Jedro

Opredelitev 246. člena ZGD, da vodi delniško družbo uprava v dobro družbe, samostojno in na lastno odgovornost, je podlaga za strogo pojmovanje disciplinske odgovornosti direktorja, ki se kaže v tem, da ta disciplinsko odgovarja za vsako stopnjo malomarnosti tudi če ne poskrbi za ustrezno organizacijo dela, ki bi zagotavljala kvalitetno in pravočasno pripravo gradiv ob sodelovanju sodelavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb nadzornega sveta tožene stranke št. 796/2000 z dne 8.5.2000 in z dne 28.6.2000, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 1.7.2000 dalje in vrnitev tožnika na delo. Ugotovilo je sicer, da je večina tožniku očitanih kršitev, ki naj bi jih storil kot direktor tožene stranke, že zastarala. Tudi za preostale kršitve, glede katerih do izdaje dokončne disciplinske odločbe zastaralni rok še ni potekel (očitek, da tožnik kot direktor ob zaključku leta 1999 kljub prezadolženosti in slabim finančnim rezultatom ni predložil plana sanacije družbe in kljub večkratni zahtevi ni predložil nadzornemu svetu finančnih podatkov o zaposlovanju, neustrezno in nerealno prikazoval poslovni rezultat in zavajal glede tržne vrednosti objektov v M. ter ni pravočasno pripravil ustreznih pravilnikov, kar vse naj bi pomenilo hujše disciplinske kršitve, ki se nanašajo na neizpolnjevanje, nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti iz 1. točke prvega odstavka 89. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, za katero je bil predviden izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja), pa je bil tožniku sporni disciplinski ukrep zakonito izrečen.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in glede izrečenega disciplinskega ukrepa ter prenehanja delovnega razmerja potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dodatno je sicer presodilo, da je tudi glede očitane nepravočasne priprave pravilnika o pokritju blagovnih izgub zastaralni rok že potekel, v ostalem pa je soglašalo s presojo in razlogi sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil pri toženi stranki neutemeljeno začasno odstranjen iz organizacije, kar kaže na šikanozni odnos do njega. Na tak odnos nadzornega sveta do njega kaže tudi dejstvo, da je nekritično ugotovil njegovo disciplinsko odgovornost za vseh deset očitanih disciplinskih kršitev, čeprav je bilo jasno, da jih je vsaj devet od njih že zastaralo. Prav tako niti nadzorni svet in niti sodišče nista ugotavljala vseh okoliščin, ki bi jih bilo potrebno upoštevati pri izreku disciplinskega ukrepa. Ugotovljene tudi niso bile kvalifikatorne okoliščine v smislu določb Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Navaja, da kot direktor s strani nadzornega sveta ni bil ustrezno obveščen o njegovih zahtevah in da ne more odgovarjati za nestrokovno pripravo gradiv s strani posameznih sodelavcev. Tudi preostala očitana kršitev v zvezi s pripravo gradiv in poročil nadzornemu svetu je dejansko že zastarala, saj je nadzorni svet že 19.11.1999 ugotavljal, da tožnik domnevno zahtevanih gradiv ni posredoval. Sicer pa je šlo za pavšalne očitke, za katere tožniku krivda ni bila dokazana.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da tožnik v pretežni meri izpodbija dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve in druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Glede tožnikove disciplinske odgovornosti pa je navajala, da je bil tožnik disciplinsko obravnavan za ravnanja oziroma opustitve, ki jih je storil kot direktor tožene stranke. Odgovornost direktorja pa je strožja. Predlagala je, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji ni uveljavljal revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Začasna odstranitev tožnika iz podjetja ni bila predmet izpodbijane sodbe in zato ne more biti predmet revizije. Sicer pa je bil tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o začasni odstranitvi iz podjetja že s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1367/2004 dne 23.9.2005 pravnomočno zavrnjen.

Revizijske navedbe, da tožnik ni bil ustrezno obveščen o zahtevah nadzornega sveta, da ni imel dovolj časa za pripravo gradiv, da je zastaralni rok v zvezi s preostalimi kršitvami začel teči prej, ker naj bi nadzorni svet za domnevne kršitve zvedel že v mesecu novembru 1999 in da je šlo le za pavšalne ugotovitve domnevnih kršitev, pomenijo očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da tožnik, kot direktor tožene stranke, nadzornemu svetu ob koncu leta 1999 ni predložil plana sanacije in zahtevanih finančnih podatkov o poslovanju podjetja, da mu je neustrezno in nerealno prikazoval poslovne rezultate in ga zavajal glede tržne vrednosti objektov v M. ter ocene položaja firme nasploh in ocene izhoda iz finančne krize. Prav tako je vezano na ugotovitev, da se je nadzorni svet z vsem tem seznanil na seji dne 3.1.2000. Upoštevaje navedene dejanske ugotovitve revizijsko sodišče soglaša, da do 20.3.2000, ko je bil uveden disciplinski postopek zoper tožnika, in do 28.6.2000, ko je bila izdana dokončna disciplinska odločba, niti trimesečni subjektivni rok za uvedbo disciplinskega postopka in niti šestmesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka iz 67. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) nista potekla ter niti uvedba niti vodenje disciplinskega postopka glede teh kršitev nista zastarala.

Glede tožnikove disciplinske odgovornosti je sodišče utemeljeno opozorilo na strožjo odgovornost direktorja delniške družbe, ki izhaja iz opredelitve v 246. členu takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 in kasnejše spremembe), da vodi delniško družbo uprava v dobro družbe, samostojno in na lastno odgovornost. Takšna opredelitev je podlaga tudi za strogo pojmovanje disciplinske odgovornosti članov uprave oziroma direktorja družbe, ki se kaže v tem, da direktor disciplinsko odgovarja za vsako stopnjo malomarnosti tudi če ne poskrbi za ustrezno organizacijo dela, ki bi zagotavljala kvalitetno in pravočasno pripravo gradiv tudi ob sodelovanju sodelavcev.

Glede na povedano je sodišče (pred tem pa že pristojni organi tožene stranke) navedena tožnikova ravnanja utemeljeno štelo za neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti v smislu določb 1. točke 89. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, za kar je po določbah tega člena izrecno predviden izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ob takšni opredelitvi ugotovljenih kršitev v Pravilniku o delovnih razmerjih toženi stranki pri izreku disciplinskega ukrepa ni bilo potrebno še posebej ugotavljati kvalifikatornih okoliščin. Upoštevaje visoko stopnjo disciplinske odgovornosti direktorja družbe za svoje delo pa je bil tožniku nepogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tudi sicer zakonito izrečen.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.