Jedro

Toženec ni zatrjeval nobene izredne okoliščine, ki bi utemeljila njegovo stališče, da je bilo njegovo življenje ogroženo, da bi sam verjel, da je njegovo življenje ogroženo, ali da zaradi kakšnega razloga svojega ravnanja ni mogel imeti pod nikakršno kontrolo (tudi sladkorna bolezen, hipertenzija in ostala stanja, ki jih našteva toženec, ne izključujejo možnosti zavestnega ravnanja, po navedbah toženca povzročajo zgolj močnejše čustvene odzive). Razumljivo je, zakaj je toženec neprimerno reagiral na napad z megafonom, kar utemeljuje 15 % soprispevek tožnika za škodni dogodek. Reakcija toženca, ki je tožnika prijel za vrat, pa ne predstavlja ravnanja v okviru dovoljene samopomoči. Samopomoč je lahko le obrambno dejanje. Prijeti osebo za vrat brez izkazanih okoliščin, zaradi katerih toženec svojih dejanj ne bi mogel nadzorovati, kaže na toženčevo samovoljno ravnanje in nasilno uveljavljanje pravic nasproti tožniku. Odrasli ljudje, ob odsotnosti resnično izrednih okoliščin, vedo, da pravni red Republike Slovenije ne dopušča fizičnega nasilja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločbe v postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku, ki ga vodi pod opravilno številko II P 1238/2015, izdalo vmesno sodbo. Razsodilo je, da je podan temelj odškodninske odgovornosti toženca v višini 85 % in soprispevek tožnika v višini 15 %.

2. Zoper vmesno sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ugotovilo soprispevka tožnika, ki je bil višji od 15 %. Toženec je deloval v samoobrambi oziroma silobranu, saj so se tožnik in njegova starša približevali z agresivnim vedenjem, zastrašujočimi besedami in napadalno mimiko, on pa se ni mogel nikamor umakniti. Hudo se je prestrašil. Edina možnost, ki mu je bila na voljo, je bila ta, da je odrinil tožnika. Tožnika je le zgrabil za vrat, ni ga dušil. Tožnik je tisti, ki je hotel izzvati napad toženca, zato je 100 % odgovoren za škodni dogodek. Sodbi še očita, da nima razlogov v delu, kjer ugotavlja, da je tožnika napadel namenoma in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja ter je ravnal krivdno. Ta del tudi ni podprt z dokazi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitki toženca so enaki navedbam, ki jih je podal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, slednje pa se je do vseh tudi opredelilo v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki soseda v konfliktnem razmerju v zvezi s parkirnimi prostori pred njuno večstanovanjsko hišo (točka 30. izpodbijane vmesne sodbe). Toženec se je na dan škodnega dogodka med 8. in 9. uro zjutraj nahajal na dvorišču, kjer sta z delavcem postavljala količek oziroma stebriček1 (točka 31. sodbe). Ko je to opazila družina tožnika, je najprej prišel na dvorišče njegov oče, nato pa tožnik, ki je imel s seboj megafon (točka 29. sodbe). Prišlo je do prerekanja, ki je trajalo nekaj časa in se je stopnjevalo v intenziteti (točka 31. sodbe). Prišlo je do medsebojnega zmerjanja, žaljenja in kletvic (točka 32. sodbe). V nekem trenutku je tožnik začel prek megafona vpiti na toženca, ki je takoj zatem hipno in prekomerno odreagiral tako, da je tožnika z desno roko stisnil za vrat in ga po parih sekundah tudi izpustil (točki 32. in 40. sodbe).

6. Pritožbeni očitki, da je toženčevo ravnanje predstavljalo silobran, so očitno neutemeljeni. Toženec v pritožbi sam navaja, da se je ustrašil napada z megafonom in „podzavestno reagiral impulzivno“, s čimer sam obrazloži, da je bil razlog za napad na tožnika prav megafon. Iz tega razloga je sodišče sprejelo stališče, da tožnik nosi del odgovornosti za škodni dogodek, saj ga je do določene mere izzval sam, natančneje v obsegu 15 %. Večje odgovornosti pa tožniku ni moč pripisati, saj nobeno drugo ravnanje (agresivna mimika, samo število oseb, verbalno „spodbujanje“ ...), ki ga toženec pripisuje tožniku, ne utemelji toženčeve reakcije v obliki fizičnega napada, to je prijema za vrat. 7. Toženec tudi ni zatrjeval nobene izredne okoliščine, ki bi utemeljila njegovo stališče, da je bilo njegovo življenje ogroženo, da bi sam verjel, da je njegovo življenje ogroženo, ali da zaradi kakšnega razloga svojega ravnanja ni mogel imeti pod nikakršno kontrolo (tudi sladkorna bolezen, hipertenzija in ostala stanja, ki jih našteva toženec, ne izključujejo možnosti zavestnega ravnanja, po navedbah toženca povzročajo zgolj močnejše čustvene odzive). Razumljivo je, zakaj je toženec neprimerno reagiral na napad z megafonom, kar utemeljuje 15 % soprispevek tožnika za škodni dogodek. Reakcija toženca, ki je tožnika prijel za vrat,2 pa ne predstavlja ravnanja v okviru dovoljene samopomoči. Samopomoč je lahko le obrambno dejanje. Prijeti osebo za vrat brez izkazanih okoliščin, zaradi katerih toženec svojih dejanj ne bi mogel nadzorovati, kaže na toženčevo samovoljno ravnanje in nasilno uveljavljanje pravic nasproti tožniku. Odrasli ljudje, ob odsotnosti resnično izrednih okoliščin, vedo, da pravni red Republike Slovenije ne dopušča fizičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je tako tekom cele sodbe smiselno navedlo razloge, na podlagi katerih je nato v 41. točki sprejelo ugotovitev, sodba pa je tudi utemeljena na natančni in kritični dokazni oceni.

8. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje tožencu, da tožnika ni zgolj odrinil od sebe, temveč ga je prijel za vrat, med kretnjama pa je bistvena razlika. Prijem za vrat, naj bo še tako kratkotrajen, je oblika aktivnega napada, ki je sicer lahko v izrednih okoliščinah utemeljen - ko se oseba ne more braniti drugače kot z napadom. Takšnih okoliščin pa toženec ni izkazal, saj bi se dejansko lahko branil tudi zgolj s tem, da bi tožnika odrinil iz svojega osebnega prostora, kamor je posegel z megafonom. Tega ni storil, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nepomembne.

9. Sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče, sta se v obrazložitvi smiselno opredelili do vseh pritožnikovih navedb. Pritožnik se zgolj ne strinja z uporabo materialnega prava in dokazno oceno, s čimer pa ne more utemeljiti kršitev. V velikem delu se pritožbeni očitki tudi ujemajo z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje, kar dodatno kaže na dejstvo, da pritožnik zgolj verjame, da je v sporu deloval popolnoma upravičeno. Slednje je razumljivo, a s pravnega vidika enostavno neresnično, kar mu je sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi pojasnilo. V kolikor pritožnik ne želi sprejeti sodbe, to še ne pomeni, da je ta nepravilna ali vsebuje očitane kršitve.

10. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo tožene stranke, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Na parkirno mesto, za katerega je toženec verjel, da pripada njemu. 2 In to do te mere, da so bile posledice opazne, kar je razvidno iz zdravniškega gradiva. Ta del dejanskega stanja sicer v vmesni sodbi ni bistven, saj je ključen pri ugotavljanju višine odškodnine.