Jedro

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov. Gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, s katerim se v prvi vrsti varuje življenje in zdravje duševno bolne osebe in posledično tudi življenje in zdravje drugih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se postopek ustavi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se AA (v nadaljevanju udeleženec) omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter da se ga zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana do 23. 9. 2009. Udeleženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da postopek ustavi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pogoji za sprejete osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve niso bili izpolnjeni, saj ni bila izkazana nevarnost škode oziroma ogrožanja s strani udeleženca. Udeleženec ne odklanja zdravljenja, upošteva navodila zdravnika, kar je potrdil tudi lečeči zdravnik. Opravlja delo samostojnega podjetnika, mesečno neto zasluži 500,00 EUR, kar mu zadostuje za življenje. Živi skromno, druži se z ljudmi, ki so mu blizu, veliko bere in raziskuje ter se ukvarja s športom. Diplomiral je iz zgodovine in sociologije, tej tematiki pa posveča veliko prostega časa, ker pa je na tem področju težje najti zaposlitev, tega ne more početi tudi poklicno. Udeleženec si želi, da bi odšel v domače okolje, saj se na oddelku pod posebnim nadzorom počuti utesnjenega, skrbi ga, kaj bo s poslom, saj mora opraviti dela v okviru dogovorjenih rokov. Prvo sodišče ni pridobilo izjav oseb, s katerimi udeleženec živi oziroma so mu blizu. Ukrep zadržanja na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana je pretiran in nepotreben, saj duševna bolezen sama po sebi še ne pomeni razloga za zadržanje osebe na takšnem oddelku. Ta ukrep se lahko izvaja le tedaj, ko milejši ukrepi niso mogoči. Pritožba je utemeljena.

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov. Gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke (1), ki dopuščajo takšen poseg, s katerim se v prvi vrsti varuje življenje in zdravje duševno bolne osebe in posledično tudi življenje in zdravje drugih. Pravica do osebne svobode je ena temeljnih človekovih pravic, zato odvzem ali omejitev osebne svobode posameznika zaradi pridržanja v psihiatrični bolnišnici, pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so: pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravica do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravica do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave). Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 pojasnilo, da je prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ukrep, ki naj bo uporabljen samo v primerih, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven (zaprtega oddelka) psihiatrične bolnišnice.

ZDZdr v 30. členu določa, da sodišče odloča: v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih, v postopku za sprejem v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, v postopku za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo po uradni dolžnosti (2), v postopku za sprejem udeleženca na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve v nujnih primerih. Takšno zdravljenje je dopustno, če so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve, druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da so izpolnjene zakonske predpostavke za takšen način zdravljenja udeleženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se udeleženec zapira v svoj svet, zato nima časa za delo, dela le na sebi, telovadi in raziskuje, nima socialnih stikov, saj se zapira v sobo. Takšen način življenja je po oceni prvega sodišča škodljiv, ker je udeleženec samostojni podjetnik, kar dokazuje obstoj hude premoženjske škode. Udeleženec je tudi nekritičen, saj ni znal povedati razloga, zakaj je v psihiatrični kliniki, zato tudi nima uvida v zdravljenje, hudo je moten tudi v presoji realnosti in sposobnosti obvladovanja lastnih ravnanj zaradi duševne motnje (psihoze), kar izhaja tako iz izvedeniškega mnenja kot izpovedbe lečečega zdravnika, zato prvo sodišče zaključuje, da udeleženec ne bi sledil predpisani terapiji, zato ni možno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom oziroma nadzorovana obravnava ali ambulantno zdravljenje.

Pritožbeno sodišče ne sledi zaključkom prvega sodišča, saj nasprotno meni, da ugotovljene dejanske okoliščine ne izkazujejo zakonskih predpostavk za zdravljenja udeleženca v psihiatrični bolnišnici pod posebnim nadzorom. Udeleženec ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, okoliščina, da ne opravlja dela samostojnega podjetnika, ker se »zapira v svoj svet in le telovadi in raziskuje« (3) pa še ne pomeni, da takšen način življenja udeleženca izkazuje obstoj hude premoženjske škode, zaradi česar je potrebno zdravljenja udeleženca v psihiatrični kliniki pod posebnim nadzorom. Iz izvedeniškega mnenja sicer izhaja, da ima udeleženec duševne motenje, kar kaže na potrebo po psihiatričnem zdravljenju, vendar izvedenka, ne lečeči zdravnik, ne navajata odločilnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so izpolnjene zakonske predpostavke za zdravljenje udeleženca v psihiatrični bolnišnici pod posebnim nadzorom. Duševna motnja sama po sebi še ne predstavlja opravičljivega razloga za takšno zdravljenje udeleženca, ob tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali bi bilo mogoče udeležencu nuditi pomoč tudi z drugimi milejšimi ukrepi, s katerimi ne bi posegli v osebno svobodo udeleženca. Nedokazane so ugotovitve prvega sodišča, da udeleženec odklanja zdravljenje, takšne zaključke ne dopušča ne izvedeniško mnenje, ne izpovedba lečečega zdravnika, še manj pa izpovedba udeleženca. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da je potrebno takšno zdravljenje, ker udeleženec huje ogroža svoje zdravje, nenazadnje pa iz mnenj psihiatrov in zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da je takšno zdravljenje nujno potrebno v postopku uspešnega individualno načrtnega zdravljenja udeleženca.

Pritožba je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo. Pritožbeno sodišče je postopek ustavilo ter zadeve ni vračalo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje(4), saj je z dnem odločitve sodišča druge stopnje (5) preteklo obdobje, ki ga je določilo prvo sodišče za zadržanje udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom, ob tem, da ni bil podan predlog za podaljšanje zadržanja po 70. členu ZDZdr.

(1) 39. člen Zakona o duševnem zdravju, Ur. l. RS, št. 77/2008; v nadaljevanju ZDZdr.

(2) 61. člen ZDZdr.

(3) Kot to ugotavlja v sklepu sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja, iz katerega izhaja, da je udeleženec zaradi izoliranosti sam sebi nevaren na vseh področjih, saj se zapira v svoj svet, vse drugo pa odpade: delo, socialne in erotične zveze (podrobneje glej izvedeniško mnenje stran 9).

(4) Ker je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

(5) Pritožbeno sodišče je prejelo zadevi v obravnavanje 22. 9. 2009, odločalo pa je na seji dne 23. 9. 2009.