Jedro

Ni bistveno, kdaj je tožnik dejansko prejel drugostopenjsko odločbo, temveč je bistven trenutek dan, ko je nastopila fikcija vročitve te odločbe (ker je tožnik ni pravočasno dvignil), saj od tega dne dalje teče rok za vložitev tožbe. V zvezi s tem pa tožnik tudi ni niti verjetno izkazal, da mu je brat obvestilo o prispelem pismu vzel iz hišnega predalčnika oziroma ga skril, pa tudi ne, da bi bil v času, ko je tekel rok za dvig pošiljke, odsoten z naslova stalnega prebivališča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Centra za socialno delo Trebnje, št. 1221-57/2011 z dne 14. 12. 2011, s katero je bila tožniku postavljena tam navedena oseba kot skrbnik za poseben primer (1. točka izreka odločbe) ter odločeno, da je naloga tega skrbnika zastopati varovanca (tožnika) v tam navedenem zapuščinskem postopku ter skrbeti za njegove pravice in koristi v postopku (2. točka izreka odločbe) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izteka odločbe). Tožena stranka je pritožbo z odločbo, št. 12007-75/2011/4 z dne 22. 2. 2012, kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbe prvega odstavka 28. člena ZUS-1 ter tretjega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da se je rok za dvig drugostopenjske upravne odločbe iztekel dne 11. 3. 2012 (fikcija vročitve), dne 12. 3. 2012 pa je začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Tožba, ki jo je tožnik priporočeno na pošti oddal dne 19. 6. 2013, je zato prepozna.

3. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, da je že v tožbi navedel, da mu pošto „krade“ in skriva brat A., da je sam tudi po 14 dni na mesec odsoten in da je predmetno odločbo „čakal“. Velika verjetnost je, da je bil v času vročanja odsoten iz kraja bivanja. Zatrjuje, da sporočila o prispeli pošiljki ni prejel, drugostopenjska odločba pa mu ni bila vročena oziroma mu je bila vročena šele teden dni pred vložitvijo tožbe. Ker je ta okoliščina bistvena za ugotovitev, ali je tožba pravočasno vložena, bi moralo sodišče prve stopnje to odločilno dejstvo preveriti. Dodaja še, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kje točno naj bi vročevalec pustil obvestilo o prispelem pismu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Prosi tudi za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V 80. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, je med drugim določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Tožnik je v obravnavani zadevi sam vložil tožbo, s katero izpodbija postavitev skrbnika za poseben primer. Ne glede nato pa ga Vrhovno sodišče šteje za pravdno sposobnega v tem upravnem sporu, saj mu je bil z izpodbijano odločbo postavljen skrbnik za poseben primer le za konkreten zapuščinski postopek.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.

8. Tožbo v upravnem sporu je treba po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), to je bila v obravnavanem primeru odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe. V prvem odstavku 87. člena ZUP je med drugim določeno, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Tretji odstavek 87. člena ZUP pa za primer, ko se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena ZUP, določa, da pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Vročitev v tem primeru velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP).

9. Iz podatkov v upravnem spisu, na katere se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa oprlo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil tožnik dne 25. 2. 2012 obveščen o prispelem pismu. Sodišče prve stopnje je pri tem sicer uporabilo izraz „povratnica“, dejansko pa gre za sporočilo o prispelem pismu, kar pa na pravilnost ne vpliva. Iz tega sporočila izhaja, da je bila navedenega dne tožniku poizkušana osebna vročitev pisanja (odločbe tožene stranke). Ker se ta ni dala opraviti, je bilo tožniku sporočilo o prispelem pismu istega dne puščeno v hišnem predalčniku, z obvestilom, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči dne 26. 2. 2012. Ker tožnik v navedenem roku ni prevzel odločbe tožene stranke, se na podlagi zgoraj navedenih določb ZUP šteje, da mu je bila ta vročena s potekom 15 dnevnega roka, to je dne 11. 3. 2012, ko je nastopila fikcija vročitve. Iz zaznamka vročevalca na obvestilu izhaja, da je bilo pisanje dne 12. 3. 2012 vloženo v HP (hišni predalčnik). Glede na datum nastopa fikcije vročitve (11. 3. 2012) je dne 12. 3. 2012 začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Ta se je iztekel v torek, 10. 4. 2012, zato je tožba, vložena priporočeno šele 19. 6. 2013, prepozna.

10. Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so tožnikove trditve o kraji in skrivanju „pošte“ s strani njegovega brata pavšalne in z ničemer izkazane, poleg tega pa so trditve o tem, da drugostopenjske odločbe sploh ni prejel oziroma da jo je prejel šele en teden pred vložitvijo tožbe, zaradi česar je ta pravočasna, nekonsistentne, zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ni bistveno, kdaj je tožnik dejansko prejel drugostopenjsko odločbo, temveč je bistven trenutek, dan, ko je nastopila fikcija vročitve te odločbe (ker je tožnik ni pravočasno dvignil), saj od tega dne dalje teče rok za vložitev tožbe. V zvezi s tem pa tožnik tudi ni niti verjetno izkazal, da mu je brat obvestilo o prispelem pismu vzel iz hišnega predalčnika oziroma ga skril, prav tako ni z ničemer izkazal, da bi bil v času, ko je tekel rok za dvig pošiljke na pošti, odsoten z naslova stalnega prebivališča. Pritožbene ugovore je treba zato zavrniti.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

12. Vrhovno sodišče v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pojasnjuje, da je bil tožnik s sklepom prvostopenjskega sodišča I U 1007/2013 z dne 27. 9. 2013 oproščen tudi plačila sodne takse za pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).