Jedro

Po oceni sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zavrgel vlogo tožeče stranke za izdajo odločbe o podelitvi enkratnega pooblastila za sklenitev zakonske zveze, ker to ni upravna stvar.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Laško (v nadaljevanju UE Laško) po svoji načelnici odločila, da se zahteva A. A., za izdajo odločbe v zadevi št. 120-6/2020, kjer je obravnavana podelitev pooblastila A. A. za sklenitev zakonske zveze B. B. in C. C., zavrže. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je UE Laško predhodno z dopisom št. 120-6/2020-2 z dne 6. 7. 2020 B. B. in C. C. obvestila, da njuni želji za izdajo pooblastila A. A: za sklenitev njune zakonske zveze 29. 8. 2020 ni ugodila, nakar je A. A. zahteval izdajo ustrezne upravne odločbe o tej stvari. Prvostopenjski organ je, izhajajoč iz 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ocenil, da zadeva, ki se obravnava pod št. 120-6/2020, ne sodi med upravne zadeve, v katerih bi bilo potrebno odločiti z upravnim aktom - odločbo. Posledično je zahtevo tožeče stranke, s katero je ta zahtevala izdajo upravne odločbe o vlogi vložnikov B. B. in C. C. na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel, ker je ocenil, da vloga, na katero se stvar nanaša, ni upravna zadeva kot jo opredeljuje 2. člen ZUP. Prvostopenjski organ se je oprl na prvi odstavek 33. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki določa, da se zakonska zveza sklene pred matičarjem in načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščeno osebo. Nadalje je citiral 2. člen Pravilnika o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze (v nadaljevanju Pravilnik), v skladu s katerim načelnik upravne enote izda sklep, s katerim pooblasti za sklepanje zakonske zveze osebo, ki izpolnjuje pogoje, določene v 3. členu Pravilnika. Navajal je še 4. člen Pravilnika, ki določa, da lahko načelnik pooblaščeno osebo pooblasti za največ štiri leta, lahko pa izda pooblastilo tudi za enkratno sklenitev zakonske zveze. Prvostopenjski organ je na podlagi navedenih določil menil, da podelitev pooblastila, bodisi za obdobje štirih let bodisi za enkratno sklenitev zakonske zveze, ni upravna zadeva. Podelitev pooblastila je pravica, s katero razpolaga načelnik upravne enote. Navedeno izhaja iz samega pooblastilnega razmerja, ki temelji na zaupanju tistega, ki pooblastilo podeljuje. Pred podelitvijo pooblastila pa mora načelnik upravne enote vedno preveriti, ali oseba, ki jo namerava pooblastiti, izpolnjuje pogoje, kot jih določa 3. člen Pravilnika.

3. Organ prve stopnje je menil, da zadeva, ki jo je vodil pod št. 120-6/2020, ne sodi med upravne zadeve, v katerih bi bilo potrebno odločiti z upravnim aktom - odločbo, saj je v veljavnih predpisih določeno le, da se pooblastilo podeli s sklepom.

4. Tožena stranka je z odločbo št. 120000-2/2020/4 z dne 15. 12. 2020 pritožbo tožeče stranke zoper sklep UE Laško št. 120-6/2020-4 z dne 17. 7. 2020 zavrnila.

5. Tožeča stranka je zoper sklep UE Laško št. 120-6/2020-4 z dne 17. 7. 2020 vložila tožbo, v kateri je navajala, da je pravno naziranje tožene stranke napačno. Trdila je, da sta vlagatelja B. B. in C. C. v okviru predloga za sklenitev zakonske zveze izkoristila svojo pravico predlagati določeno osebo za pooblaščenca za enkratno sklenitev zakonske zveze. V okviru istega upravnega postopka sta podala dodaten predlog za podelitev pooblastila izbrani osebi kot svojo pravico. Predlog za pooblaščenca je sukcesivno vezan na predhodni predlog za sklenitev zakonske zveze in sam zase sploh ne more obstajati. Celovito gledano gre za enovito upravno zadevo. Tožeča stranka se je sklicevala na drugi odstavek 125. člena ZUP, ki na uporabo določb ZUP o zahtevi napotuje tudi pri prošnjah ali drugi vlogi, ki je po naravi zadeve izenačena z zahtevo. Sklicevala se je na prvi odstavek 207. člena ZUP in trdila, da mora upravni organ izdati odločbo v upravnem postopku v zadevi, začeti na zahtevo stranke. Upravni organ na osnovi vloge predlagateljev ni izdal ustrezne odločbe, temveč je oba vlagatelja o svoji odločitvi zgolj obvestil z dopisom, ki niti ni bil vročen vsem strankam postopka. S tem je kršil več temeljnih določb upravnega postopka, ker je na ta način obema predlagateljema in zavrnjenemu potencialnemu pooblaščencu, o katerega ugledu in spoštovanju se odloča, odvzel pravico do pritožbe zoper morebitno negativno odločbo in onemogočil pritožbeno presojo njegove odločitve, ki v dopisu niti ni obrazložena na način, kot to zahtevajo določbe ZUP. Tožeča stranka je upravnemu organu očitala, da je s tem, ko ni izdal odločbe, ki bi jo moral izdati, kršil načelo 7. člena ZUP, saj je z dopisom strankam odvzel možnost seznanitve z negativnim stališčem upravnega organa, predvsem pa razlogov za takšno odločitev, in onemogočil pritožbo zoper takšno odločitev upravnega organa, ne samo kot zakonsko, temveč tudi ustavno pravico strank iz 25. člena Ustave RS. Upravni organ je kršil tudi določila 8. člena ZUP, saj sploh ni ugotavljal dejstev, prav tako so v dopisu izostali razlogi o odločilnih dejstvih in ga zato niti ni moč preizkusiti. Ni bila opravljena v 10. členu ZUP uzakonjena prosta presoja dokazov. Tožeča stranka je upravnemu organu očitala tudi kršitev 3. člena ZUP, po določilih katerega ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico pritožbe in je samo z zakonom mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba.

6. Tožeča stranka se je sklicevala na sklepe drugih upravnih enot, s katerimi ji je bilo priznano izpolnjevanje vseh pogojev iz 3. člena Pravilnika. Menila je, da ne glede na pravno priznano diskrecijsko pravico načelnika upravne enote upravni organ UE Laško ne more zavzeti drugačnega stališča, kot je razvidno iz odločitev drugih upravnih enot. 7. Tožeča stranka je nadalje navajala, da je stranka v postopku, saj je po eni strani predlagana s strani vlagateljev za pooblaščenca za enkratno sklenitev zakonske zveze, po drugi strani pa upravni organ odloča ravno o njej s tem, ali kot osebnost izpolnjuje pogoje iz 3. člena Pravilnika, kar bi upravni organ, če presoja drugače, vsekakor moral pojasniti in obrazložiti v odločbi. Izpodbijani akt ne loči med pravico načelnika upravne enote, da pooblasti pooblaščenca, in pravico bodočih zakoncev, da predlagata pooblastitev določene osebe. Njun pravni interes torej je, da za pooblaščenca za sklenitev njune zakonske zveze predlagata človeka, ki sta si ga izbrala, pravni interes pooblaščenca pa je, da pridobi pooblastilo za sklenitev zakonske zveze oseb, ki so mu še posebej pomembne. Bodoča zakonca imata brez dvoma pravico predlagati osebo za pooblaščenca, bodoči pooblaščenec ima interes to funkcijo opravljati in je pripravljen opravilo izvesti, načelnik upravne enote pa ima pravico, da pooblastilo, upoštevajoč diskrecijsko pravico, podeli ali ne podeli. Ta tožba torej ni usmerjena v diskrecijsko pravico načelnika, temveč v to, da gre za upravno zadevo, v kateri je v primeru zavrnitve uresničevanja pravice bodočih zakoncev potrebno izdati ustrezni sklep. Sklicevala se je na 2. člen Pravilnika, ki po njenem mnenju narekuje odločanje s sklepom. Če je v primeru pozitivne rešitve predloga bodočih zakoncev po Pravilniku potrebno izdati sklep, je v primeru zavrnitve predloga in uresničevanja pravice predlagati pooblaščenca prav tako potrebno izdati upravni akt. Tožeča stranka je izpodbijala zgoraj citiran sklep UE Laško in nadalje zahtevala, da sodišče UE Laško naloži, da v upravni zadevi z opr. št. 120-6/2020-2 izda ustrezen upravni akt z ustrezno obrazložitvijo glede postavitve pooblaščenca. Zahtevala je še povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožeče stranke in predlagala zavrženje tožbenega zahtevka, ker izpodbijani akt skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Odločitev načelnika upravne enote o podelitvi pooblastila za sklepanje zakonske zveze med takšne sklepe ne sodi, zato ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati. Ponavljala je svoja stališča, pojasnjena v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje. Sklicevala se je na opredelitev upravne zadeve v 2. členu ZUP in na zavrženje vloge po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Izpostavljala je, da gre pri podelitvi pooblastila za sklepanje zakonske zveze za pravico, s katero razpolaga načelnik te upravne enote. Pri odločanju o podelitvi pooblastila mora načelnik upravne enote tako najprej presoditi, ali bo pooblastilo podelil ali pa bo to nalogo opravil sam. Če se odloči za podelitev pooblastila, pa se v nadaljevanju odloči, kateri osebi (ki izpolnjuje pogoje iz Pravilnika in ki je to nalogo pripravljena opravljati) bo pooblastilo podelil. Podelitev pooblastila ni pravica bodočih zakoncev in tudi ne potencialnega pooblaščenca ter tudi ne predstavlja njihove pravne koristi. Bodoča zakonca lahko sicer izrazita svojo željo glede osebe, ki se ji podeli pooblastilo in ki s tem soglaša, kar pa ne pomeni, da gre pri tem za njuno pravico oziroma da bodoča zakonca ter potencialni pooblaščenec s tem pridobijo materialnopravne ali procesne pravice oziroma pravne koristi.

9. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2021 navajala, da je izpodbijani akt odločba tožene stranke št. 120-6/2020-4 z dne 17. 7. 2020 v zvezi z odločbo št. 12000-2/2020-4 z dne 15. 12. 2020, ki je na prvi stopnji imela ustrezni pravni pouk, na drugi stopnji pa napotitev na upravni spor. Tožena stranka je s trditvami, da izpodbijani upravni akt ni upravni akt, ugovarjala lastnemu pravnemu pouku v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka se je strinjala s stališčem, da je podelitev pooblastila pravica, s katero razpolaga načelnik upravne enote, se je pa sklicevala na določilo drugega odstavka 6. člena ZUP in obširno navajala pravo teorijo, ki se nanaša na obseg, meje in namen diskrecijske pravice, povzemala je tudi določbe ZUP, ki urejajo vsebino odločbe, ko je organ odločal po prostem preudarku, nadalje pa poudarjala tudi pravico do pravnih sredstev in sodnega varstva. Navajala je še, da je načelnica UE Laško s tem, ko je vlagatelja zgolj obvestila z dopisom, da njuni želji ni ugodila, ne da bi izdala kakršnokoli odločbo, v kateri bi pojasnila razloge za takšno odločitev, zlorabila diskrecijsko pravico, saj se je na ta način izognila ne le upravnemu, ampak tudi sodnemu nadzoru uporabe diskrecijske pravice. Tožeča stranka je trdila, da je po navedenem bil potreben upravni spor kot subsidiarno sodno varstvo. Navajala je še, da bi tožena stranka morala primarno odločiti in sama pri sebi razčistiti, ali je podelitev pooblastila upravna zadeva ali ne. Toženi stranki je očitala, da je trdila, da ni, čeprav v primeru izdaje pooblastila izdaja ustrezne upravne akte z obrazložitvijo in pravnim poukom, v primeru zavrnitve pa ne gre za upravno zadevo. Tožeča stranka je vztrajala, da podelitev pooblastila neposredno zadeva subjektivno pravico bodočih zakoncev, da predlagata potencialnega pooblaščenca, gre torej za njuno neposredno pravno korist, da njuno zakonsko zvezo sklene oseba, ki ji zaupata, jo želita in jo z njenim soglasjem predlagata, da se ji podeli pooblastilo za sklenitev prav njune zakonske zveze. V nadaljevanju je tožeča stranka podajala navedbe o svojem minulem delu kot pooblaščencu za sklepanje zakonskih zvez, prav tako je zatrjevala, da je v času zavrnitve izdaje pooblastila pridobila pooblastilo in opravljala delo pooblaščenca na področju drugih upravnih enot. Načelnici UE Laško je očitala osebne zamere in interese v konkretni zadevi, ker bi podelitev pooblastila tožeči stranki pomenila zmanjšanje zakonskih zvez, ki bi jih sklenila načelnica.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Na podlagi tožbe v obravnavani zadevi je predmet presoje sklep upravnega organa, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za izdajo odločbe v zadevi podelitve pooblastila tožeči stranki za sklenitev zakonske zveze med B. B. in C. C. Zavrženje zahteve temelji na 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

12. Pritrditi velja toženi stranki, da gre po vsebini za procesno odločitev, ki nima značilnosti upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, vendar pa ZUS-1 tudi v takih primerih, ko ni izdan akt iz 2. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, zagotavlja možnost sodnega varstva. Tako se v upravnem sporu v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tak sklep je tudi sklep o zavrženju vloge, ker niso podani pogoji za začetek postopka. Izpodbijani akt je zato po oceni sodišča akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

13. V konkretni zadevi je bilo osrednje vprašanje, ali je podelitev pooblastila načelnika upravne enote drugi osebi za sklenitev zakonske zveze upravna zadeva.

14. Prvi odstavek 2. člena ZUP sicer upravno zadevo definira kot odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Izhodišče za odločanje o utemeljenosti tožbe so določbe DZ. Bodoča zakonca lahko v skladu z načelom avtonomije v okviru zakonsko določenih možnosti sama odločita, pred katerim državnim organom bosta sklenila zakonsko zvezo. Izbirata lahko med sklenitvijo zakonske zveze: - pred matičarjem in načelnico ali načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščeno osebo (prvi odstavek 33. člena DZ); - pred matičarjem in županom ali županjo občine, na območju katere se zakonska zveza sklepa (drugi odstavek 33. člena DZ); - samo pred matičarjem (38. člen DZ). Navedena določila DZ urejajo pristojnost za sklepanje zakonske zveze in določajo državni organ, pred katerim je potrebno izjaviti soglasje za sklenitev zakonske zveze, kar je eden od pogojev za obstoj zakonske zveze (22. člen DZ). Tak državni organ sta torej (tudi) matičar in načelnik upravne enote, slednjega pa lahko nadomešča pooblaščenec, če načelnik pooblaščencu podeli ustrezno pooblastilo. Gre za zakonsko določeno možnost, ki jo imata bodoča zakonca pravico izbrati, vendar pa je po prepričanju sodišča zmotno stališče tožbe, da imata zakonca, če izbereta možnost sklenitve zakonske zveze pred matičarjem in načelnikom upravne enote, nadalje tudi pravico predlagati (zahtevati) osebo, ki jo naj načelnik pooblasti za sklenitev zakonske zveze.

15. Že tožeča stranka sama tožbenih trditev v tem delu ni oprla na konkretno normo, ki bi tako pravico uzakonjala. Po prepričanju sodišča v takih primerih ne gre na zakon ali drug predpis oprto pravico osebe, ki namerava skleniti zakonsko zvezo, ali osebe, ki soglaša s položajem tovrstnega pooblaščenca. Osebi, ki namerava skleniti zakonsko zvezo in je kot pristojni organ izbrala matičarja in načelnika upravne enote ali od njega pooblaščeno osebo, pozitivno pravo ne daje pravice zahtevati, da bo soglasje za sklenitev zakonske zveze (namesto pred načelnikom upravne enote) izjavila pred (točno določenim) pooblaščencem oziroma pravice predlagati določeno osebo za pooblaščenca za enkratno sklenitev zakonske zveze. Vse navedeno velja tudi za potencialnega pooblaščenca. Za pooblastilo velja, da je enostranski pravni posel pooblastitelja in je pravni temelj, s katerim pooblaščenec pridobi upravičenje za zastopanje načelnika upravne enote pri sklepanju zakonske zveze.1 Podelitev pooblastila načelnika upravne enote drugi osebi za sklenitev zakonske zveze je tako odraz volje načelnika upravne enote, da ga naj pri izvajanju naloge iz njegove pristojnosti zastopa druga oseba. Je akt zastopanja načelnika upravne enote kot predstavnika državnega organa, pred katerim se sklepa zakonska zveza.2

16. Prav tako tožeča stranka sodišča ni prepričala, da je podana pravna korist oseb, ki sklepata zakonsko zvezo, in osebe, ki soglaša s postavitvijo za pooblaščenca pri sklenitvi zakonske zveze. Pravna korist (interes) je podana, če bi ugoditev zahtevi pomenila za stranko določeno pravno korist, ki je brez nje ne bi mogel doseči. Če se kljub pozitivni rešitvi pravni položaj stranke ne bi spremenil, pravna korist ni izkazana. S tožbenimi navedbami, da je pravni interes bodočih zakoncev podan, ker želita sklenitev zakonske zveze pred osebo, ki jima nekaj pomeni, ki sta si jo izbrala in je vredna njunega zaupanja, ni izkazan pravni, temveč dejanski interes. Na pravni položaj bodočih zakoncev ne vpliva odločitev o tem, pred katerim državnim organom bosta sklenila zakonsko zvezo, torej ali bo ta sklenjena pred načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščeno osebo in tudi ne od osebe pooblaščenca. Enako velja za pravno korist tožeče stranke, ki je po tožbenih trditvah v tem, da bi pridobila pooblastilo za sklenitev zakonske zveze med osebama, ki sta ji še posebej pomembni. Tožeča stranka je svojo pravno korist utemeljevala tudi v interesu, da se seznani z razlogi, čemu ni primerna za pooblastitev. Iz tega vidika je pripomniti, da izpodbijani sklep ne daje opore za zaključek, da sporno pooblastilo ni bilo izdano, ker tožeča stranka ne ustreza pogojem, določenim v 3. členu Pravilnika. Tak zaključek je preuranjen; od volje načelnika je odvisno, ali se bo v primeru sklenitve zakonske zveze po prvem odstavku 33. člena DZ sploh odločil za možnost zastopanja po pooblaščencu, če pa se odloči, je dolžan upoštevati pogoje za pooblaščeno osebo, določene v prvem odstavku 3. člena Pravilnika. Poleg tega so izostale navedbe o tem, kako bi tožeča stranka z razkritjem razlogov o svoji (ne)primernosti za pooblaščeno osebo lahko izboljšala svoj pravni položaj. Po mnenju sodišča tako pri presoji, ali bo v okviru sklenitve zakonske zveze po prvem odstavku 33. člena DZ ta sklenjena pred načelnikom upravne enote ali pred njegovim pooblaščencem kakor tudi o osebi pooblaščenca ne gre za javne pravice, ki bi temeljile na materialnem zakonu, kjer bi bil vzpostavljen pravno priznan interes posameznika, ki bi imel v okviru javnih pravic upravičenje zahtevati določeno ravnanje. Iz vidika materialnih kriterijev (prvi odstavek 2. člena ZUP) tako po presoji sodišča ne gre za upravno zadevo.

17. Drugi odstavek 2. člena ZUP pa vsebuje domnevo, po kateri se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ o neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Citirano določilo uzakonja formalni kriterij za opredelitev upravne zadeve. Zmotno pa je tolmačenje tožeče stranke, da iz dikcije v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnega 2. člena Pravilnika izhaja, da gre za podelitvi pooblastila za upravno zadevo, ker je Pravilnik določal, da načelnik izda sklep, s katerim pooblasti za sklepanje zakonske zveze osebo, ki izpolnjuje pogoje, določene s Pravilnikom. Ugotoviti velja, da citirano določilo ne predpisuje, da organ (načelnik upravne enote) o izdaji pooblastila vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Meritorni akt o glavnem predmetu postopka, torej o pravici, obveznosti ali pravni koristi, s katerim se upravni postopek konča, je namreč v skladu z določbami 207. člena ZUP odločba in ne sklep. S sklepom se odloča o formalnih vprašanjih, o vsebinskih vprašanjih pa tedaj, ko se kot postranska vprašanja pojavijo med izvedbo upravnega postopka in se o njih ne odloča z odločbo (226. člen ZUP). Če bi torej bilo pravilno pravno naziranje tožeče stranke, da gre pri spornem vprašanju za upravno zadevo, bi procesne določbe upravnega postopka narekovale meritorno odločitev z odločbo in ne s sklepom. Poleg tega tudi podnaslov 2. člena Pravilnika, ki je glasil "imenovanje pooblaščene osebe" odkazuje na to, da je stališče tožeče stranke zmotno. Zakonska ureditev, v skladu s katero načelnik za sklenitev zakonske zveze osebo pooblasti s sklepom, je namreč po presoji sodišča zgolj določba, ki predpisuje obliko oziroma način dajanja pooblastila in ne odkazuje na upravno zadevo. Ne Pravilnik in ne DZ, na čigar podlagi je bil Pravilnik sprejet, ne določata, da se o izdaji pooblastila vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Da je temu res tako, kaže dejstvo, da je bilo citirano določilo 2. člena Pravilnika s Pravilnikom o spremembi Pravilnika3 spremenjeno tako, da je podnaslovljen s "podelitev pooblastila" in določa, da načelnik lahko podeli pooblastilo za sklepanje zakonske zveze osebi, ki izpolnjuje pogoje, določene s Pravilnikom. Tudi navedena sprememba Pravilnika po prepričanju sodišča kaže na to, da določba zgolj ureja način podelitve pooblastila in je tudi z vsebino, ki je veljala v času izpodbijanega akta, po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako, da imenovanje pooblaščenca formalno opredeljuje kot upravno zadevo.

18. Po vsem navedenem je prvostopenjski organ po oceni sodišča ravnal pravilno, ko je zavrgel vlogo tožeče stranke za izdajo odločbe o podelitvi enkratnega pooblastila za sklenitev zakonske zveze med B. B. in C. C., ker to ni upravna stvar. Sodišče je zato tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Ne glede na zgoraj navedeno odločitev sodišča o utemeljenosti tožbe pa je tožeči stranki, ki je v vlogi z dne 28. 6. 2021 obširno polemizirala z vidiki diskrecijske pravice načelnika upravne enote, pojasniti, da glede na zgoraj obrazložen zaključek sodišča, da odločanje o zahtevi za podelitev pooblastila ni upravna zadeva, te navedbe niso pravno pomembne. Diskrecijska pravica oziroma pravica do prostega preudarka, uzakonjena v drugem odstavku 6. člena ZUP, je umeščena med temeljna načela ZUP. Ne nanaša se na postopanje, temveč na odločanje v upravnem postopku. Gre za uporabo materialnega prava upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, kjer je upravni organ vezan na načelo zakonitosti in druga načela upravnega postopka. Diskrecijsko odločanje in posledično diskrecijska odločba sta tako vezana na obstoj upravne zadeve po 2. členu ZUP, kar pa konkretna zadeva ni, kot je obširno že obrazloženo zgoraj.

20. Tožeča stranka ni predlagala glavne obravnave. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama ni bilo sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, temveč materialna in procesna zakonitost odločbe.4 Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa ZUS-1 daje sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

**K II. točki izreka:**

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Splošne določbe o zastopanju vsebuje Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki v drugem odstavku 69. člena določa, da upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastilo). Pooblastilo je v prvem odstavku 74. člena OZ opredeljeno kot upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu. 2 V skladu s 47. členom Zakona o državni upravi, ki določa naloge načelnika upravne enote, načelnik upravne enote predstavlja upravno enoto, izdaja odločbe v upravnem postopku na prvi stopnji, koordinira delo notranjih organizacijskih enot, zagotavlja opravljanje strokovnih in drugih nalog, ki so skupne notranjim organizacijskim enotam, opravlja druge organizacijske naloge v zvezi z delovanjem upravne enote, odloča o pravicah ter dolžnostih in delovnih razmerjih delavcev v upravni enoti in o drugih kadrovskih vprašanjih ter skrbi za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi z območja upravne enote. 3 Uradni list RS št. 74/2021 z dne 14. 5. 2021. 4 Tožeča stranka je v tožbi navajala, da tožbo vlaga zaradi napačnega pravnega naziranja upravnega organa.