Jedro

Ker podružnica LB d. d., Sarajevo, ni bila samostojna pravna oseba in ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun toženke (LB d. d., Ljubljana), je slednja zavezana izpolniti pogodbo o depozitu ne glede na to, da je bila po predpisih nekdanje skupne države, veljavnih ob sklenitvi pogodbe, dolžna devizna hranilna sredstva posredovati narodni banki, in ne glede na to, da ji je bilo premoženje na območju BIH zaplenjeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 2. alineji 2. točke razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe.

II. Sicer se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (2. in 4. tč. odločbe).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko obsodilo na plačilo 10.389,16 EUR z obrestmi od 2. 10. 1991 do 3. 5. 1995 kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v DEM, od 4. 5. 1995 do 31. 12. 1998 kot so se obračunavale za hranilne vloge v DEM, vezane na leto dni, od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2006 kot so se obračunavale za hranilne vloge v EUR, vezane na leto dni, od 1. 1. 2007 dalje do plačila pa po obrestni meri za zakonske zamudne obresti (2. tč. izpodbijane prve odločbe). Zavrnilo je del zahtevanih obresti (3. tč.) in odločilo, da je toženka tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške 1.405,85 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (4. tč.).

(2) Proti sodbi – očitno proti obsodilnem delu; 2. in 4. tč. - se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje oceni prvega sodišča, da je pasivno legitimirana. Navaja, da bila Ljubljanska banka, d. d., filiala Sarajevo, vpisana v sodni register Temeljnega sodišča v Ljubljani kot del Ljubljanske banke, d. d., v letu 1993 pa je sarajevska podružnica brez njenega soglasja pri upravnih in sodnih organih BIH zahtevala status samostojne pravne osebe kot naslednice filiale. Vlada BIH je te spremembe odobrila, soglasje k temu pa je podala Narodna banka BIH in na tej podlagi je sodišče v Sarajevu izvršilo vpis ustanovitve Ljubljanske banke d. d., Sarajevo, kot pravne naslednice filiale. Od tedaj naprej je ta poslovala kot samostojna pravna oseba. To po mnenju pritožnice ni pogodba o prevzemu dolga po 446. čl. ZOR, saj pogodba med dolžnikom in prevzemnikom ni bila sklenjena. Pritožnica kot brezpredmetni nasprotuje obrazložitvi prvega sodišča, češ da je imelo delovanje oblastvenih organov BIH elemente zaplembe in da slovenska sodišča zato ne morejo nuditi pravnega varstva. Razlogom prvega sodišča očita protislovja, ko to navaja, da je ustanovitev samostojne banke odobrila suverena država BIH, slovensko sodišče pa glede tega uporabi exceptio ilegalis. Meni, da slovenska sodišča ne morejo presojati veljavnosti aktov tujih držav. Prav tako meni, da razlogi glede vojne v BIH nimajo nobene zveze s to zadevo. Pritožnica poudarja, da je v neki očitno podobni zadevi (upnika M. V.) Občinsko sodišče v Sarajevu potrdilo izdani sklep o izvršbi proti Ljubljanski banki d. d. Sarajevo, po katerem je slednja terjana za plačilo "starega deviznega varčevanja". Varčevalci glavne filiale Sarajevo so pred kratkim uspeli s svojimi tožbami priti BIH tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. Slednje je ugotovilo, da je država BIH odgovorna za devizne vloge varčevalcev, ki so bile vložene v podružnicah slovenskih bank na področju BIH. Opozarja in navaja sodbo EKČP v zadevi Kovačič in drugi proti Sloveniji, v kateri je sodnik Ress zapisal, da bi bila Ljubljanska banka kot zasebna družba odgovorna za svoje dolgove ne glede na nastanek novih držav, če ne bi šlo za zadevo državnega nasledstva, saj je v enotni državi SFRJ obstajalo pravno razmerje med "zasebnimi" bankami in narodno državno banko, na katero je bilo treba prenesti vsaj del deviznih sredstev in je obstajalo imlicitno jamstvo za te lokalne dolgove. Zaradi specifične narave te problematike ni mogoče uporabiti pravil civilnega prava (določb ZOR), ker gre za sui generis razmerje, meni pritožnica. Če pa bi vseeno prišla v poštev ta pravila, je treba ugotoviti, da je nastopila nemožnost izpolnitve in uporabiti 137. čl. ZOR. Končno zahteva še povrnitev pritožbenih stroškov.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Glede vprašanja pristojnosti in uporabe prava, kar pritožnica posebej ne izpodbija, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča, kot so navedeni v točkah od (15) do (17) prve sodbe.

(6) Prvo sodišče je med drugim ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, storilo pa je absolutno bistveno kršitev postopka, saj je del sodbe, in sicer del odločitve o obrestih, pomanjkljiv in nerazumljiv, zaradi česar se prve sodbe v tem delu ne da preizkusiti (glej spodaj v tč. 13).

(7) Ključ zadeve je, da je tožnik toženkin depozitar. Depozitno pogodbo je sklenil pri njeni podružnici, ki ni (bila) samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun toženke. Da je bila toženka po tedaj veljavnih predpisih nekdanje skupne države dolžna devizna hranilna sredstva posredovati narodni banki, na depozitno razmerje neposredno ni vplivalo. Noben veljavni predpis v RS ni posegel in ne posega v pravice varčevalcev iz pravnega posla - depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke. Na podlagi 1. odst. 262. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89), ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in kasnejše spremembe), v zvezi z posebnimi določbami o hranilnih vlogah (1043. čl. do 1046. čl. ZOR), je prvo sodišče pravilno in zakonito zaključilo, da je tožbeni zahtevek glede glavnice in obresti v pretežni meri utemeljen.

(8) Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) je v zadevi KOVAČIĆ IN DRUGI zoper REPUBLIKO SLOVENIJO, na katero se sklicuje pritožnica soglasno odločilo, da se pritožbe izbrišejo s seznama njegovih zadev. Pritrdilno mnenje je v zadevi podal sodnik Ress, ki je v bistvenem takšno:"[...]2. Države naslednica Socialistične federativne republike Jugoslavije so sprejele različna pravna pravila, kar zadeva kriterije, ki jih mora izpolniti imetnik vloge pri Ljubljanski banki, kadar uveljavlja svoje pravice pri eni od prejšnjih hčera (pravilno podružnic, op. VSL) te banke v eni od republik. Prav ta različna pravila so vzrok za pričujočo zadevo, saj je Slovenija prevzela terjatve vseh, ki so živeli na njenem ozemlju, medtem ko je Hrvaška prevzela tovrstne zahtevke samo od oseb, ki so bile hrvaški državljani. Po običajnih pravilih državnega nasledstva je teritorialno načelo – in ne državljanstvo – prvi kriterij za razdelitev terjatev in za dokazovanje kakršnekoli upravičenja. Zato obstajajo trdni razlogi za sklepanje, da je slovenska zakonodaja bolj usklajena z običajnimi pravili nasledstva kot hrvaška. Dolgove, ki jih ni mogoče razdeliti v skladu s teritorialnim načelom, je treba razdeliti pravično, pri čemer je treba upoštevati rezultat razdelitve drugega premoženja ali dolgov na podlagi teritorialnega načela. 3. Vendar pa je ta načela mogoče uporabiti samo v resničnih primerih državnega nasledstva, drugače povedano tam, kjer obstajajo terjatve proti državam naslednicam in ne zgolj proti fizičnim osebam ali gospodarskim družbam. Če bi obravnavana zadeva ne bila zadeva državnega nasledstva, bi bila Ljubljanska banka kot zasebna gospodarska družba odgovorna za vse dolgove, ne glede na pojav novih republik in posledično razdelitev ozemlja. Ker pa je obstajalo pravno razmerje med »zasebnimi« bankami v federalnih enotah Socialistične federativne republike Jugoslavije z Narodno banko Jugoslavije, na katero je moral biti prenesen vsaj del deviz, je obstajala izrecno federalno jamstvo za te lokalne dolgove ne glede na to, ali je v socialističnem sistemu sploh bilo mogoče govorili o »privatni« banki v pravem pomenu besede v smislu sistema razvitega tržnega gospodarstva. Zato je bila to po mojem očitna zadeva nasledstva, pri čemer je prvenstveno odgovornost za te dolgove imela Socialistična federativna republika Jugoslavija. Iz tega izhaja, da je za delitev in razdelitev teh dolgov bilo treba uporabiti načela državnega nasledstva.“

(9) Pritožbeno sodišče spoštuje mnenje sodnika Reessa, vendar ga v celoti ne deli. Meni namreč, in v tem se strinja tudi s pritožnico, da je zadeva specifična (sui generis), vendar zlasti v (medsebojnem) razmerju novonastalih držav in bank, ne pa v civilnopravnem (depozitnem) razmerju varčevalec - banka.

(10) Očitanega protislovja, ki bi onemogočal preizkus izpodbijane sodbe, ni. Prvo sodišče sicer povsem po nepotrebnem in tudi napačno presoja "zakonitost" odločitev tujih sodnih in upravnih organov in opisuje vojna dogajanja v Sarajevu (tč. 26 in 27 prve sodbe). Vendar ne gre za odločilna dejstva v tej obravnavani zadevi, zato so ti napačni razlogi neškodljivi.

(11) Izvršilna zadeva pred sarajevskim sodiščem med dvema drugima subjektoma (upnikom M. V. in dolžnico Ljubljansko banko d. d., Sarajevo) na razmerje med pravdnim strankama nima nobenega vpliva. Glede tega ima prvo sodišče prav, ko navaja, da bi bila tožena stranka odvezana svoje obveznosti le, če bi bil njen dolg do tožeče stranke že plačan (s strani koga tretjega), odveč pa je razglabljanje (prvega sodišča in pritožbe) o tem, da je ustanovitev Ljubljanske banke d. d. Sarajevo možno kvalificirati kot pogodbo o prevzemu dolga, saj v tem postopku ta ni tožena stranka.

(12) Nezmožnosti izpolnitve z dejstvi, ki bi jih navedla v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožnica ni utemeljila, zato gre za pritožbeno novoto, ki ni dopustna, če ni opravičena, kar v obravnavanem primeru tudi ni (337. čl. ZPP). Kolikor gre za implicite ugovor nemožnosti izpolnitve v tem, da toženka od leta 1993 v BIH ni več imela svoje podružnice in je bilo njeno premoženje v BIH razlaščeno, je ta ugovor neutemeljen, saj ni sklepčen. Ni namreč jasno, zakaj toženka zaradi zaplembe (neopredeljenega) premoženja tožniku ne bi bila zmožna izplačati denarnega zneska (genus). Tožnik pravilno in utemeljeno zahteva izplačilo svojega depozita v protivrednosti obstoječe valute, po splošno znanem veljavnem prevzemnem tečaju.

(13) Ni pa v izreku izpodbijane sodbe navedeno in zato ni jasno in ni razumljivo, od katerega zneska tečejo obresti od dosojene glavnice od 2. 10. 1991 do 3. 5. 1995 ter od 4. 5. 1995 do 31. 12. 1998. Odločeno je namreč, da se znesek obrestuje v prvem obdobju po obrestni meri, ki je veljala za vpogledne vloge v DEM, v drugem obdobju za vezane vloge v DEM nad leto dni, prisojeni znesek glavnice pa znaša 10.389,16 EUR. Ker gre za nerazumljivost izreka sodbe, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti sâmo, je bilo treba prvo sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo prvemu sodišču v novo pisanje sodbe (1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

(14) Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče, razen v delu obresti (glej prejšnjo točko), pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(15) Ker je toženka s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve, sama krije svoje stroške pritožbenega postopek (3. odst. 154. čl. ZPP).