18. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnica v V., na seji senata dne 10. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 345/99 z dne 27. 1. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 399/97 z dne 11. 6. 1997 in sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 418/92 z dne 28. 1. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik v pravdi ni uspel z zahtevkom za plačilo odškodnino; sodišča so ugotovila, da zatrjevanega protipravnega ravnanja ni bilo.

2.Pritožnik izpodbija zavrnilno revizijsko sodbo, z njo še sklep o zavrženju revizije zoper sklep, da se ista stranka ne oprosti plačila sodnih taks. Slednjega ne pojasni, o prvi pa zatrjuje, da mu krši pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do povračila škode (26. člen Ustave), do varstva osebne svobode (19. člen Ustave), do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

3.Namesto utemeljevanja kršitev, ki da jih je zagrešilo sodišče z izpodbijano sodbo (in sklepom), se pritožnik najprej spet zateče v zatrjevanja o tem, da je protipravno ravnanje bilo in da sta sodišči prve in druge stopnje potemtakem dejansko stanje narobe ugotovili. Izpodbijani sodbi sami pa očita napačnost stališča, da ni naloga sodišč v pravdi razčiščevati okoliščine kazenske oprostilne sodbe, temveč morajo samostojno ugotavljati dejansko stanje. Nadaljnji očitek sodbi je, da se sklicuje "na tožnikove subjektivne lastnosti in njegovo psihično stanje"; slednjič pa, da "se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s postopkom, niti z dejanskim stanjem, niti z ocenjevanjem drugih zakonitih določil". V utemeljitev posameznih zatrjevanih kršitev človekovih pravic pa zatrjuje, da so bile večji del (19., 34., 35. člen Ustave) storjene že po toženi stranki.

4.Ustavni pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi sodbo Višjega sodišča v Kopru.

B.

5.Ustavni pritožnik zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljavljati svoje videnje dejanskega stanja, s katerim v pravdi ni uspel. Ustavna pritožba namreč ni še ena stopnja pravdanja. Zato nezadovoljnost z izidom pravde kot utemeljitev zahteve za ustavnosodno varstvo nima teže. Ustavna pritožba je utemeljena le, če je sodišče s svojim posamičnim aktom kršilo katero od pritožnikovih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tega pa spet ni mogoče utemeljevati le z napadanjem izida pravde samega po sebi, kar pritožnik stori tudi glede očitane kršitve pravice do povračila škode (26. člen Ustave).

6.Ustavno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se v primeru, za kakršnega gre, konkretizira v pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Kršitev te pravice pritožnik zatrjuje, a je ne utemeljuje. Če nanjo leti njegovo izpodbijanje izrecnega stališča revizijskega sodišča, da okoliščine kazenske oprostilne sodbe niso stvar pravde, se Ustavno sodišče omejuje na pojasnilo, da gre za uporabo prava, ki očitno ni arbitrarna, sicer se pa v njeno ocenjevanje ni pristojno spuščati. Očitek, da se izpodbijana sodba sklicuje na tožnikove subjektivne lastnosti, je netočen in zato brez teže: revizijsko sodišče le pojasnjuje, kako in zakaj je pritožnikove osebne lastnosti obravnavalo sodišče prve stopnje. Ko se je revizijsko sodišče obrazloženo omejilo na tisto presojo, ki jo reviziji določa zakon, s tem ni moglo kršiti pravice do enakega varstva pravic; tako je dolžno ravnati v vseh primerih.

7.Kršitev pravice do varstva osebne svobode (19. člen Ustave) očita pritožnik toženi stranki v pravdi in pri tem pozablja, da je predmet njegove ustavne pritožbe sodba Vrhovnega sodišča. To velja tudi za zatrjevanje kršitev pravic in členov 34. in 35.: s svojo razsodbo v okviru revizijskih pristojnosti sodišče ni moglo kršiti pritožnikove človekove pravice iz katerega od tu navedenih členov Ustave.

8.Ko bi bila ustavna pritožba v čem utemeljena, bi moralo Ustavno sodišče, drugače kot predlaga pritožnik, v prvi vrsti razveljaviti revizijsko sodbo, saj je izpodbijana ta. Ker pa je postopek za preizkus ustavne pritožbe pokazal, da zatrjevanih kršitev v njej ni, te pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger