Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da ni kriva za prometno nesrečo, in ker je tožeča stranka dokazala, da je tožena kriva, ker je vozila po sredini cestišča, je pravilna odločitev o 100 % odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka tako spremeni, da se tek zakonitih zamudnih obresti določi namesto od dne 28.10.1996 na datum "od 20.10.1998 do plačila". V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 1.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1996 do plačila in plačilo pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ni z ničemer prispevala k prometni nesreči. Najprej je hotel klicati pomoč, nato, ker ni bilo sosedov, je peljal tožnika domov. Žena ga ni hotela sprejeti, ker je bil vinjen, zato ga je odpeljal v bolnico Brežice. Na prošnjo tožnika, naj ne kliče policije, tega ni storil. Menil je, da tožniku dela uslugo. Prepričan je tudi bil, da bolnica obvesti policijo. Na kraju nesreče ni bilo sledov, ker je bil tožnik vinjen, kolo z motorjem pa je prodal. Tožnik se je vračal s hčerkine kmetije, kjer je pil. Sodišče ni ugotovilo neskladja med izpovedbo tožnika in njegovega zeta E., ko je slednji izpovedoval druge poškodbe kolesa z motorjem. Tožnik je na obravnavi povedal, da so bile poškodbe kolesa z motorjem drugačne. Zato sodišče ne bi smelo verjeti njegovi izpovedbi. Izvedenec P. neutemeljeno govori o lastnem preizkusu, ne da bi upošteval dejstva. Sodišče le delno povzema mnenje izvedenca S., ko uporablja njegove mere. Napačen je sklep sodbe, da je toženec tisti, ki se je premaknil ob svoji vožnji v levo, tako da je prišlo do oplaženja. To ni bilo z ničemer ugotovljeno. Dokazno breme po 178. členu ZOR je na strani tožnika in ne toženca. Sodišče bi moralo odločiti, da je vsak kriv za svojo škodo, ki jo je utrpel. Najmanj kar obstoji, je deljena odgovornost. Toženec ni obvestil policije. Odškodnina je previsoko odmerjena. Tožnik je dobrega fizičnega zdravja in z lahkoto opravlja vsa kmečka dela. To sta izpovedali priči P. in P.. Fizične bolečine niso bile intenzivne in ker opravlja enaka dela kot prej, mu ne bi bilo treba prisoditi 1.100.000,00 SIT.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Prereka navedbe in opozarja, da toženčevo vozilo na dan škode ni bilo zavarovano in zato tožena stranka ni prijavila zadeve policiji. Opozarja na toženčevo krivdo in izvedeniška mnenja.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 178. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Po opravljenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je za prometno nesrečo izključno kriv toženec. Po določbi 1. odstavka 178. člena ZOR pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Zakon o obligacijskih razmerjih določa pravila o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka bi se torej razbremenila odgovornosti, če bi dokazala, da je bilo njeno ravnanje oziroma vožnja skladno s cestnoprometnimi predpisi. Tožeča stranka pa mora dokazati svoje trditve, to je, da je vozila kolo z motorjem po desni strani cestišča. Sodišče prve stopnje je glede odgovornosti za nastalo prometno nesrečo verjelo toženi stranki in se pri tem oprlo na izpovedbo toženca, kakor tudi na ugotovitve obeh izvedencev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je izpovedba tožeče stranke bolj prepričljiva kot izpovedba tožene stranke. Tožnik je bil v prometni nesreči telesno poškodovan, nato je šele v bolnišnici tožnik prijavil zadevo policiji (šele 21.1.1992). Tožena stranka ves čas postopka dokazuje, da je bil tožnik ob nesreči vinjen. Teh dejstev v listinski dokumentaciji ob sprejemu tožnika ni bilo mogoče ugotoviti, toženec pa ni ponudil nobenega drugega dokaza o tem, da bi bil tožnik ravno na dan prometne nesreče vinjen. Ostali dokazi o drugih škodnih dogodkih na vzrok te prometne nesreče (v konkretni zadevi) ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da bi bilo bolj pričakovano ravnanje toženca, če je res menil, da je tožnik vinjen, da bi zaradi zavarovanja dokazov klical policijo.

Sodišče je sklepalo o vožnji obeh udeležencev prometne nesreče tudi glede na ugotovitve izvedencev. Tako je izvedenec ing. S. ugotovil, da je širina vozišča 4 m in da ob normalni vožnji toženca, avtomobil sega 0,2 m čez namišljeno sredinsko črto. Treba je tudi upoštevati, da je na desni strani ceste v smeri vožnje toženca nabrežina oz. strmina skoraj brez bankine, na njegovi levi strani pa je utrjena bankina širine 40 cm (ugotovitev izvedenca A.P.. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev utemeljeno sklepalo, da je takšno stanje na cestišču usmerjalo toženca k vožnji v levo, zlasti ker je šlo za nočno vožnjo. Pritožba nadalje graja dejstvo, da sedaj ni najti več kolesa z motorjem. Če bi toženec poklical policiste, bi si s tem zagotovil vse dokaze, zlasti bi bilo moč po drobcih ugotoviti mesto trčenja. Tako pa policisti po ogledu kraja prometne nesreče niso mogli ugotoviti materialnih dokazov. Pritožba nadalje graja izpovedbo tožnika o tem, kaj je bilo poškodovano na kolesu z motorjem in pri tem opozarja na izpovedbo tožnikovega zeta, priče P.E.. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da tožnik ni vedno v celoti enako opisoval vseh poškodb na kolesu z motorjem. Vendar je treba upoštevati, da opisa svoje vožnje ni spreminjal in le to je pomembno, saj je po izpovedbi priče E. kolo z motorjem ostalo na kraju samem, tožnik pa je bil v bolnišnici. Če se tožnikova izpovedba glede opisa poškodovanih delov kolesa z motorjem delno spreminja, to še ne pomeni, da mu ni verjeti glede opisa njegove vožnje. Glede na opisani potek dogodkov s strani tožnika in glede na okoliščine na cestišču ter okoliščine po sami nesreči, se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prišlo do oplaženja vozil na levi strani vozišča gledano v smeri toženčeve vožnje, kar je pripeljalo do škode. S tem je toženec ravnal v nasprotju s cestnoprometnim predpisom, ki ga pravilno citira sodišče prve stopnje.

Treba je tudi pritrditi sodišču prve stopnje glede odločitve o višini nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je preizkušalo prisojeno odškodnino glede na merila in vrednost denarja v času sojenja na prvi stopnji (20.10.1998). Upoštevalo je tudi dejstvo, da je bila prometna nesreča 28.12.1991, kar pomeni, da je moral tožnik dalj časa čakati na odškodnino.

Po določilu 200. člena ZOR gre tožniku pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi nepremoženjske škode, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnika zadoščenje. Zadoščenje je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Glede na tožnikovo škodo, ki jo je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. H.S., se pritožbeno sodišče z odmerjeno odškodnino strinja.

Tožnik je dobil večkratni prelom desne ključnice, prelom obeh kosti levega glažnja. Pritožbeno sodišče je upoštevalo opisane bolečine, nevšečnosti pri zdravljenju tako v bolnici kot ambulantno. Tožnik se je tako moral na bergli opirati v celoti 5 mesecev, zdravil se je tudi v Čatežkih Toplicah, bil je tudi delno vezan na strežbo bolniškega osebja oz. tuje pomoči. Za te fizične bolečine je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino 600.000,00 SIT.

Pritožba zlasti graja odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja, da tožnik še zmeraj dela in pomaga na kmetiji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedb prič, ki so povedale, da so ga videle delati s traktorjem in kositi v vinogradu. Sodišče je upoštevalo, da tožnik leto in pol po nesreči ni mogle opravljati del na kmetiji, ki jih je prej opravljal, nato pa ima trajne posledice, kot jih je opisal izvedenec. Tako ne more dalj časa stati, saj ga prične boleti noga. Tudi v zvezi s posledicami desne rame je sodišče prve stopnje ugotovilo funkcionalne posledice. Tožnik ima vsakdanje težave, saj ima manjše probleme pri oblačenju in slačenju, seganju z desnico v višino in pri prenašanju bremen. Težje hodi po neravnih zemeljskih površinah zaradi omejene stranske gibljivosti, težje hodi po bregovitem področju in pri prestopanju raznih ovir. Glede na starost ob nesreči (44 let) je sodišče prve stopnje prisodilo primerno odškodnino, to je 1.100.000,00 SIT. Pritožba posebej ne obrazloži, zakaj izpodbija odškodnino iz naslova strahu. Pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in prisojeno odškodnino 100.000,00 SIT za primarni in sekundarni strah.

Pač pa je pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo zakonite zamudne obresti od 28.10.1996 dalje do plačila. V izreku sodbe omenja določbo 277. člen ZOR. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek v pripravljalnem spisu z dne 2.6.1998. Pri tem je zahtevala zakonite zamudne obresti od izdaje sodbe dalje do plačila. Izdaja sodbe je bila 20.10.1998. S to pripravljalno vlogo je tožeča stranka tudi zvišala tožbeni zahtevek oziroma prilagodila zahtevek po teku časa. Zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Ob odločanju o višini pravične denarne odškodnine pa sodišče upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo (prim. načelno stališče 28. skupne seje ZS, VS republik in pokrajin, poročilo VS SRS 1987/1, stran 4, točka 1). Ker je pritožbeno sodišče pri preizkusu prisojene odškodnine upoštevalo čas čakanja na satisfakcijo, je treba pri odmeri teka zamudnih obresti uporabiti citirano načeno stališče, ki je v tem primeru v skladu tudi z javnim redom Republike Slovenije (Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 33/91).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 373. člena ZPP/77 spremenilo sodbo tako, da je treba tožeči stranki priznati tek zamudnih obresti od 20.10.1998 dalje do plačila.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v preostalem delu pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem delu bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, razen v neznatnem delu, s katerim niso nastali posebni pravdni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stran trpi svoje stroške. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo namreč niso prispevale k odločitvi v tej zadevi (166. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).