Jedro

Toženka je napačno štela, da v primeru odmere komunalnega prispevka za objekt, ki se legalizira, podatki GURS avtomatično prevladajo nad podatki iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato je zmotno uporabila predpis, posledično pa je zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je preuranjeno zaključila, da je površina objekta večja, kot izhaja iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma dokumentacije za legalizacijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Mirna Peč št. 351-36/2020-6 z dne 13. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici na podlagi 217., 220. in 369. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mirna Peč (v nadaljevanju Odlok 1) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za sekundarni vodovod višinske cone (v nadaljevanju Odlok 2), odmeril komunalni prispevek za legalizacijo zidanice na zemljišču parc. št. 750/4 k.o. ... v višini 3.127,13 EUR. Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da ni stroškov postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnici odmeril komunalni prispevek za ceste, primarni in sekundarni vodovod ter za površine za ravnanje z odpadki. Programa opremljanja oziroma Odlok 1 in Odlok 2, v katerih so določena merila za odmero, sta bila sprejeta na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). To pomeni, da jih je dolžna uskladiti z ZUreP-2 do 30.2. 2021, zaradi česar zavrača očitek tožnice, da ji komunalni prispevek ni bil odmerjen po veljavnih podlagah. Navaja, da znaša površina stavbe po evidenci Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) 101,80 m2, kar je edina relevantna podlaga za izračun. Če tožnica meni, da podatek ni pravilen, mora evidenco GURS uskladiti z dejanskim stanjem, do tedaj pa veljajo podatki iz GURS. Podatek o gradbeni parceli (88,21 m2) je povzela po prostorskem aktu, ki je prav tako edina relevantna podlaga za izračun. Pravnemu predniku tožnice je bil komunalni prispevek za vodovod odmerjen že z odločbo 14. 11. 2011 vendar zgolj od površine 78,15 m2. Zato se tožnici obračuna še razlika med površino, od katere je bil prispevek obračunan v letu 2011 in današnjo površino. Vlaganj tožničinega pravnega prednika v izgradnjo cest ne priznava, ker ne gre za vlaganja v ceste na območju Občine Mirna Peč, saj je Krajevna skupnost Trebelno, ki mu je izdala potrdilo o vplačilu za asfaltiranje ceste v letih 1997, 1988 in 1987, v območju Občine Mokronog – Trebelno. Ne priznava niti vlaganj za priklop na vodovodno omrežje v letih 1991 do 1997, saj v tem obdobju vodovoda v Občini Mirna Peč še ni bilo in se tudi ni gradil. 3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. 4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da toženka ni odločala po veljavni podlagi, saj bi morala Odlok 1 in Odlok 2 uskladiti z določbami ZUreP-2 in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba)1. Ker tega ni storila do 17. 11. 2019, bi lahko komunalni prispevek odmerila le na podlagi Pravilnika o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme.

5. Ugovarja, da izračun komunalnega prispevka temelji na napačni površini stavbe, ki ni 101,80 m2. Pooblaščeni arhitekt je namreč izračunal neto površino zidanice 72,30 m2 in bruto tlorisno površino 83,62 m2, toženka pa bi morala upoštevati dejansko površino. Izračuna se ne da preveriti, saj z nekaterimi podatki iz enačbe razpolaga zgolj toženka. Toženka je tudi kršila predpis, ker je tožnici komunalni prispevek za vodovod obračunala, čeprav ga je njen pravni prednik že plačal. Trditev, da je A. A. v letu 2011 plačal strošek izgradnje individualnega priključka namreč ne drži, saj zidanica sploh nima vodovodnega priključka zgrajenega do stavbe, razmerja urejena s pravnomočnimi odločbami pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Ponovno odločanje o doplačilu razlike komunalnega prispevka za vodovod, ki je bil v celoti plačan, ni dopustno.

6. Trdi, da je tožničin oče v letih 1987 - 1997 plačeval za asfaltiranje občinskih cest. Toženki tega prispevka ni mogel plačati, ker je bila ustanovljena šele leta 1998. Splošno znano je, da se je od prvotne Občine Trebnje odcepil del naselij v Občino Mokronog – Trebelno in Šentrupert, nato pa se je iz nje izločila še Občina Mirna. Vsaka od novoustanovljenih občin solidarno odgovarja za obveznosti prejšnjih. Občinska cesta je bila urejena pred ustanovitvijo toženke, zato toženka ne more zaračunati prispevka za cesto, ki je ni gradila niti asfaltirala, poleg tega pa cesta do zidanice sploh ne vodi. Ugovarja še neusklajenosti Odloka 1 z ZUreP-2 v delu, ki se nanaša na priznavanje preteklih vlaganj v komunalno infrastrukturo, saj upošteva zgolj vlaganja zadnjih 20 let, taka časovna omejitev pa iz določbe 228. člena ZUreP-2 ne izhaja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo tožbi nasprotuje in predlaga, da jo sodišče zavrne. Vztraja, da je pri odmeri uporabila veljavne predpise, saj ima veljaven OPN, Odlok 1 in Odlok 2 pa sta bila sprejeta na podlagi ZPNačrt. Zato je dolžna svoje predpise uskladiti do 30. 3. 2021 in ne do 17. 11. 2019. Vztraja, da je dolžna preveriti priglašene podatke v evidenci GURS in upoštevati podatke, kot izhajajo iz te evidence. Ni res, da je komunalni prispevek za vodovod odmerila ponovno, saj ga je odmerila le od razlike v površini objekta. Občina Mirna Peč ni naslednica Občine Trebnje, saj je nastala iz Mestne občine Novo mesto. Zato se eventuelna vlaganja v ceste na območju druge občine ne upoštevajo. Vlaganja v vodovod ni mogoče upoštevati, ker v 90 tih letih na območju zidanice ni bilo javnega vodovoda. Iz dokazil tudi ni razvidno, za kateri vodovod gre in kdaj naj bi se gradil. 8. Tožba je utemeljena.

9. Po 217. členu ZUreP-2 se komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek). Po 218. členu ZUreP-2 so podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo: stroški obstoječe komunalne opreme, preračun stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere in merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (prvi odstavek). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo občina sprejme najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi OPN (četrti odstavek). Vlada podrobneje predpiše vsebino podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (šesti odstavek).

10. Toženka trdi, tožnica pa temu v tožbi ne ugovarja, da je OPN sprejela na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Iz 267. člena ZUreP-2 pa izhaja, da po uveljavitvi tega zakona ostane v veljavi občinski prostorski načrt, sprejet na podlagi ZPNačrt, pri čemer se po začetku uporabe tega zakona: - njegov strateški del šteje za občinski prostorski plan po tem zakonu; - njegov izvedbeni del šteje za OPN po tem zakonu. Glede na navedeno ima torej toženka sprejet veljaven OPN in ni dolžna sprejeti novega. Zato ji na podlagi cit. določbe 218. člena ZUreP-2 ni treba sprejeti novih odlokov, ki bi nadomestili na podlagi ZPNačrt sprejeta Odlok 1 in Odlok 2. Tudi prehodne določbe ZUreP-2 odlokov, sprejetih na podlagi ZPNačrt, ne razveljavljajo. Sodišče sodi, da jih toženka tudi ni dolžna uskladiti po drugem odstavku 269. člena ZUreP-2, ki določa, da se odloki o programih opremljanja, ki so bili sprejeti na podlagi ZUreP-1 uskladijo z določbami tega zakona najkasneje v dveh letih po uveljavitvi ZUreP-2. Odlok 1 in Odlok 2 sta bila namreč sprejeta na podlagi ZPNačrt. 11. Toženka pa je dolžna uskladiti oba odloka, sprejeta na podlagi ZPNačrt, ker ji to nalaga Uredba. Ta v 34. členu določa, da je treba odloke, ki so bili sprejeti na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo iz leta 2004 (Ur.l. 117/04, 74/95 in 80/07) in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka iz leta 2004 (Ur.l. 117/04, 75/05, 80/07 in 95/07), uskladiti z določbami Uredbe najkasneje do 17. 11. 2019, odloke, ki so bili sprejeti na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo iz leta 2007 ( Ur.l. 80/07, 61/17) in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka iz leta 2007 (Ur.l. 80/07, 61/17) pa najpozneje v dveh letih po uveljavitvi Uredbe, torej do 30. 3. 2021. 12. Ker iz Odloka 1 in Odloka 2 izhaja, da sta bila izdana na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka iz leta 2007, izpodbijana odločba pa je bila izdana 13. 7. 2020, je glede na navedene predpise toženka po presoji sodišča smela uporabiti podlage za odmero komunalnega prispevka, ki jih določata oba odloka. V zvezi z ugovorom tožnice, da ZUreP-2 ne pozna več pojma obračunsko območje, pa sodišče še pripominja, da četudi bi se rok za uskladitev že iztekel, zgolj to ne bi pomenilo neusklajenosti odlokov z ZUreP-2. ZUreP-2 namreč v 218. členu uvaja pojem oskrbnega območja posamezne vrste komunalne opreme, ki so poselitvena območja, na katerih se zagotavlja priključevanje oziroma uporaba posamezne vrste obstoječe komunalne opreme, kar je primerljivo pojmu obračunskega območja po ZPNačrt in pomeni, da je komunani prispevek mogoče zaračunati, če se za objekt zagotavlja priključitev na posamezne vrste komunalne opreme.

13. Do neusklajenosti bi lahko prišlo (če bi v času izdaje izpodbijane odločbe veljala obveznost uskladitve), ker odloka drugače opredeljujeta površino stavbe in gradbene parcele, od katere se prispevek obračuna kot Uredba oziroma ZUreP-2. ZUreP-2 sicer ne določa več, od katerih površin se obračuna komunalni prispevek, ampak to prepušča vladi, ki je pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino podlag za komunalno opremo oziroma merila, po katerih se odmeri komunalni prispevek. Po Uredbi so merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo površina gradbene parcele stavbe in bruto tlorisna površina stavb (25. člen Uredbe). Po ZUreP-2 pa se gradbena parcela stavbe določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev (prvi odstavek 181. člena). Prehodne določbe določajo način določanja gradbenih parcel za stavbe zgrajene pred začetkom uporabe ZUreP-2 (290. člen ZUreP-2) in obenem tudi, da se določbe 18o do 185. člena tega zakona začnejo uporabljati z dnem vzpostavitve informacijske rešitve za podporo evidentiranju gradbenih parcel stavb, ki še ni vzpostavljen (291. člen ZUreP-2).

14. Zato je Vlada v 32. členu Uredbe določila, da se do vzpostavitve informacijske rešitve za podporo evidentiranju gradbenih parcel v primeru, če površina gradbene parcele stavbe iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja ni razvidna: - pri odmeri komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo zaradi graditve upošteva površina gradbene parcele stavbe iz veljavnega prostorskega izvedbenega akta, - pri odmeri komunalnega prispevka za novo komunalno opremo zaradi graditve upošteva površina gradbene parcele stavbe iz veljavnega prostorskega izvedbenega akta ali programa opremljanja (prvi odstavek). Če površine gradbene parcele stavbe ni mogoče pridobiti na način iz prejšnjega odstavka, se za površino gradbene parcele šteje površina zemljiške parcele ali več zemljiških parcel, na katerih je načrtovana stavba oziroma druge ureditve, ki so namenjene trajni rabi te stavbe, pri čemer se lahko upošteva samo tisti del zemljiške parcele, na katerem je v skladu s prostorskim aktom dovoljeno graditi stavbo (drugi odstavek). Primarno merilo po Uredbi je torej površina gradbene parcele stavbe kot izhaja iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ureditev je logična, saj bo v gradbenem dovoljenju gradbena parcela določena na podlagi te dokumentacije, iz katere bi torej površina gradbene parcele morala biti razvidna. Če ni, pa se upošteva površina iz prostorskega izvedbenega akta.

15. V Odloku 1 in Odloku 2 je toženka za gradbeno parcelo določila zemljiško parcelo ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen in za katerega mora zavezanec plačati komunalni prispevek. Za parcelo se šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (šesti odstavek 4. člena Odloka 1 in sedmi odstavek 4.člena Odloka 2). Poleg tega pa Odlok 2 še določa, da se pri odmeri komunalnega prispevka obstoječim objektom, vendar le, če gre za odmero po uradni dolžnosti, površina parcele določi tako, da se upošteva stavbišče stavbe x 1,5 (16. člen).

16. Te določbe torej še niso usklajene z Uredbo, po kateri je, če gradbena parcela še ni evidentirana po 182. členu ZUreP-2, za ugotavljanje njene površine prvo merilo površina, ki je določena v dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja. Vendar je toženka, kot je sodišče že pojasnilo, v času izdaje izpodbijane odločbe smela odločati na podlagi odlokov, pri čemer tožnice s tem, ko je upoštevala površino, ki je določena v prostorskem aktu in ne v dokumentaciji za legalizacijo (torej dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja), ni oškodovala. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je površina po prostorskem aktu, ki znaša 88,21 m2, manjša od površine v dokumentaciji za legalizacijo, po kateri je za gradbeno parcelo predvidenih 120 m2. 17. Med strankama je sporna tudi površina stavbe, ki jo je toženka upoštevala pri izračunu komunalnega prispevka. Površino (tj. 101,80 m2) je povzela iz evidence GURS, ker šteje, da je to edini relevanten podatek. Trdi, da če je površina stavbe manjša, bi morala tožnica to urediti v evidenci GURS. Uredba kot merilo za obračun določa bruto tlorisno površino stavbe (30. člen), Odlok 1 in Odlok 2 pa določata neto površino, pri čemer je neto tlorisna površina seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836. Sodišče ugotavlja, da gre v primeru neto površine po odloku in bruto površine po Uredbi za izračun po istem standardu, tj. SIST ISO 9836, ki v točki 5.1.5.1. izrecno določa, da je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor. Odlok 2 pa v zvezi s površino stavbe še določa, da se podatki o stavbišču in neto tlorisni površini objekta pridobijo iz uradnih evidenc ali podatkov zavezanca (16. člen).

18. Ne drži torej stališče toženke, da so vedno relevantni zgolj podatki iz uradnih evidenc, saj je v Odlok 2 sama zapisala, da se podatki o površini pridobijo tudi od zavezanca. Zato v primeru, če se podatki pooblaščenega arhitekta, ki je pripravil izris stavbe z vsemi njenimi površinami (trditev o neto površini 72,30 m2 in bruto tlorisni površini 83,62 m2) ob upoštevanju katerih naj se stavba legalizira, razlikujejo od podatkov GURS, po presoji sodišča ne prevlada avtomatično evidenca GURS. Sodišče se strinja s toženko, da je ogled nepremičnine neprimeren dokaz za ugotavljanje, katera izmera je pravilna, saj organ nima strokovnega znanja, da bi lahko pravilno površino po tem standardu ugotovil sam. Bi pa lahko toženka v ta namen ugotovila, na kakšen način je prišlo do vpisa površine v kataster, tj. ali je GURS podatek vpisala brez ustrezne podlage ali ga je vpisala na podlagi elaborata za vpis stavbe v kataster.

19. Po 81. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) je namreč zahtevi za vpis stavbe v kataster stavb treba priložiti elaborat za vpis stavbe v kataster stavb, ki ga izdela geodetsko podjetje ali projektant in mora vsebovati podatke iz prvega odstavka 73. člena tega zakona, med katerimi je tudi površina. Vpis stavbe, ki je bila zgrajena pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v kataster, ureja 146. člen ZEN. Geodetske storitve in s tem tudi elaborat za vpis stavbe v kataster izvaja geodetsko podjetje, tj. oseba, ki ima poklicni naziv »pooblaščeni inženir s področja geodezije« in je vpisana v imenik pristojne zbornice, oziroma gospodarski subjekt, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje geodetske dejavnosti iz zakona, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost (prvi odstavek 6. člena ZEN). Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko elaborat za vpis stavbe in elaborat za vpis sprememb podatkov o stavbi, razen določitve podatkov o legi in obliki stavbe in dela stavbe ter podatkov o povezavi stavbe s parcelo, izdela gospodarski subjekt, ki izpolnjuje pogoje za projektiranje iz zakona, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost (deveti odstavek 6. člena ZEN).

20. Elaborat za vpis stavbe v kataster torej izdela oseba, ki je za razliko od upravnega organa usposobljena, da izračuna površino upoštevaje standard SIST ISO 9836. Tudi po tretjem odstavku 2. člena Pravilnika o vpisih v kataster stavb se namreč površina stavbe in površine delov stavbe izračuna v skladu s standardom SIST ISO 9836 tako, da se glede načina meritev in določitve površin upoštevata točki 5.1.1.1 in 5.1.5, razen točke 5.1.5.2 v delu, ki določa razdelitev na način iz točke 5.1.3.1, in točke 5.1.5.5. standarda. Če je torej v obravnavanem primeru GURS vpisala podatek o površini v evidenco na podlagi elaborata za vpis stavbe v kataster, je to podatek, ki je, glede na to, da ga je izdelala usposobljena in pooblaščena oseba, pravilen. V tem primeru se spremembe v evidenci GURS, kot navaja toženka, lahko izvedejo samo na podlagi elaborata spremembe podatkov katastra stavb, ki ga prav tako izdela geodetsko podjetje ali projektant (drugi odstavek 87. člena ZEN). Če je GURS vpisala podatek brez tega elaborata (ker npr. z njim ni razpolagala), pa bi morala toženka po presoji sodišča upoštevati površino, kot jo je izračunal pooblaščeni projektant, ki je prav tako oseba, ki je ustrezno usposobljena za izdelavo elaborata, pod pogojem, da je za izračun neto (72, 30 m2) ali bruto (83,62 m2) uporabil SIST ISO 9836. 21. Ker je toženka napačno štela, da v primeru odmere komunalnega prispevka za objekt, ki se legalizira, podatki GURS avtomatično prevladajo nad podatki iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, je zmotno uporabila predpis, posledično pa je zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je preuranjeno zaključila, da je površina objekta večja, kot izhaja iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma dokumentacije za legalizacijo.

22. Glede obračuna komunalnega prispevka za vodovod, ki je med strankama prav tako sporen, toženka navaja, da je tožnici obračunala vodovod za razliko med dvema površinama. Trdi, da iz uradnih evidenc GURS izhaja površina 101,80 m2, pravnemu predniku tožnice pa je bila 14. 11. 2011 izdana odločba, s katero mu je bil odmerjen komunalni prispevek od 62 m2, saj takrat še ni bilo vpisa stavb v kataster. Navaja, da je v izpisku PISO z dne 5. 11. 2012 za stavbo navedena tlorisna površina 52,10 m2, ta površina, pomnožena s faktorjem 1,5 pa je bila tedaj uporabljena za izračun komunalnega prispevka. Komunalni prispevek je bil tako obračunan od neto tlorisne površine stavbe 62 m2 in od gradbene parcele velikosti 78,15 m2. 23. Sodišče se strinja s toženko, da se komunalni prispevek lahko ponovno odmeri; vendar je to mogoče zgolj v primeru, če investitor poveča zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost (drugi odstavek 220. člena ZUreP-2). V tem primeru se obračuna zgolj od povečane zmogljivosti, tj. od razlike med površino v času nove odmere in površino, kot jo je imela stavba v času pred povečanjem, enako pa velja za velikost gradbene parcele. Povečanje zmogljivosti objekta torej ne pomeni, da sme toženka obračunati dodaten komunalni prispevek, če je bila v prvotni odločbi o odmeri komunalnega prispevka upoštevana manjša površina od dejanske. Če je prvotna odločba o odmeri komunalnega prispevka za vodovod za konkretno stavbo pravnomočna, jo je treba spoštovati, četudi bi bila upoštevana manjša izmera od dejanske in bi zavezanec plačal prenizek komunalni prispevek ter ga ni dopustno dodatno zaračunati (158. člen Ustave).

24. Iz izpodbijane določbe ne izhaja ugotovitev, da naj bi prišlo do povečanja zmogljivosti objekta, ampak iz izpodbijanega akta smiselno izhaja, da je toženki zadoščala drugačna površina, navedena v GURS. Toženka torej teh, za odmero komunalnega prispevka relevantnih dejstev (ali je v času od pravnomočne odmere prispevka prišlo do povečanja zmogljivosti objekta, torej do nadzidave, dozidave ali spremembe namembnosti) sploh ni ugotavljala. Ker je sodišče ugotovilo, da je toženka preuranjeno zaključila, da znaša površina stavbe 101,80 m2, pa je ta zaključek tudi iz tega razloga najmanj preuranjen.

25. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se o ostalih tožbenih razlogih ni izrekalo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnico v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Ur.l. RS 20/19, 34/19.