Jedro

Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust obračuna spodaj navedene zneske, od njih odvede predpisani davek ter izplača neto znesek in sicer - za leto 2004 751,31 EUR, - za leto 2005 769,75 EUR, - za leto 2006 956,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2006 do plačila, - za leto 2007 893,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2007 do plačila (točka II izreka).

Tožbeni zahtevek za plačilo zakonski zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leta 2003, 2004 in 2005 je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 593,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za obračun premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2003 v višini 771,48 EUR, odvod predpisanega davka in izplačilo ugotovljenega neto zneska. V tem obsegu je postopek ustavilo (točka I izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožena stranka dolžna tožnici izplačati regres za letni dopust v skladu s 30. členom kolektivne pogodbe ... (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba), češ da je podjetniška kolektivna pogodba lex specialis v razmerju do Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.). KPND je bila sklenjena 11. 10. 1991 in je s kasnejšimi spremembami, dopolnitvami in aneksi veljala za negospodarstvo, torej tudi za delavce, zaposlene pri toženi stranki. KPND je sprva določala, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust v obliki 13. plače najmanj v višini zajamčene plače in se izplača do konca julija tekočega leta. Dne 10. 11. 1995 je bila z aneksom spremenjena 1. točka 40. člena KPND o regresu za letni dopust, tako da delavcu pripada regres za letni dopust v višini, dogovorjeni z aneksom h KPND. Takšna določba onemogoča izplačevanje višjega regresa za letni dopust. KPND sindikatom in delodajalcem nalaga dolžnost, da njene določbe pravilno izvajajo in da opustijo dejanja, ki bi bila z njenimi določbami v nasprotju. Na tej podlagi tožena stranka delavcem ni smela izplačevati višjega regresa za letni dopust, sindikat pa ni bil upravičen zahtevati, da se izvajajo določbe podjetniške kolektivne pogodbe. Sindikat tožene stranke je odstopil od izvajanja podjetniške kolektivne pogodbe, saj je bil tudi v njegovem imenu podpisan aneks, da se višina regresa za letni dopust določa z aneksi h KPND. To so sindikat in delavci tožene stranke vseskozi spoštovali. Tožena stranka kot delodajalec in sindikat delavcev tožene stranke bi kršila svoje obveznosti iz 2. člena KPND, če bi kadarkoli, tudi za leta od 2004 do 2008 pristala na izplačilo višjega zneska regresa za letni dopust, kot je bil določen z dogovorom med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka pri izračunu višine regresa za letni dopust morala uporabiti 30. člen podjetniške kolektivne pogodbe, ker je ta lex specialis in je za delavca ugodnejša. Tožena stranka je kot prejemnica sredstev iz proračuna zavezana k uporabi določb KPND. V kolikor bi izplačevala višji regres za letni dopust, bi s tem neutemeljeno in nenamensko obremenila javna sredstva. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbo 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.), saj bi izplačilo v skladu s 30. členom podjetniške kolektivne pogodbe pomenilo, da je tožena stranka tožnici zagotovila pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo. S tem bi tožena stranka tudi ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena Zakona o javnih financah (ZJF, Ur. l. RS, št. 79/99 in nadalj.), ki določa, da se sredstva proračuna uporabljajo za financiranje funkcij državnih in občinskih organov za izvajanje njihovih nalog in za druge namene, ki so opredeljeni z ustavo, zakonom in občinski predpisi, ter v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje njihovih nalog. Izplačilo regresa za letni dopust nad zneskom, določenim z dogovorom Vlade RS in reprezentativnimi sindikati, ni zakonito. Poleg tega je takšno izplačilo nesorazmerno glede na ostale delavce v javnem sektorju. Določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe upoštevajoč določbe ZJU, Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) in ZJF ni lex specialis v razmerju do KPND. Tožena stranka je pri določanju pravic javnih uslužbencev vezana na zakon, podzakonske predpise in KPND, ki glede višine regresa za letni dopust predstavljala specialni predpis v smislu kolektivnega dogovarjanja. Delavcem tožene stranke kot javnim uslužbencem lahko pripada regres za letni dopust v isti višini kot drugim javnim uslužbencem. Zato je določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe nična in se kot taka ne sme uporabiti. Podrejeno vlaga tožena stranka pritožbo glede višine tožbenega zahtevka. Pri izračunu višine regresa za letni dopust po 30. členu podjetniške kolektivne pogodbe bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tožničino osnovno bruto plačo brez dela plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov k plači. Iz plačilne liste je razvidno, iz katerih postavk je sestavljena plača. V obrazložitvi sodbe je tudi navedeno, da je skladno s stališči sodne prakse plača enaka osnovni bruto plači. V primeru, če se mora za izračun uporabiti bruto plača, se uporabi osnovna bruto plača. Sodišče prve stopnje je glede razlike v regresu za letni dopust zmotno ugotovilo dejansko stanje, če bi bil tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, bi bila za leto 2004 upravičena do 360,39 EUR, za leto 205 do 389,02 EUR, za leto 2006 do 771,46 EUR in za leto 2007 do 723,63 EUR. Ne nazadnje se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da so bile potrebne vse tožničine pripravljalne vloge, dejansko je bila potrebna samo pripravljalna vloga z dne 8. 10. 2008. Tožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne materialnopravne presoje delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je v izpodbijanem delu sodbe sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust v letih od 2004 do 2007 in regresom za letni dopust, ki ga določa podjetniška kolektivna pogodba v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo po izvedenem vzorčnem postopku. Tožbenemu zahtevku je (razen v delu, v katerem je upoštevalo ugovor zastaranja) ugodilo, pri čemer se je oprlo na določbo 131. člena ZDR, ki določa le najnižji znesek regresa za letni dopust, ter na drugi odstavek 7. člena ZDR, ki določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše (in favorem laboratoris). To v konkretni zadevi pomeni, da se glede višine regresa za letni dopust lahko uporabljajo določbe podjetniške kolektivne pogodbe. Tožnici je prisodilo razliko med že izplačanim regresom za letni dopust in regresom za letni dopust, določenim s kolektivno pogodbo tožene stranke.

Odločitev sodišča prve stopnje je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 266/2010 z dne 11. 11. 2010 potrdilo, izpodbijani del sodbe je spremenilo le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških (tožnici prisojeni znesek pravdnih stroškov je znižalo).

Na podlagi ustavne pritožbe tožene stranke je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje.

V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Ur. l. RS, št. 43/06) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba podjetniške kolektivne pogodbe lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člen OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP; Ur. l. RS, št. 13/93 in nadalj.) je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (deveta alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (tretja alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (druga alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Ur. l. RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Glede na navedeno je bistveno vprašanje v konkretnem individualnem delovnem sporu, kdaj je bila sprejeta sporna določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki daje delavcem pravico do višjega regresa za letni dopust, kot jim gre na podlagi ZNOIP oziroma kot jim je bil izplačan. Na to vprašanje sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni odgovorilo. V izpodbijani sodbi je navedlo le, da se podjetniška kolektivna pogodba uporablja od 19. 3. 1993, ni pa ugotavljalo, kdaj je bila sklenjena.

Ker je sodišče prve stopnje glede sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, po 355. členu ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze, poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bila sklenjena podjetniška kolektivna pogodba. V kolikor bo ugotovilo, da je bila ta kolektivna pogodba sklenjena, še preden je za toženo stranko in njene delavce veljala omejitev glede višine regresa za letni dopust, ki jo je uzakonil ZNOIP, bo njene določbe pri presoji tožbenega zahtevka za izplačilo višjega regresa za letni dopust (30. člen kolektivne pogodbe tožene stranke) lahko upoštevalo, v nasprotnem primeru pa jih kot ničnih ne bo smelo.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka zmotno meni, da tožnica ne bi bila upravičen do regresa za letni dopust v višini bruto plače, temveč le v višini osnovne bruto plače. 30. člen podjetniške kolektivne pogodbe, ki ga povzema sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Navedena določba govori o izplačani plači, ne o osnovni bruto plači, izplačana plača pa po gramatikalni razlagi obsega vse, kar je delavec prejel v mesecu pred izplačilom regresa za letni dopust. Če je delodajalec kot ena od strank podjetniške kolektivne pogodbe menil, da delavcu pripada regres za letni dopust le v višini osnovne bruto plače, bi moral doseči, da se to v kolektivno pogodbo jasno zapiše. Pritožba nadalje neutemeljeno oporeka višini, v kateri je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je ob neupoštevanju zgoraj izpostavljenega vprašanja morebitne ničnosti sporne določbe podjetniške kolektivne pogodbe lahko v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, saj tožena stranka samemu izračunu v dosedanjem postopku ni oporekala, tako da bi navedla, zakaj izračun ni pravilen oziroma da bi podala svoj izračun. Iz tega razloga so tovrstne pritožbene navedbe kot novote po prvem odstavku 337. člena ZPP nedopustne in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

Glede stroškov postopka bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevati morebitni spremenjeni uspeh strank v postopku. Poleg tega bo moralo pri odmeri stroškov za zastopanje upoštevati določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03), ki glede na vtoževani znesek 4.142,65 EUR določa punktum za odmero stroškov v višini 300 (ne 400) točk. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nagrado za dve obrazloženi (pripravljalni) vlogi tožnice (tar. št. 15/2 OT) in nagrado za en obrazložen dopis (tar. št. 39/3 OT).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.