Jedro

S sklepom prvostopnega organa o dovolitvi izvršbe, ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vsebinsko obravnavanje v upravnem sporu zahteva določba 2. člena ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da mora vzpostaviti prvotno stanje na kmetijskem zemljišču z zasutjem jarka na meji med navedenim zemljiščem ter sosednjim zemljiščem, na način in tam navedenem obsegu, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo. S sklepom o dovolitvi izvršbe, pa se tožniku naložena obveznost le izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

S sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 0611-1786/2011 z dne 3. 5. 2012, je prvostopni organ odločil, da je denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe prvostopnega organa, št. 0611-1786/2011 z dne 2. 9. 2011, dolžan plačati tožnik kot zavezanec v roku 30 dni po vročitvi tega sklepa v korist proračuna RS na tam navedeni račun (1. točka izreka), da če zavezanec v nasprotju z naloženo obveznostjo ne bo vzpostavil kmetijsko zemljišče na parc. št. 1577, k.o. ..., v prvotno stanje tako, da se jarek na meji med parc. št. 1577 in 1576, k.o. ..., ter v dolžino cca. 30 m in globino cca. 80 – 90 cm ter širino cca. 1,5 do 2 m zasuje in s tem prepreči plazenje zemljišča in omogoči neovirano opravljanje kmetijskih opravil A.A., na kmetijskem zemljišču s parc. št. 1576, k.o. ..., bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 500,00 EUR (2. točka izreka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je bila s sklepom, navedenim v 1. točki izreka tega sklepa, tožniku naložena denarna kazen v znesku 500,00 EUR, če v nasprotju z naloženo obveznostjo ne bo vzpostavil kmetijsko zemljišče na parc. št. 1577, k.o. ..., v prvotno stanje tako, da se jarek na meji med parc. št. 1577 in 1576 ter v dolžino cca. 30 m in globino cca. 80 cm ter širino cca. 1,5 do 2 m zasuje in s tem omogoči neovirano opravljanje kmetijskih opravil A.A. na kmetijskem zemljišču s parc. št. 1576, k.o. ... Pri ponovnem kontrolnem pregledu 26. 4. 2012 je bilo ugotovljeno, da tožnik še vedno ni zasul jarka na meji med parc. št. 1577 in 1576, k.o. ..., ter s tem še vedno preprečuje varen dostop s kmetijsko mehanizacijo na parc. št. 1576, k.o. ..., pri čemer to zemljišče plazi, vodne razpoke so na širini cca. 4 – 6 m od jarka, kar onemogoča obdelavo tega zemljišča in predstavlja nevarnost za celotno parcelo, ki jo lastnica koristi kot njivo, prav tako ne obdeluje kmetijskega zemljišča s parc. št. 1577 in 1574/5, k.o. ..., kot dober gospodar (košnja vsaj enkrat letno), prav tako z zemljišča s parc. št. 255, k.o. ..., ni odstranil nevarnih odpadkov (odpadne stare salonitke). Zato je organ na podlagi tretjega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Drugostopni organ je s svojo odločbo, št. 0611-2494/2012/2 z dne 19. 7. 2012, pritožbo zavrnil, prvostopni sklep pa dopolnil tako, da je dodal novo 4. točko izreka, ki glasi: ''4. Rok za izvršitev obveznosti je 19. 9. 2012''. V zvezi s pritožbenimi navedbami je dodal, da je po 292. členu ZUP zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V pritožbi tožnik navaja zgolj razloge, ki bi jih moral predočiti in dokazati prvostopnemu organu v postopku izdaje odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, v pritožbenem postopku pa je predmet presoje sklep, s katerim se določa le nov rok za izpolnitev obveznosti in nova višja kazen, zaradi česar pritožba ni utemeljena. Ker pa prvostopni organ ni določil novega roka za izpolnitev obveznosti, pa bi ga po 289. členu ZUP moral, je drugostopni organ dopolnil prvostopni sklep s 4. točko izreka in sam določil rok za izpolnitev obveznosti.

Tožnik je v tožbi navedel, da je že v pritožbi pojasnil, zakaj je bil prisiljen izkopati jarek in sicer zato, ker sta A.A. in B.B. na svojem zemljišču položila v zemljo betonske cevi, po katerih se je odvajala meteorna voda na zemljišča tožnika. Zato je bil tožnik prisiljen izkopati jarek, da prepreči škodo na svojem zemljišču in je tako ravnal v skrajni sili. Drugostopni organ teh navedb sploh ni presojal in je brez preverjanja dejanskega stanja njegovo pritožbo zavrnil. V prvi odločbi, s katero je bila tožnika naložena vzpostavitev v prejšnje stanje, je navedeno, da se s tem prepreči plazenje zemljišča in omogoči neovirano opravljanje kmetijskih opravil A.A. Takšna ugotovitev nima nobene dejanske pravne podlage, saj zaradi tožnikovega ravnanja ne prihaja do nikakršnega plazenja zemljišča. Tudi v primeru, da bi do tega prihajalo, pa je treba tožnikovo ravnanje presojati z vidika skrajne sile, saj je s tem le odvrnil škodo na svojem zemljišču zaradi ravnanja sosedov. Izpodbijani sklep torej temelji na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava o skrajni sili. Predlagal je odpravo akta.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Sodišče ugotavlja, da s sklepom prvostopnega organa o dovolitvi izvršbe, št. 0611-1786/2011 z dne 3. 5. 2012 (dopolnjenim z odločbo drugostopnega organa, št. 0611-2494/2012/2 z dne 19. 7. 2012), ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vsebinsko obravnavanje v upravnem sporu zahteva citirana določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da mora vzpostaviti prvotno stanje na kmetijskem zemljišču s parc. št. 1577, k.o. ..., z zasutjem jarka na meji med navedenim zemljiščem ter zemljiščem s parc. št. 1576, k.o. ..., na način in tam navedenem obsegu, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo, št. 0611-1700/2010 z dne 29. 6. 2010, s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 0611-1786/2011 z dne 3. 5. 2012 (dopolnjenim z odločbo drugostopnega organa, št. 0611-2494/2012/2 z dne 19. 7. 2012), pa se tožniku naložena obveznost le izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi. Slednje tudi ne izhaja iz tožbe, saj tožnik ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnil ali da je z izpodbijanim sklepom odločeno v neskladju z naloženo obveznostjo iz inšpekcijske odločbe. Na drugačno odločitev v zadevi zato tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki se vsebinsko nanašajo na sam akt, ki se izvršuje, torej na sam izvršilni naslov, saj ta ni predmet tega upravnega spora. V obravnavanem primeru pa ne gre niti za primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, saj mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi. Tako stališče je večkrat tudi že potrdilo Vrhovno sodišče RS v svojih odločitvah (I Up 54/2013, I Up 319/2011, I Up 312/2012, I Up 429/2012, idr.).

Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.