Jedro

Zavarovana dobrina kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je integriteta sodnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki vodi postopek. Stranka z izvršitvijo kaznivega dejanja sodišču onemogoči ugotovitev resničnega dejanskega stanja, ki je pogoj za uporabo pravilnega materialnega prava, pod dodatnim pogojem iz drugega odstavka tega člena, da je sodišče na njeno krivo izpovedbo oprlo svojo odločbo.

Izrek

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I Kr 4602/2022 z dne 6. 7. 2022 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A. A. zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je pritožila oškodovanka kot tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe določil zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v postopek obravnave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Tudi po oceni pritožbenega sodišča spisovno gradivo v obravnavani zadevi ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da je obdolženi B. B. storil očitano kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke pravilno oprlo na sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju P 180/2017 z dne 6. 1. 2020 in pritožba s ponavljanjem, da navedena sodba temelji na izpovedbi obdolženca, ki je tekom postopka podal krivo izpovedbo, ne more biti uspešna. Ključno za odločitev v tej fazi postopka je namreč, ali doslej zbrani dokazi, ki jih je predložila oškodovanka kot tožilka, dajejo dovolj podlage za sklep o obstoju utemeljenega suma v smeri storitve kaznivega dejanja, tega pa v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti.

6. Oškodovanka kot tožilka je utemeljen sum v obtožnem predlogu gradila na izpovedbi obdolženca iz pravdnega postopka ter pravnomočni pravdni sodbi. Po njenem mnenju je kot bistveno treba upoštevati, da je pravdno sodišče tožbeni zahtevek oškodovanke kot tožilke zavrnilo, pri tem pa sodno odločbo oprlo tudi na izpovedbo obdolženca, ki je izpovedoval po krivem. Upoštevaje vsebino k obtožnemu predlogu priloženih dokazov, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

7. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 stori stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na njeno izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku. Zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja je integriteta sodnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki vodi postopek. Stranka z izvršitvijo kaznivega dejanja sodišču onemogoči ugotovitev resničnega dejanskega stanja, ki je pogoj za uporabo pravilnega materialnega prava, pod dodatnim pogojem iz drugega odstavka tega člena, da je sodišče na njeno krivo izpovedbo oprlo svojo odločbo.1

8. Sodišče prve stopnje je v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo predmet pravdne zadeve ter utemeljeno zaključilo, da izpovedba, ki jo je obdolženec podal kot stranka v pravdnem postopku, ni vplivala na odločitev pravdnega sodišča. Čeprav se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo le do obdolženčeve izpovedbe, da oškodovanke nikoli ni prijavil policiji, ne pa tudi do njegove izjave, da naj bi določeno podjetje (C. d.o.o.) opravilo meritve pri oškodovanki, pa je iz vsebine obrazložitve prvostopenjskega sklepa razvidno, da je tudi le-to presojalo. Nenazadnje je Okrajno sodišče na Ptuju tožbeni zahtevek oškodovanke kot tožilke zoper obdolženca zavrnilo iz razloga, ker oškodovanka kot tožilka ni dokazala, niti zatrjevala, da bi obdolženca pravočasno obvestila o napakah (nestrokovno izvedenih in nedokončanih delih), ki jih je grajala v pravdnem postopku, kar je ena izmed predpostavk za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake, zaradi česar sodišče ostalih predpostavk podjemnikove odgovornosti za (ne)pravilno izpolnitev, in sicer da ima opravljen posel napako ter da vzrok za napako (kršitev) izvira iz podjemnikove sfere, niti ni presojalo (str. 11 sodbe pod prilogo C2). Ker izpovedba obdolženca ni imela pravnega učinka na pravdni postopek, ni izpolnjen dodatno predviden pogoj v drugem odstavku 284. člena KZ-1 (da sodišče na krivo izpovedbo opre svojo odločbo). Gre za poseben znak v opisu kaznivega dejanja v inkriminacijski normi (objektivni pogoj kaznivosti), ki v obravnavani zadevi glede na obrazloženo in upoštevaje vse podatke spisa ni podan.

9. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Za navedeni dokazni standard zakon ne predpisuje meril, temelji pa na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Glede na ustaljeno ustavnosodno prakso pomeni utemeljen sum visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti, saj ni izpolnjen niti objektivni pogoj kaznivosti očitanega kaznivega dejanja.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče o pritožbi oškodovanke kot tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Ker pritožba ni bila uspešna, je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 96. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 26785/2017 z dne 17. 2. 2022 ter Gregor Dugar in Barbara Zobec v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Ljubljana 2019, str. 292 in 297.