Jedro

Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo.

Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko. Pravilno tudi opozarja, da v kazenskem postopku ni bilo tako. V kazenskem postopku je bilo obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem. Kot kaznivo je bilo spoznano ravnanje druge toženke v razmerju do tretjega toženca (prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti družbe C. d. o. o. do tožnice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene družbe podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost). Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica že iz tega razloga utemeljeno upira presoji, da je v konkretnem primeru podan zakonski dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP.

V odločbi VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, ni ukvarjalo. Iz omenjene odločbe izhaja, da je presodilo, da sta zmota in prevara razlog za izpodbijanje poroštvene izjave, za kar je treba vložiti posebno tožbo. Zato se do navedb tretjega toženca v smislu ugotavljanja prevare ni opredeljevalo, kar pomeni, da odločba z dne 27. 5. 2013 sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Ne vsebuje npr. ugotovitve, da "druga toženka B. B. ni spravila v zmoto", da "mu ni podala lažnih informacij", ipd. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo, da je poroštvena izjava veljavna, ker zmota oziroma prevara ni podana (zahtevku je v razmerju do tretjega toženca ugodilo iz razloga, ker ta v posebnem postopku izjave ni izpodbil in ker v tem postopku ni zatrjeval ugovora ničnosti) in bi bilo zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v obnovljenem postopku v tem delu treba odločiti drugače. Pri tem je treba izpostaviti, da v pravdnem postopku tretji toženec tudi ni uveljavljal, da je tožnica ob podpisu poroštvene izjave za prevaro vedela ali bi morala vedeti (tako tretji odstavek 49. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep:

-v I. točki izreka spremeni tako, da se predlog tretjega toženca za obnovo postopka zavrne,

-v II. točki izreka pa tako, da mora tretji toženec v 15 dneh tožnici povrniti stroške v zvezi z obnovo postopka v višini 2779,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka do plačila.

II. Tretji toženec mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožnici plačati pritožbene stroške 1426,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se predlogu tretjega toženca za obnovo postopka ugodi in da se sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 razveljavita (I. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v višini 7442,39 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Tožnica je zoper sklep vložila pritožbo in priglasila pritožbene stroške. Tretji toženec je nanjo odgovoril z nasprotovanjem pritožbenim navedbam. Priglasil je pritožbene stroške. Tožnica je na odgovor vložila še repliko. Ker pa ta zakonsko ni predvidena, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Tretji toženec je 25. 1. 2023 vložil predlog za obnovo postopka, ki se je zaključil s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013. Navedena odločba je postala pravnomočna 20. 8. 2013. Z njo je bila tožba zoper prvo toženko zavržena, drugi toženki in tretjemu tožencu pa naloženo, da tožnici solidarno in nerazdelno plačata znesek 169.677,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011 dalje do plačila ter da ji povrneta tudi njene pravdne stroške v višini 5826 EUR.

5.Predlog za obnovo postopka je bil vložen iz razloga po 11. točki 394. člena ZPP. Tretji toženec je v njem navedel, da mu je bila dne 4. 1. 2023 vročena sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 000/2017 z dne 13. 9. 2022, s katero je postala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju VII K 000/2017 z dne 3. 2. 2022. Sodba kazenskega sodišča VII K 000/2017 z dne 3. 2. 2022 ter sodba in sklep pravdnega sodišča VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 pa po njegovem stališču temeljita na istem dejanskem stanju.

6.Prvostopenjsko sodišče je predlogu ugodilo. Po njegovi presoji poroštvena izjava z dne 1. 10. 2009 predstavlja isti historični dogodek, ki sta ga obravnavala tako kazensko kot pravdno sodišče. Bistveno naj bi bilo, da je bila omenjena poroštvena izjava v obeh postopkih podlaga za odločitev.

7.Tožnica s pritožbo tej presoji nasprotuje. Po oceni pritožbenega sodišča je njeno upiranje odločitvi (povzeti v 1. točki te obrazložitve) utemeljeno.

8.Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (11. točka 394. člena ZPP).

9. Tožnica v pritožbi pravilno uveljavlja, da (je bilo v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-391/18-16 z dne 14. 11. 2019 pojasnjeno, da) abstractni dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP izrecno odkazuje na položaj iz 14. člena ZPP. Gre za primer, ko v pravdnem postopku, za katerega se predlaga obnova, ni bilo formalne vezanosti na nobeno pravnomočno odločbo. Pač pa pozneje (ko stranka v pravdi tega ne more več uveljavljati) kazensko sodišče na podlagi istega dejanskega stanja storilca pravnomočno obsodi, na kar je civilno sodišče po 14. členu ZPP vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

10. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo.

11.Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pojasnilo v sklepu II Ips 19/2023 z dne 10. 5. 2023: "V smislu 14. člena ZPP je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in v objektivnem oziru. Subjektivni vidik identitete dejanskih stanj je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem mu pravdnem postopku ista - da je torej ista oseba storilec kaznivega dejanja in povzročitelj škode. Objektivni vidik identitete je v tem, da je kaznivo dejanje iz pravnomočne kazenske sodbe hkrati škodno dejanje kot vzrok škode, o povrnitvi katere se odloča v pravdi. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti."

12.Odločba pravdnega sodišča, razveljavljena z izpodbijanim sklepom, ni obravnavala odškodninskega zahtevka (zaradi česar predhodno citiranega sklepa ni mogoče kar avtomatično aplicirati na obravnavani primer). Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko. Pravilno tudi opozarja, da v kazenskem postopku ni bilo tako. V kazenskem postopku (oziroma sodbi VII K 000/2017 z dne 3. 2. 2022) je bilo obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem. Kot kaznivo je bilo spoznano ravnanje druge toženke v razmerju do tretjega toženca (prvostopenjsko sodišče je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti družbe C. d. o. o. do tožnice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene družbe podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost). Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica že iz tega razloga utemeljeno upira presoji, da je v konkretnem primeru podan zakonski dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP. Razlogi za takšno sklepanje pa so še drugi.

13.Tretji toženec je v predlogu za obnovo postopka navedel, "da
3e je jasno, da v kolikor bi sodi
61
0de že v teku odlo
0Danja na prvi stopnji vedelo, da je druga to
7Eenka storila kaznivo dejanje poslovne goljufije s tem, ko je predlagatelja zavedla, da je podpisal poro
61tveno izjavo, bi se postopek zagotovo zaklju
0Dil v korist tretjega to
7Eenca. Podpisana poro
61tvena izjava je namre
0D ni
0Dna, saj nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim na
0Delom. Ni namre
0D dopustno tretjega to
7Eenca kot solidarnega poroka zavezati za pla
0Dilo 169.677,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011 dalje do pla
0Dila na osnovi poro
61tvene izjave, ki jo je podpisal v zmoti in je A. A. na njegovo
61kodo storila kaznivo dejanje goljufije iz 211.
0Dlena KZ-1."

14.V pravnomo
0Dno zaklju
0Denem pravdnem postopku tretji to
7Eenec ugovora ni
0Dnosti sporne poro
61tvene izjave ni (izrecno) uveljavljal. Ni zatrjeval nasprotovanja poro
61tvene izjave ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim na
0Delom. Do presoje vpra
61anja, ali je poro
61tvena pogodba ni
0Dna, zato ni pri
61lo. Je pa tretji to
7Eenec pred prvostopenjskim sodi
61
0Dem (smiselno) pojasnjeval prevaro. Trdil je, da je sporno poro
61tveno izjavo podpisal na pro
61njo druge to
7Eenke, ki mu je rekla, da se mudi in da to ni ni
0D tak
61nega. Podpisal jo je, ker je
7Eelel, da podjetje ivi. Na naroku za glavno obravnavo dne 8. 4. 2013 je predlo
7Eil tudi elektronsko sporo
0Dilo druge to
7Eenke, poslano zaposlenemu pri to
7Enici, D. D., z dne 24. 12. 2010, to
7Enica pa je na vse odgovorila, da v tem sporo
0Dilu druga to
7Eenka sicer priznava, da je tretjega to
7Eenca zavedla glede vsebine in namena podpisa poro
61tvene izjave, da pa gre izklju
0Dno za razmerje med drugo to
7Eenko in tretjim to
7Eencem, da zato predlo
7Eeni dokument za ta postopek ni relevanten in da tudi ni pristen. Tretji to
7Eenec je na naroku dne 27. 5. 2023 prerekal navedbe, da je bilo omenjeno sporo
0Dilo napisano za potrebe te pravde - napisano je bilo
7Ee v letu 2010, naslovnik tega sporo
0Dila pa je bila to
7Enica. Priznal je, da je izjavo podpisal, je pa navedel, da jo je podpisal pod druga
0Dnimi okoli
61
0Dinami in da je zaupal svoji dolgoletni prijateljici.

15.Kot
7Ee pojasnjeno, do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identi
0Dnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodi
61
0De, enaka kot dejstva, ki jih je moralo kazensko sodi
61
0De ugotoviti za odlo
0Ditev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. V obravnavanem primeru po presoji pritoEbenega sodi
61
0Da tak1na situacija ni podana. Prvostopenjsko sodi
61
0De v zadevi VIII Pg 2435/2011 po presoji pritoEbenega sodi
61
0Da ni ugotavljalo oziroma ugotovilo dejstev, ki bi bila enaka tistim, ki jih je bilo treba ugotoviti za odlo
0Ditev v kazenskem postopku. V kazenskem postopku je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poro
61tveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti druBe C. d. o. o. do to
7Enice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene druBe podala la
7Ene informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost.

V odločbi VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 pa se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, ni ukvarjalo. Iz omenjene odločbe izhaja, da je presodilo, da sta zmota in prevara razlog za izpodbijanje poroštvene izjave, za kar je treba vložiti posebno tožbo. Zato se do navedb tretjega toženca, ki so povzete v prejšnji točki te obrazložitve, v smislu ugotavljanja prevare ni opredeljevalo, kar pomeni, da odločba z dne 27. 5. 2013 sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Ne vsebuje npr. ugotovitve, da "druga toženka B. B. ni spravila v zmoto", da "mu ni podala lažnih informacij", ipd. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo, da je poroštvena izjava veljavna, ker zmota oziroma prevara ni podana (zahtevku je v razmerju do tretjega toženca ugodilo iz razloga, ker ta v posebnem postopku izjave ni izpodbil in ker v tem postopku ni zatrjeval ugovora ničnosti) in bi bilo zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v obnovljenem postopku v tem delu treba odločiti drugače. Pri tem je treba izpostaviti, da v pravdnem postopku tretji toženec tudi ni uveljavljal, da je tožnica ob podpisu poroštvene izjave za prevaro vedela ali bi morala vedeti (tako tretji odstavek 49. člen OZ).

Prvostopenjsko sodišče pa je v postopku, v zvezi s katerim se zahteva obnova, oziroma v odločbi, ki je bila z izpodbijanim sklepom razveljavljena, izpostavilo še sledeče stališče. Pojasnilo je, da je navedbe tretjega toženca v razmerju do tožnice (kateri se je zavezal s poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009) sicer štelo kot njegove osebne ugovore iz tretjega odstavka 1024. člena OZ (po katerem porok lahko uveljavlja proti upniku tudi svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev). Ker te niso vključevale (še) navedbe, da poroštvena izjava z dne 1. 10. 2009 nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, pa jih ni moglo obravnavati kot ugovora ničnosti sporne poroštvene izjave.

V tem smislu so bile navedbe dopolnjene šele z vložitvijo obravnavanega predloga za obnovo postopka. Tretji toženec se je šele v predlogu za obnovo postopka začel sklicevati na ničnost poroštvene izjave (tj. da "je jasno, da v kolikor bi prvostopenjsko sodišče že v teku odločanja vedelo, da je druga toženka storila kaznivo dejanje poslovne goljufije s tem, ko je predlagatelja zavedla, da je podpisal poroštveno izjavo, bi se postopek zagotovo zaključil v korist tretjega toženca. Podpisana poroštvena izjava je namreč nična, saj nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom"), kar je prepozno. Zgolj iz razloga, ker je bilo s pravnomočno obsodilno sodbo ugotovljeno, da je bila poroštvena izjava z dne 1. 10. 2009 pridobljena s kaznivim delanj, pa po presoji pritožbenega sodišče prvostopenjsko sodišče v potencialno obnovljenem postopku tudi ne bi moglo priti do zaključka o obstoju ničnostne sankcije in posledično sprejeti drugačne odločitve, kot jo je. Po pravilnih tožničinih navedbah zgolj to tudi ni dovolj za določitev identičnega dejanskega stanja v tem primeru. Tretji toženec bo moral za povrnitev vseh finančnih izdatkov za poplačilo tožnice na podlagi pravnomočne sodbe VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 vložiti zoper drugo toženko odškodninski zahtevek.

S tem se tožničina pritožba izkaže za utemeljeno. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da je predlog tretjega toženca za obnovo postopka zavrnilo, tako da sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 ostaneta v veljavi (3. točka 365. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, pa je moralo odločiti še o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Po spremembi izpodbijane odločitve v I. točki izreka, tretji toženec s svojim predlogom za obnovo postopka ni uspel, kar pomeni, da mora tožnici povrniti stroške v zvezi s tem (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Sprememba v I. točki izreka torej narekuje tudi spremembo v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroške.

Pritožbeno sodišče je tožničine stroške odmerilo na podlagi njenega specificiranega stroškovnika na list. št. 232 ter v skladu s tarif. št. 22 (3. točka) in 21 (1. točka) Odvetniške tarife (OT), v povezavi z drugim odstavkom 498. člena ZPP. Tožnici je tako priznalo 225o točk za sestavo odgovora na predlog za obnovo postopka, 1500 točk za zastopanje na naroku za obravnavanje predloga in 47,5 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR skupaj znaša 2278,50 EUR. K temu je prištelo še 22 % DDV na odvetniške stroške. Tožnici je pritožbeno sodišče tako priznalo stroške v skupnem znesku 2779,77 EUR. Odmerjene stroške je tretji toženec dolžan poravnati v 15 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 299. členom OZ, 313. člen ZPP)

Ker je tožnica uspela s svojo pritožbo, pa ji je tretji toženec dolžan povrniti tudi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), svoje pritožbene stroške pa krije sam. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skupni višini 1426,55 EUR in zajemajo odvetniške stroške za sestavo pritožbe (1875 točk oziroma 1125 EUR; 1. točka tar. št. 22 OT), materialne stroške (28,75 točk oziroma 17,25 EUR), 22 % DDV na odvetniške stroške ter strošek sodne takse za pritožbo v znesku 33 EUR.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 14, 394, 394-11 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 46, 49, 49/3, 1024, 1024/3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.