Jedro

Določilo 433. člena OZ se lahko uporabi tudi za menični dolg primarnega dolžnika, če upnik dokaže, da se menični dolg nanaša na prenešeno premoženjsko celoto. V razmerju med upnikom in pridobiteljem premoženja ta dolg ni abstrakten, pač pa je kavzalen v obsegu iz prvega odstavka 433. člena OZ. Ko zastara dolg glavnega dolžnika, praviloma zastara tudi pristopnikova obveznost.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke zoper popravni sklep se zavrne.

II. Pritožbama toženih strank zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se na zaključku 2. točke izreka doda nov stavek, ki se glasi: "Toženi stranki sta obveznost plačila 689.792,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 do plačila dolžni izpolniti solidarno z obveznostjo dolžnika S. d.o.o., Ljubljana, določene v 1. točki izreka pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pg 5429/2010 z dne 2. 9. 2011."

III. V ostalem se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba (v zvezi s popravnim sklepom) potrdi.

IV. Toženi stranki nosita same svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 4.684,80 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 7. 2015 razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96614/2013 z dne 19. 6. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka (1.). Prvo in drugo toženi stranki je naložilo, da sta dolžni tožeči stranki plačati 689.792,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 do plačila ter izvršilne stroške v višini 931,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 do plačila (2.). Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti 18.141,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3.). S popravnim sklepom z dne 31. 8. 2015 je sodišče prve stopnje sodbo v 2. točki izreka popravilo tako, da sta toženi stranki znesek, na plačilo katerega sta bili obsojeni, dolžni plačati "solidarno in nerazdelno".

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki, zoper popravni sklep pa prvotožena stranka. Toženi stranki v smiselno identičnih pritožbah sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje pred drugim razpravljajočim sodnikom. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo drugotožene stranke pritožbenim razlogom nasprotovala in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena, pritožbe zoper sodbo so delno utemeljene.

O pritožbi prvotožene stranke zoper popravni sklep

4. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je z v popravnem sklepu dodanim besedilom "solidarno in nerazdelno" vsebinsko modificiralo sodbo, in da zato ne gre za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. Citirano določilo določa, da lahko predsednik senata popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Okoliščina torej, da lahko popravek pomeni tudi modifikacijo vsebine izreka sodbe, ni odločilna (saj vsaka poprava npr. številčne napake v izreku, ali napačna navedba strank - tožeča namesto tožena - spremeni tudi vsebino izreka). Pomembno je le, ali je napako, ki jo je treba popraviti, glede na vse okoliščine primera dejansko pripisati pomoti sodišča pri izdelavi pisnega odpravka sodbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pri prepisovanju (tožbenega zahtevka) prišlo do očitne napake in da je pomotoma izpadel del besedila, da sta toženi stranki vtoževani znesek tožeči stranki dolžni plačati "solidarno in nerazdelno". Navedena obrazložitev je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva, saj ni prav nobenega dvoma, da je tožeča stranka v tožbenem zahtevku terjala solidarno in nerazdelno plačilo vtoževanega zneska. Sicer pa si pritožnica od ugodne rešitve pritožbe zoper popravni sklep tudi ne more obetati nobene pravne koristi. Če bi bil (primarni) predlog tožeče stranke za popravo sodbe zavrnjen, bi višje sodišče moralo odločati o (podrejeni) pritožbi tožeče stranke zoper nepopravljeno sodbo, kar bi brez dvoma pripeljalo do enakega rezultata, saj je sodišče dolžno odločati v mejah postavljenega zahtevka.

O pritožbah zoper sodbo

5. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določilo 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. V postopku na prvi stopnji so bila ugotovljena naslednja pravno relevantna dejstva: - da je imela družba A. d. o. o. terjatev do družbe S. d. o. o. na podlagi soinvestitorske pogodbe z dne 27. 11. 1996 in dodatka k tej pogodbi z dne 3. 4. 1998 (priloga A2, A3), sklenjene med S. d. o. o. in družbo A. d. o. o.; predmet te pogodbe je bil projekt izgradnje objekta "M."; - da je v zavarovanje svojih obveznosti po tej pogodbi dolžnik S. d. o. o. izročil družbi A. d. o. o. bianco menico z pooblastilom za prenos in izpolnitev, ki jo je družba A. d. o. o. indosirala na tožečo stranko; menica je dospela v plačilo 29. 9. 2010; - da je tožeča stranka v meničnem sporu uspela in ima na podlagi izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 5429/2000 z dne 2. 9. 2011, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 185/2012 z dne 14. 5. 2013, in je bila potrjena tudi z revizijsko odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/2014 z dne 7. 4. 2015, judikatno terjatev v višini 689.792,81 EUR spp do dolžnika S. d. o. o.; - da je dolžnik S. d. o. o. nepremičnine, na katerih se je zgradil objekt "M.", dne 23. 1. 2004 prenesel kot stvarni vložek na prvotoženo stranko in da je prvotožena stranka te iste nepremičnine dne 11. 9. 2012 prenesla kot stvarni vložek na novoustanovljeno drugotoženo stranko.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjene vse zahtevane predpostavke za solidarno odgovornost toženih strank kot pristopnikov k dolgu po 433. členu OZ (šlo je za pogodbeni prenos premoženjske celote, podana je koneksnost med terjatvijo in prenesenim premoženjem, vrednost prenesenega premoženja presega višino vtoževane terjatve), zavrnilo pa je tudi ugovor zastaranja.

7. Pritožbi napadata ugotovitev prvostopnega sodišča, da je terjatev (do toženih strank) zapadla 29. 9. 2010. Zatrjujeta, da je tega dne zapadel le menični dolg glavnega dolžnika (S. d. o. o.). Ker je bila menica indosirana na prinosilca - tožečo stranko, ki ni več upnik iz temeljnega razmerja, glavni dolžnik v meničnem sporu ni imel ugovorov iz osnovnega razmerja. Pritožnika menita, da se določilo 433. člena OZ za menične dolgove ne more uporabiti, ker so ti po svoji naravi abstraktni. Terjatev iz temeljnega posla (soinvestitorske pogodbe) pa je zapadla že v letu 2006, zato je zahtevek tožeče stranke, vložen 29. 5. 2013, po mnenju toženih strank zastaran.

8. Pristopnik k dolgu odgovarja solidarno z dolžnikom za njegov dolg (433. člen OZ). Solidarna odgovornost ne pomeni iste oz. enake pravne podlage. Solidarna obveznost pomeni zgolj to, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej dokler ni popolnoma izpolnjena. Sicer pa je vsako od obligacijskih razmerij solidarnih dolžnikov samostojno. To izhaja tako iz 395. člena OZ, skladno s katerim lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, in z drugimi pogoji, pa tudi iz sklepa VS RS II Ips 140/2011 (na katerega se sklicuje pritožba), da pravnomočna odločitev o obstoju dolga primarnega dolžnika pristopnika ne veže in da ima slednji pravico ugovarjati aktualni vrednosti in zapadlosti terjatve. Dolg glavnega dolžnika v obravnavani zadevi je menični dolg, zdaj tudi že dolg po pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi. Dolg toženih strank pa je dolg na podlagi ex lege pristopa k dolgu glavnega dolžnika po 433. členu OZ. Tudi sodišče prve stopnje je odločalo v skladu z navedenimi stališči in obveznost toženih strank presojalo samostojno, neodvisno od obveznosti glavnega dolžnika.

9. Skupna navezna okoliščina obveznosti primarnega dolžnika in obveznosti pristopnika je dolg primarnega dolžnika. Menični dolgovi so po svoji naravi abstraktni, neodvisni od osnovnega razmerja med prvotnim upnikom in dolžnikom, in tudi terjatev, ki jo je tožeča stranka uveljavljala do glavnega dolžnika na podlagi menice, ki je zapadla dne 29. 9. 2010, je bila takšna. Kljub temu se po mnenju pritožbenega sodišča določilo 433. člena OZ lahko uporabi tudi za menični dolg primarnega dolžnika, če upnik dokaže, da se menični dolg nanaša na prenešeno premoženjsko celoto. Zato pristopnika k meničnemu dolgu (po 433. členu OZ) ne odgovarjata kot avalista. V razmerju med upnikom in pridobiteljem premoženja ta dolg ni abstrakten, pač pa je kavzalen v obsegu iz 1. odstavka 433. člena OZ. Bistveni in nujen element solidarne odgovornosti pristopnikov k dolgu po 433. členu OZ je namreč prav koneksnost dolga z odsvojenim premoženjem, zaradi tega je treba, če je dolg glavnega dolžnika abstrakten menični dolg, ugotoviti dvojno povezavo: 1. da se dolžnikova obveznost iz temeljnega posla nanaša na odsvojeno premoženjsko celoto, in 2. da se menični dolg nanaša na dolžnikovo obveznost iz osnovnega razmerja, pri čemer imata toženca vse ugovore iz osnovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj obeh navedenih predpostavk in ne drži, da je obveznost tožencev obravnavalo kot abstraktno obveznost. 10. Dolg iz osnovnega razmerja je torej pomemben le za presojo koneksnosti, ne pa tudi za za presojo zastaranja. Dolžnik iz osnovnega razmerja se je v obravnavani zadevi zavezal tudi kot menični dolžnik. Zato je upnik (tako prvotni kot njegovi pravni naslednik) imel na voljo dve poti za uveljavitev svoje terjatve: izpolnitveni zahtevek na podlagi soinvestitorske pogodbe in/ali zahtevek na podlagi menic, ki mu jih je dolžnik izročil v zavarovanje navedene terjatve. Drži, da si je upnik s tem, ko mu je dolžnik izročil bianco menico in polno pooblastilo za njeno izpolnitev, lahko zagotovil bistveno kasnejši čas zapadlosti menične terjatve, kot je bila zapadlost terjatve iz osnovnega posla. Takšno podaljševanje zapadlosti menične terjatve je v gospodarski in sodni praksi sprejeto in predstavlja eno izmed oblik zavarovanja terjatve, ki ji je menica namenjena. Na podaljševanje zapadlosti je dolžnik pristal z izročitvijo bianco menic in polnega pooblastila za njihovo izpolnitev. Upnik se je odločil za izterjavo menične terjatve in jo tudi uspešno uveljavil (dolžnik z ugovorom zastaranja v postopku II Pg 5429/2010 ni uspel). Zato dejstvo, na katero se sklicuje pritožba, da je terjatev iz osnovnega razmerja zapadla po izdaji uporabnega dovoljenja v letu 2006, za presojo zastaranja ni pomembno. Terjatve iz osnovnega razmerja tožeča stranka ni nikoli uveljavljala niti v razmerju do primarnega dolžnika niti se na to terjatev ne sklicuje v predmetnem postopku.

11. Pristopnik k dolgu, če do pristopa pride po zapadlosti dolžnikovega dolga, nedvomno dolguje z drugim rokom izpolnitve (pristopnikova obveznost pač zapade šele po pristopu), vendar pa se tudi v tem primeru čas zastaranja pristopnikove obveznosti ravna po dolžnikovemu dolgu. Ko zastara dolg glavnega dolžnika, praviloma zastara tudi pristopnikova obveznost. Upnik ima na podlagi 433. člena OZ pravico terjati izpolnitev obveznosti od novega dolžnika, pristopnika k dolgu, prvi dan po dnevu, ko se izpolnita oba pogoja: prehod premoženja na novega dolžnika in zapadlost terjatve primarnega dolžnika, ki se nanaša na to premoženje. Ni pomembno časovno sosledje nastopa obeh pogojev. Terjatev lahko (in praviloma tudi) zapade pred prehodom premoženja, vendar lahko do prehoda premoženja pride tudi pred zapadlostjo terjatve, ki se nanaša na to premoženje. V slednjem primeru čas, ki preteče med prehodom premoženja in zapadlostjo terjatve, na tek zastaranja nima nobenega učinka, saj začne zastaralni rok teči šele po zapadlosti terjatve. Vpliva pa na tek zastaranja časovno obdobje med zapadlostjo terjatve (če ta zapade prej) in prehodom premoženja, saj se lahko pristopnik uspešno sklicuje na to, da je bila terjatev do dolžnika ob prehodu premoženja že zastarana. Ob upoštevanju, da je dolg primarnega dolžnika (iz menice) zapadel dne 29. 9. 2010, da je bil prvi prehod premoženja izveden 24.12. 2004, drugi pa 25. 9. 2012, je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da terjatev tožeče stranke do tožencev ni zastarala, ker je bila tožba vložena v treh letih od zapadlosti meničnega dolga.

12. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je smisel in pomen določila 433. člena OZ v tem, da naj bi bilo varstvo upnika terjatve, ki se nanaša na odsvojeno premoženjsko celoto, v načelu enako kot pred odsvojitvijo premoženjske celote. To varstvo se lahko omeji samo iz utemeljenih razlogov, predvsem zaradi zaščite dobrovernega tretjega, prejemnika te premoženjske celote, ki mu v načelu ne gre naprtiti bremena vseh nerešenih in spornih razmerij med upniki in odsvojiteljem v zvezi z odsvojenim premoženjem, še zlasti, če bi bilo premoženje prodano za primerno in pošteno ceno. Pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavanem primeru ni najti utemeljenih razlogov za varstvo tretjega, ker toženi stranki nista dobroverni. Iz dejanskih okoliščin primera je namreč razvidno, da je prvotni dolžnik premoženje, ki predstavlja premoženjsko celoto, odtujeval tako, da ga je prenašal na hčerinske družbe, ki jih je s tem namenom tudi ustanavljal. Ker sta obe toženi stranki - pridobitelja odsvojenega premoženja- zgolj dolžnikove podaljšane roke (pravne osebe v njegovi večinski lasti), dolžnik v ekonomskem pogledu nikoli ni izgubil posesti, možnosti uporabe in uživanja tega odsvojenega premoženja. Toženi stranki imata le vlogo parkirišča za premoženje prvotnega dolžnika. Zaradi tega ne obstajajo razlogi, da bi se vsebina določila 433. člena OZ, ki je v pravni teoriji in praksi precej kontroverzna in nerazčiščena, razlagala v korist toženih strank.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključke prvostopnega sodišča o povezanosti upnikove terjatve s prenešenim premoženjem. Osnovna terjatev (prvotnega) upnika izvira iz soinvestitorske pogodbe z dne 27. 11. 1996 (A2) in dodatka k tej pogodbi z dne 3. 4. 1998 (A3). Predmet te pogodbe je bilo skupno investiranje in gradnja proizvodno poslovnega objekta na zemljiščih, ki jih je v last pridobil S. d. o. o. (glavni dolžnik). Nerelevantno je, kdaj je bilo izdano gradbeno dovoljenje za ta poslovno proizvodni objekt "M.", kot tudi, da so bila predmet prvega prenosa premoženja na prvo toženo stranko zgolj zemljišča. Zaradi načela "superficies solo cedit" je bil že z odtujitvijo zemljišča odtujen tudi (kasneje zgrajeni) objekt, v izgradnjo katerega je soinvestiral prvotni upnik. Tudi ni nobenega dvoma, da je dolžnik S. d. o. o. menico, ki je bila podlaga meničnega spora v zadevi II Pg 5429/2010, izročil prvotnemu upniku A. d. o. o. prav v zavarovanje upnikove terjatve iz te soinvestitorske pogodbe.

14. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da je v obeh primerih prenosa vrednost prenešenega premoženja presegla višino vtoževane terjatve. Kaj pomeni omejitev solidarne odgovornosti "do vrednosti aktive prenesenega premoženja" iz 433. člen OZ, niti v teoriji niti v praksi ni povsem jasno. Iz gramatikalne razlage, na katero opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ne izhaja, da bi bilo treba upoštevati bremena in odšteti pasivo. Tudi razlaga po namenu omogoča enak zaključek (o neupoštevanju pasive), saj bi ugotavljanje vseh dolgov in bremen, ki se nanašajo na določeno premoženjsko celoto, lahko povsem izničilo varstvo upnika iz 433. člena OZ (še zlasti, ker so s prenosi premoženjske celote ali njenega dela mišljeni obsežnejši in kompleksnejši prenosi, prenosi podjemov, dejavnosti ipd.). Tudi ne gre spregledati, da je upnikov interes le, da se zaradi prenosa premoženjske celote možnosti poplačila njegove terjatve ne poslabšajo, in ne, da se ga zaradi prenosa sili ukvarjati se z razmerjem med odsvojiteljem in pridobiteljem, kamor sodi ugotavljanje neto vrednosti prenesenega premoženja, za kar praviloma niti nima potrebnih informacij. Z ozirom na dejanske okoliščine v tej zadevi in upoštevaje razloge, navedene v 12. točki obrazložitve, je takšna razlaga tudi povsem ustrezna in jo pritožbeno sodišče sprejema. Vsekakor ni mogoče pritrditi stališču pritožnikov, da bi se moralo upoštevati, da so bile odtujene zemljiške parcele obremenjene z zastavnimi pravicami in v posledici od vrednosti zemljišč in zgradb odšteti s hipoteko zavarovane kreditne obveznosti. Interes upnika ni v neto vrednosti prenešenega premoženja, pač pa v tem, da se ne prenese premoženje, ki je elementarni del podjema njegovega imetnika, ki torej služi pridobivanju prihodkov in ustvarjanju dobička. Investitorji so praviloma zainteresirani za bodoče donose, ki jih bo to premoženje ustvarjalo po tem, ko bo izgradnja končana. Vrednost hipotekarnih obremenitev nepremičnin v času njihovih prenosov zato ni relevantna, kot tudi ni bila relevantna za ocenjevanje vrednosti v toženi stranki vnešenih stvarnih vložkov.

15. Prvostopno sodišče je tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokazov, ki sta jih toženi stranki predlagali v dokaz trditve, da terjatev prvotnega upnika A. d. o. o. do dolžnika iz osnovnega razmerja ni obstajala. Ugovorne trditve toženih strank v navedeni smeri so bile namreč presplošne, saj sta toženi stranki v postopku na prvi stopnji zatrjevali le, da A. d. o. o. svojih obveznosti po soinvestitorski pogodbi in dodatku ni izpolnil. Navedena trditev je v nasprotju že s samo vsebino soinvestitorske pogodbe, iz katere izhaja, da predstavlja delež drugega soinvestitorja pri skupni investiciji in gradnji poslovno proizvodnega objekta tudi njegov dosedanji prispevek v pridobitvi posla (3. člen soinvestitorske pogodbe A2). Že ob podpisu osnovne pogodbe dne 27. 11. 1996 je bila obveznost soinvestitorja A. d. o. o. do dolžnika (vsaj delno) izpolnjena, saj sta stranki sporazumno ugotovili njegov dotedanji prispevek. Tudi nadaljnje sodelovanje med pogodbenikoma je bilo očitno nemoteno, saj stranki ob podpisu dodatka št. 1 k soinvestitorski pogodbi nista bili v nikakršnem sporu ali dvomu glede izpolnjevanja njunih vzajemnih pogodbenih obveznosti. Nesporno je tudi, da je bil projekt izpeljan do konca in da je bilo v letu 2006 pridobljeno uporabno dovoljenje za objekt "M.", na katerega sta pogodbeni stranki vezali zapadlost upnikove terjatve. S. d. o. o. zoper družbo A. d. o. o. nikoli ni uveljavljal nikakršnih ugovorov v smeri neizpolnitve ali delne neizpolnitve, ni zahteval razveze pogodbe niti vračila menic. Ugovori toženih strank zoper obstoj obveznosti glavnega dolžnika se ob takšnem dejanskem stanju izkažejo kot povsem nekonkretizirani in nesklepčni in jih zato sodišče ni bilo dolžno obravnavati.

16. Utemeljena pa je bila pritožba v delu, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker je bilo o terjatvi zoper primarnega dolžnika že pravnomočno odločeno, toženca, ki sta solidarna dolžnika iste terjatve, obsoditi solidarno s primarnim dolžnikom. Pritožbeno sodišče je zato izrek sodbe spremenilo tako, da je upoštevalo materialno pravno določilo o solidarnosti dolžnikov in odločilo, da sta toženi stranki vtoževano terjatev dolžni plačati solidarno z dolžnikom S. d. o. o. po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pg 5429/2010 z dne 2. 9. 2011. Ker sta toženi stranki s pritožbo uspeli le v zanemarljivem delu, sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene po specificiranem stroškovniku tožeče stranke v znesku 4.684,80 EUR.