Jedro

I. Po 4. točki prvega odstavka 332. člena mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zadošča torej, da je tožba sklepčna. Za dokaze, ki jih stranka priloži tožbi (tožeča stranka je predlagala zaslišanje prič), zakon zahteva le, da ne smejo biti v nasprotju z dejstvi, zatrjevanimi v tožbi (5. točka prvega odstavka 332. člena ZPP).

II. Ravnanje toženca, ki je zaprosil za odsotnost z dela en dan pred obravnavo ni opravičljivo, ker je vabilo prejel tri tedne prej in bi si odsotnost lahko zagotovil prej. Sodišče zato predlogu za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno ni ugodilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi izostanka in nato zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. S sodbo je tožencema naložilo, da morata tožniku plačati tolarsko protivrednost 3.100 DEM s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. V zavrnilnem sklepu pa je ugotovilo, da toženca nista uspela opravičiti svojega izostanka na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo zoper sodbo kot tudi pritožbo zoper sklep in izpodbijani odločitvi potrdilo.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca. Uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 117. in 332. člena ZPP. V reviziji trdita, da bi sodišče ob pomanjkanju drugih dokazov smelo izdati zamudno sodbo le v primeru, ko bi iz samih listin izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Teh pa tožeča stranka ni predložila. Izostanek na prvem naroku sta opravičila, sodišči pa nista pravilno ocenili vseh dokazov v zvezi s tem. Toženca še ponavljata svoje navedbe iz pritožbe in predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obavnavanje. Pri tem naj vrnitev v prejšnje stanje dovoli in vse stroške postopka naloži v plačilo tožeči stranki.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista kršili določb pravdnega postopka, ki urejajo sodbo zaradi izostanka. Zmotna je trditev tožene stranke, da je dopustno izdati takšno sodbo le takrat, ko utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz priloženih listin. Tega 332. člen ZPP ne določa. Po 4. točki prvega odstavka tega člena mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zadošča torej, da je tožba sklepčna. Zakon ne predpisuje dokaznih pravil, po katerih bi le določeni dokazi dovoljevali izdajo sodbe na podlagi izostanka. Za dokaze, ki jih stranka priloži tožbi (tožeča stranka je predlagala zaslišanje prič), zakon zahteva le, da ne smejo biti v nasprotju z dejstvi, zatrjevanimi v tožbi (5. točka prvega odstavka 332. člena ZPP). Kaj takega pa toženca niti ne trdita. Sodišče druge stopnje je zato na enak ugovor v pritožbenem postopku pravilno odgovorilo. Revizija zoper sodbo tako ni utemeljena.

Enako velja tudi za revizijske ugovore zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje. Določbe 117. člena ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje niso bile kršene. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep potrdilo potem, ko je ugotovilo, da razlogi za izostanek na prvem naroku za glavno obravnavo niso bili opravičljivi. Ne gre torej za to, ali je sodišče tožencema verjelo ali ne, temveč za to ali so navedeni razlogi dopustna podlaga za vrnitev v prejšnje stanje ali ne. Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, da toženca polemizirata z razlogi v sklepu prve stopnje in ne z razlogi v sklepu druge stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč nanje že odgovorilo in to pravilno. Ugotovilo je, da ravnanje toženca, ki je zaprosil za odsotnost z dela en dan pred obravnavo (sodišče mu je torej verjelo) ni opravičljivo, ker je vabilo prejel tri tedne prej in bi si odsotnost lahko zagotovil prej. Prav tako je štelo, da bi toženka svojo odsotnost na obravnavi glede na trajanje bolezni (da je bila v spornem času bolna je torej prav tako štelo za resnično) in glede na čas, ki ga je imela na razpolago lahko opravičila. Tudi ona je dobila vabilo tri tedne pred obravnavo, bolezen pa je nastopila šest dni pred njo. Sodišče druge stopnje je torej obravnavalo vzroke, ki sta jih toženca navajala, kot resnične, vendar ne za takšne, ki bi po 117. členu ZPP lahko pripeljali do vrnitve v prejšnje stanje. Revizijsko sodišče se s takšno razlago strinja.

Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).