je pritožbeno sodišče razveljavilo prvotno odločitev sodišča prve stopnje, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od 1. 3. 2021 dalje, je dodatno materialno pravno zaključilo, da Poračun št. ZP1800001 sicer tudi predstavlja poziv tožnice toženki k plačilu, v katerem je bil določen rok za izpolnitev (datum zapadlosti) v smislu drugega odstavka 299. člena OZ.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je takšno stališče materialnopravno zmotno in odločitev o spornem obrestnem delu zahtevka napačna. Kot je že obrazložilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. VSM I Cpg 87/2021 z dne 27. 5. 2021, tožnica zoper toženko v predmetni zadevi uveljavlja odškodninsko terjatev, zato je odločitev o obrestnem zahtevku vezana na presojo zapadlosti odškodninske terjatve in zamude z njeno izpolnitvijo. Zapadlost terjatev je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od zamude. Pravna podlaga obrestnega dela zahtevka je tako določba prvega odstavka 378. člena OZ, ki določa, da dolžnik v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, medtem ko je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo, urejeno v 299. členu OZ. Glede na dejstvo, da v primeru odškodninskih obveznosti rok za izpolnitev (povrnitev škode) ni določen, je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Zamuda je pri odškodninskih terjatvah tedaj vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo. V tem kontekstu je zato ponovno neutemeljeno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala toženka sama brez kakršnikoli zahtevkov ali obvestil najkasneje ob Poračunu št. ZP1800001 avtomatično upoštevati spremembo cene zdravstvenih storitev, do katere je prišlo zaradi povišanja plač planiranih delavcev.

9. Ne glede na zmoten zaključek sodišča prve stopnje o avtomatični povrnitvi škode iz naslova višine v razliki med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017, je po prepričanju pritožbenega sodišča zmoten tudi materialno pravni zaključek, da Poračun št. ZP1800001 predstavlja poziv iz drugega odstavka 299. člena OZ. Ta določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 10. Za opomin se šteje samo tisto ravnanje upnika, iz katerega nedvoumno izhaja, da dolžnika poziva k izpolnitvi obveznosti.1 Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za povračilo škode po prepričanju pritožbenega sodišča jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Iz vpogleda v Poračun št. ZP1800001 (priloga A24) izhaja, da se je navedeni dokument nanašal na storitve tožnice, ki so bile vsebinsko, datumsko in zneskovno opredeljene drugače kot postavke iz vtoževanega odškodninskega zahtevka tožnice v obravnavanem sporu.2 Iz tega razloga je pritrditi pritožbi, da tožnica s tem poračunom ni zahtevala plačila razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017 ter da le-ta ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti (temelja in obveznosti), ki jo uveljavlja tožnica. Poračun št. ZP1800001 v smislu zakonske norme iz drugega odstavka 299. člena OZ tako ne predstavlja poziva upnika (tožnice), naj mu dolžnik (toženka) povrne škodo, saj s tem pozivom tožnica toženke ni pozvala, naj izpolni svojo obveznost iz naslova odškodninske odgovornosti.

11. V predmetni zadevi s Poračunom št. ZP1800001 ni prišlo do ustreznega poziva tožnice iz drugega odstavka 299. člena OZ, zaradi česar toženka po poteku roka plačila oziroma datuma zapadlosti iz Poračuna št. ZP1800001 (dne 28. 2. 2018) ni prišla v zamudo s plačilom svoje odškodninske obveznosti. Iz tega razloga tožnica od toženke ne more zahtevati plačila obresti od vtoževanega zneska od dne 1. 3. 2018. Kot pravilno zatrjuje toženka je do poziva po drugem odstavku 299. člena OZ zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožnice prišlo dne 5. 10. 2018 (priloga A20). Tožnica je toženki postavila rok plačila 15 dni od prejema zahtevka, zaradi česar lahko tožnica zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od dne 21. 10. 2018 dalje.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku glede teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska od 1. 3. 2021, je torej zaradi zmotne uporabe določil prvega odstavka 378. člena in drugega odstavka 299. člena OZ materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od 21. 10. 2018 dalje do plačila (358. člen ZPP).

13. Glede na tako odločitev so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka izgubile svoj pomen ter se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Sprejeta odločitev o spremembi izpodbijane sodbe ni vplivala na spremembo uspeha pravdnih strank glede pravdnih stroškov vsega postopka, saj je toženka s pritožbo uspela le glede vprašanja obdobja plačila stranske terjatve. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v delu stroškovne odločitve sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

15. Toženka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela v pretežnem delu pritožbenih navedb (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeni stroški toženke predstavljajo 345,00 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Pritožbene stroške je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnice je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašenih stroškov ni šteti za potrebnih, saj je tožnica v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna naziranja in soglašala z izpodbijano odločitvijo.

1 Prim. z M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 359. 2 Iz Poračuna št. ZP1800001 izhaja, da se poračunavajo storitve tožnice iz obdobja od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v višini -11.406,57, medtem ko iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica vtožuje razliko v cenah taksativno naštetih zdravstvenih storitev v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 v skupni višini 130. 228,47 EUR.