Jedro

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ne gre za odškodninsko odgovornost toženca, ampak je podlaga za odločitev o zahtevku dogovor med pravdnima strankama. Presoditi je treba, ali ne gre za navidezno pogodbo, odločiti je tudi o ugovoru zastaranja. Ker o tem ugovoru ni odločeno, gre za bistveno kršitev določb ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču pve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahteval od toženca plačilo zneska tolarske protivrednosti 5.500 DEM po srednjem tečaju LB d.d. v Ljubljani, ki bo veljal na dan plačila, pri čemer je dolžan od glavnice 5.500 DEM plačati zakonite zamudne obresti po obrestni meri za devizne vloge v DEM na vpogled od 17.3.1993 dalje do plačila in povrnitev njegovih pravdnih stroškov v znesku 40.650,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se pritožuje toženec ter uveljavlja vse pritožbene razloge po I. odst. 353. člena ZPP. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter podrejeno, da sodbo razveljavi in odstopi zadevo v odločanje pristojnemu sodišču oz. vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je pri odločitvi o materialnopravni utemeljenosti zahtevka, kot je mogoče razbrati iz sodbe, oprlo na določbo 154. člena ZOR. Poleg tega je odločilo o zahtevku, o katerem je pristojno odločati sodišče združenega dela, s čimer je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi če bi bilo naslovno sodišče pristojno za odločanje o tem sporu, tožniku ni uspelo dokazati, da je toženec škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, zaradi česar bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti (221. a člen ZPP). Tudi če bi toženec s tem ko je podpisal potrdilo dne 17.1.1990 priznal temelj zahtevka kot ugotavlja sodišče, bo potrebno upoštevati, da je kljub temu nastopilo zastaranje obveznosti. Priznanje obveznosti zastaranje sicer pretrga, vendar začne z naslednjim dnem teči enak zastaralni rok. Zastaranje bi torej pričelo teči 18.1.1990 in bi se izteklo 18.1.1993. Tožena stranka je po tem, ko se je tožnik vendarle izjasnil, da ne zahteva vrnitve posojenega zneska posojila temveč odškodnino, ugovarjala zastaranju, vendar je sodišče ta ugovor v razlogih sodbe v celoti prezrlo. Poleg tega je izrek sodbe sodišča prve stopnje nejasen in sam s seboj v nasprotju, pa tudi z razlogi sodbe. Sodišče je namreč tožniku priznalo zakonite zamudne obresti po obrestni meri za devizne vloge na vpogled, v razlogih sodbe pa ugotavlja, da zakonitih zamudnih obresti za tujo valuto ni.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da ugovor nepristojnosti ne more vzdržati. Temelj zahtevka je namreč krivdno povzročena škoda v zvezi s pismeno listino, ki predstavlja izvensodno poravnavo o plačilu škode v smislu 1092. člena ZOR, ne pa kakršenkoli zahtevek iz delovnega razmerja. Sodišče je dejstva zanesljivo ugotovilo in pravilno sklepalo na podlagi pravila dokaznih bremen. Zastaranje zahtevka ni podano, saj je v konkretnem primeru treba upoštevati poleg splošnega zastaralnega roka petih let še dejstvo, da je sodišče na podlagi 12. člena ZPP kot predhodno vprašanje ugotovilo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem toženca za kazenski pregon, ko je predpisan daljši zastaralni rok, zato terjatev ni zastarala. V konkretnem primeru gre za mešani pravni posel in sicer priznanje odškodnine, kar je bilo causa zapisa izvensodne poravnave, ki je imela po svoji naravi vse značilnosti posojila, saj je bil celo dogovorjen rok za plačilo denarja. Zato je tudi upoštevati splošni zastaralni rok po čl. 171 ZOR.

Pritožba je utemeljena.

Po tem, ko je tožeča stranka popravila in dopolnila tožbene navedbe, je jasno, da tožbeni zahtevek temelji na listini oz. na dogovoru o povračilu škode. Zato so odveč razlogi sodbe, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost toženca. Presoditi je treba le vsebino dogovora med strankama. To je sodišče prve stopnje sicer storilo, ko je ugotovilo, da je bil toženec pripravljen povrniti škodo v znesku, ki je zapisan v listini in ko je ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za povrnitev 5.500 DEM. Ti razlogi kažejo, da je bil med strankama v resnici sklenjen dogovor o povračilu škode, ne pa posojilna pogodba (primerjaj člen 66/2 ZOR). Ne glede na razloge, ki so nepotrebni, bi pritožbeno sodišče glede na dosedanji postopek ne imelo pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, če bi se prvo sodišče opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka res podala na glavni obravnavi dne 18.11.1993. Prvo sodišče pa ni presodilo, ali so podani zakoniti pogoji za zastaranje. Poleg tega pritožba tudi upravičeno opozarja na vsebino izreka sodbe, v katerem je sodišče priznalo tožniku zakonite zamudne obresti po obrestni meri za devizne vloge na vpogled. Zakonite zamudne obresti za devizne vloge niso določene z zakonom, saj to niso zakonite zamudne obresti, ampak le zamudne obresti po obrestni meri za devizne vloge na vpogled. Izraz zakonite zamudne obresti utegne namreč biti zavajajoč.

V izreku sodbe pa je tudi nejasno, kaj pomeni srednji tečaj LB d.d., saj je znano, da LB d.d. srednjega tečaja nima, ima le prodajni in nakupni tečaj, pač pa ima srednji tečaj Banka Slovenije. Zaradi vsega navedenega sodbe ni mogoče preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (13. tč. 2. odst. 354. člen ZPP).

Glede na povedano pa so torej neupoštevne pritožbene trditve v zvezi z odgovornostjo toženca kot delavca in tudi ugovor o tem, da naj bi šlo za pristojnost sodišča združenega dela, saj je kot rečeno, podlaga za odločitev listina, ne pa odškodninska odgovornost. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče po opravljeni glavni obravnavi pregleda listino v zvezi z ugovorom zastaranja. Presodi naj jo torej ob upoštevanju določila čl. 361 ZOR. Hkrati naj v smislu zgoraj navedenega tudi pravilno odloči o teku obresti in tečaju, da bo izrek izvršljiv, če bo zahtevku ugodilo.

Tako je bilo torej treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 369 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče odpraviti zgoraj navedene kršitve in o zahtevku ponovno odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.