Jedro

Cilj posestnega varstva je doseči takšno stanje, kakršno je bilo pred posegom v posest. Če se z motenjem dejansko posestno stanje ni spremenilo, ni potrebno naložiti vzpostavitve v prejšnje stanje, ker bo to vzpostavljeno v tistem trenutku, ko bo motilec z motilnim dejanjem prenehal. Posestnik bo torej varovan že s tem, da bo sodišče toženi stranki naložilo prepoved ponovnega motenja. V primerih posega v posestno stanje, s katerim se posestno stanje tudi spremeni, pa sama prepoved bodočih motenj ne zadošča, ampak je potrebno toženi stranki tudi naložiti, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje.

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki motili tožečo stranko v posesti služnostne pravice vožnje po travniku parc. št. ... in ..., vl. št. ... k.o. K., ki je last tožene stranke, s tem, da sta v času od 03.07. do 07.07.2001 postavila na parc. št. ... v smeri proti parc. št. ... v smeri jug-sever približno 4 m dolgo žičnato ograjo, pritrjeno na lesene količke, ter s tem, da sta na parc. št. ... prav tako v smeri jug-sever cca. 50 m nižje od prve ograje postavila prav tako žičnato ograjo, pritrjeno na lesene količke, pri čemer je prva ograja, označena na kopiji katastrskega načrta z oznakama A-B, druga pa s točkama C-D, s čemer sta onemogočila vožnjo po obstoječi cesti do nepremičnin last tožnika in sicer parc. št. ...; da se toženima strankama prepoveduje v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi ravnanji v tožnikovo posest služnostne pravice vožnje po parc. št. ... in ... vl. št. ... k. o. K. ter da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 243.769,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.09.2003 do plačila.

Proti takšni sodbi se je pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal razveljavitev sklepa prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedel je, da je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni interes za vztrajanje pri tožbi, napačno. V svoji tožbi je zatrjeval, da je toženec kršil njegovo služnostno pravico in sicer služnostno pravico vožnje po travniku preko parcelnih št. ... in ... vl. št. ... k. o. K. in to v korist pritožnikove parcele ... k. o. K.. Temu je pritrdilo v izpodbijanem sklepu tudi sodišče prve stopnje, saj je navedlo, da je pritožnik posest stvarne služnosti vožnje s traktorjem preko parc. št. ... in ... do svoje parc. št. ... izkazal in da je po mnenju sodišča šlo za motenje pritožnikove pravice stvarne služnosti. Iz tega torej jasno izhaja, da obstaja pritožnikov pravni interes za vztrajanje pri tožbi. Tako gre za bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve. Iz določb čl. 75 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih izhaja, da zakon ne zahteva, da bi bil del spora glede motenja posesti oz. del tožbenega zahtevka tudi restitucijski zahtevek. Glede na 57. čl. ZTLR mora biti del tožbenega zahtevka zahtevek, da se preprečevanje oz. motenje preneha. Navedene zakonske določbe ne dajejo podlage za sklep sodišča, da mora biti obvezni sestavni del tožbenega zahtevka tudi restitucijski zahtevek. Sodišče mora uporabljati zakone tako, kot so zapisani. Za sodišče je zakon vir prava in je nanj vezano. Sodišče prve stopnje je tako kršilo ZTLR. Prvostopno sodišče tudi navaja, da je cilj posestnega varstva v prvi vrsti restitucija, lahko pa tudi, da ima stranka pravico in interes, da se tistemu, ki je posest motil, v bodoče prepovejo takšni posegi, vendar le v povezavi z restitucijo. Tudi to stališče sodišča je zmotno, saj nima materialne zakonske podlage, kajti ZTLR ne daje pravne podlage za takšno sklepanje. Prepovedni zahtevek je namreč ločen od restitucijskega. Meni, da je dajatveni zahtevek v tožbenem zahtevku kljub vsemu bil postavljen. Iz točke 2 tožbenega zahtevka, ki se glasi, da se toženima strankama prepoveduje v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi ravnanji v tožnikovo posest služnostne pravice vožnje po parc. št. ... in ... vl. št. ... k. o. K., smiselno izhaja dajatveni zahtevek, kajti tožena stranka mora v bodoče dopustiti tožnikovo posest vožnje po navedenih parcelah, kar pomeni, da morata biti parceli prosti, da lahko pritožnik uveljavlja oz. realizira svojo pravico vožnje. Da pa bosta parceli prosti, pa bo morala stranka aktivno ravnati in na primer odstraniti oviro oz. ograjo, ki sedaj preprečuje vožnjo, če tega še ni storila. Poleg tega sodišča prve stopnje v svoji obrazložitvi navaja ZPP, ne navaja pa nobenih materialnih zakonov, ki bi bili podlaga njeni odločitvi v materialnem smislu. Sodišče mora po 324. čl. ZPP v sodbi navesti predpise, na katere je oprlo sodbo. Gre za absolutno kršitev ZPP, saj sodbe v tem pogledu sploh ni mogoče preizkusiti, ker ima navedeno pomanjkljivost. Navedel je tudi, da če bi bil v resnici sporen pravni interes, bi moralo sodišče druge stopnje v svoji sodbi sprejeti odločitev, da se zavrže še preostali del tožbenega zahtevka in ne da se pritožbi delno ugodi. Ker tega ni storilo, je jasno, da pravni interes ni sporen in da obstaja. Ker se tožba na koncu glavne obravnave ne more več zavreči iz razloga, ki naj bi obstajal že ob vložitvi tožbe, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Varstvo posesti je varstvo pred samovoljnim zasebnim uveljavljanjem pravic. Obenem je tudi sankcija, saj je cilj posestnega varstva ta, da ostane samovolja brezuspešno oz. brez zaželjenega rezultata (dolžnost vrnitve v prejšnje stanje). Cilj posestnega varstva je torej doseči takšno stanje, kakršno je bilo pred posegom v posest. Po čl. 75 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ima vsak posestnik stvari ali pravice pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti in zagrozi z denarno kaznijo oz. odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (čl. 79 ZTLR). Če se z motenjem dejansko posestno stanje ni spremenilo, ni potrebno naložiti vzpostavitve v prejšnje stanje, ker bo to vzpostavljeno v tistem trenutku, ko bo motilec z motilnim dejanjem prenehal. Posestnik je torej varovan že s tem, da bo sodišče toženi stranki naložilo prepoved ponovnega motenja. V primerih posega v posestno stanje, s katerim se posestno stanje tudi spremeni, pa sama prepoved bodočih motenj ne zadošča, ampak je potrebno toženi stranki tudi naložiti, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje. Posestna tožba je dajatvena tožba. Z njo se namreč zahteva, da toženec nekaj stori, opusti ali dopusti. Z restitucijskim zahtevkom se lahko združi tudi opustitveni zahtevek - zahteva, da je toženec tudi v bodoče dolžan spoštovati dejansko posestno stanje in opustiti vsako nadaljnje poseganje v posest ter da se mu prepovedujejo vsi bodoči posegi v tožnikovo posest. Tudi sklep sodišča, s katerim se odloča v posestnem varstvu mora biti vedno dajatven. Ob vzpostavitvi prejšnjega stanja je potrebno naložiti toženi stranki tudi kaj mora storiti, opustiti ali dopustiti. Dajatveni del sklepa je bistven, saj se ravno z njim uresničuje posestno varstvo. Pri tem je seveda odvisno, kakšen zahtevek je postavljen, ker tudi v posestnih sporih sodišče odloča le v o mejah postavljenega zahtevka. Sama ugotovitev motenja posesti nima nobenega smisla. Če ugotovljena dejstva kažejo na to, da je bila posest motena ali odvzeta, mora taki ugotovitvi slediti dajatveni del izreka. Z opustitvijo dajatvenega dela zahtevka je tistemu, ki je bil moten v svoji posesti, v bistvu odvzeto posestno varstvo. V konkretnem primeru sta toženca motila tožnika v posesti stvarne služnosti hoje in vožnje preko njunih parcel št. 383/1 in 399/1 s postavitvijo žičnate ograje, s čemer sta mu zaprla pot in mu v celoti preprečila hojo in vožnjo. Sankcija za takšno ravnanje tožencev je odstranitev ograje, kar bi tožniku ponovno omogočilo posest stvarne služnosti, v kateri je bil moten. Samo na podlagi prepovednega zahtevka, s katerim se tožencema prepoveduje v bodoče s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo posest stvarne služnosti ni mogoča vzpostavitev posestnega stanja kakršno je bilo pred motenjem (torej stanja, ki bi spet omogočalo uporabo poti), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da samo z ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (brez zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja) ne bo dosežen cilj posestnega varstva, ki je v preprečitvi samovoljnega in protipravnega spreminjanja posestnega stanja. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, res pa ni izrecno navedlo materialnopravne podlage svoje odločitve, kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep prvostopnega sodišča (čl. 365/I, tč. 2 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I ZPP).