Jedro

Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 23. 3. 2016 in št. ... z dne 14. 7. 2016 (I. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da v konkretni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2, saj je tožnica zmožna samostojno opravljati osnovne življenjske potrebe.

2. Pritožuje se tožnica. Navaja, da je bila od 25. 9. 2014 do 15. 1. 2015 hospitalizirana na A. kliniki v B. in je morala nato zaradi slabega zdravstvenega stanja iti v Dom starejših občanov C., kjer je bila od 26. 2. 2015 do 4. 12. 2015. Opisuje odnose s svojo sestro D.D. in težave, ki jih je doživela, ker je ta njen denar nakazala v dobrodelne namene. Njeno stanje se je sicer izboljšalo, vendar ne do te mere, da ne bi več potrebovala pomoči druge osebe. Ne zmore fizičnih del kot so košnja trave, priprave hrane, obdelava vrta, kurjenje krušne peči in priprava drv ter je tako odvisna od tuje pomoči, kar najbolje ve E.E., ki z njo živi od septembra 2016. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 7. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote F. z dne 23. 3. 2016. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica od 1. 4. 2016 dalje nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker ne izpolnjuje pogojev 99. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji).

6. Materialna podlaga v predmetni zadevi je podana v ZPIZ-2, kjer je v 99. členu določeno, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-2 je pomoč in postrežbo uživalcem pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

7. Pritožbene navedbe, da tožnica ne more opravljati fizičnih del, kot so košnja trave, priprava hrane, obdelava vrta, kurjenje krušne peči in priprava drv, potrjujejo ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnica zmožna samostojnega opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Dela, ki jih navaja tožnica v pritožbi ne spadajo med osnovne življenjske potrebe, ki bi bile odločilne za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tudi iz izpovedi tožnice pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnica zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani.

8. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede sposobnosti tožnice, da opravlja osnovne življenjske potrebe in pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.

9. Tako je bilo potrebno tožničino pritožbo, v skladu s 353. členom ZPP, kot neutemeljeno zavrniti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.