Jedro

V skladu z uveljavljeno sodno prakso se vloge oz. predlogi, ki so podani znotraj zakonsko določenega roka, obravnavajo kot ena sama vloga, kar pomeni, da se mora sodišče opredeliti do vseh navedb, ki jih v takih vlogah navaja vlagatelj, kolikor so te odločilne za odločitev v zadevi.

Sodišče se mora seznaniti z vsemi navedbami strank ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi ustrezno opredeliti.

Tudi v postopku alternativne izvršitve kazni skladno z 22. členom Ustave RS in prvim odstavkom 16. člena ZKP mora biti spoštovano načelo kontradiktornosti, četudi 129.a člen ZKP, ki ureja postopek alternativne izvršitve kazni, izrecno ne določa, da sodišče predlog obsojenca za alternativni način izvršitve kazni vroči nasprotni stranki in tudi ne, da mora biti obsojencu dana možnost, da se seznani z mnenjem tožilstva. Glede na načelo kontradiktornosti mora imeti stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar po presoji pritožbenega sodišča vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, kar pa je pogojeno z vročanjem ene vloge nasprotni stranki, ki lahko nanjo odgovori.

Izrek

Pritožbi zagovornika obsojenega S.G. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Kr 18446/2013 z dne 26. 4. 2017 na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) zavrnilo predlog zagovornika obsojenca, da se kazen eno leto zapora, ki mu je izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 18446/2013 z dne 1. 4. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 18446/2013 z dne 7. 3. 2017, nadomesti z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi zaradi kršitev določil Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izrečeno kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist oziroma podredno z zaporom ob koncu tedna. Podredno še predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dejstev in navedb, podanih v dopolnitvi njegovega predloga, katera je bila sicer pravočasna, s čimer smiselno uveljavlja kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožba ima namreč prav, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je obsojenec podal v v dopolnitvi predloga z dne 25. 4. 2017, saj iz obrazložitve izhaja, da se je opredelilo zgolj do navedb, podanih v predlogu z dne 12. 4. 2017. Pri tem zagovornik pravilno opozarja, da je obsojenec svoj predlog pravočasno dopolnil. Drugi odstavek 129.a člena ZKP namreč določa, da lahko obsojenec predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni poda v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe oziroma v 15 dneh od zadnje vročitve, če je obsojencu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti. Obsojencu je bil prepis pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 18446/2013 z dne 7. 3. 2017, s katero je to potrdilo prvostopenjsko sodbo, vročen dne 10. 4. 2017, obsojenec pa je svoj predlog dopolnil dne 25. 4. 2017, kar je znotraj roka, kot ga določa drugi odstavek 129.a člena ZKP. V skladu z uveljavljeno sodno prakso se vloge oz. predlogi, ki so podani znotraj zakonsko določenega roka, obravnavajo kot ena sama vloga,1 kar pomeni, da se mora sodišče opredeliti do vseh navedb, ki jih v takih vlogah navaja vlagatelj, kolikor so te odločilne za odločitev v zadevi.

5. Iz ustaljene ustavne in sodne prakse izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, sodišče pa mora s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodišče se mora seznaniti z vsemi navedbami strank ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi ustrezno opredeliti. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da lahko stranka, če njenemu zahtevku ni ugodeno, iz obrazložitve sodne odločbe spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in tako ne ostane v dvomu, da jih sodišče enostavno ni prezrlo.2 Po oceni pritožbenega sodišča pa so okoliščine, ki jih obsojenec navaja v dopolnitvi predloga v konkretnem primeru odločilne za presojo o utemeljenosti izvršitve kazni na alternativni način, saj v dopolnitvi navaja, da je povrnil oškodovancu del škode, ki mu jo je povzročil s kaznivim dejanjem, prav tako pa se je z njim dogovoril še za obročno plačilo preostalega zneska, kar je podkrepil z izjavo oškodovanca in njegovega pooblaščenca. Prav tako je še dodatno izpostavil določene okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje osebnostno urejenost, ter tudi v tem delu svoje navedbe podkrepil z listinsko dokumentacijo. Navedene pomanjkljivosti tako predstavljajo kršitev določbe iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter s tem povezano kršitev 22. člena Ustave RS, kot na to pravilno opozarja pritožba.

6. Utemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko izpostavlja, da sodišče prve stopnje obsojencu in zagovorniku ni vročalo odgovora tožilstva, podanega v zvezi z njegovim predlogom za alternativno prestajanje kazni. Kot je že poudarilo Višje sodišče v Ljubljani v svojem sklepu I Kp 1313/2014 z dne 5. 2. 2015, mora biti tudi v postopku alternativne izvršitve kazni skladno z 22. členom Ustave RS in prvim odstavkom 16. člena ZKP spoštovano načelo kontradiktornosti, četudi 129.a člen ZKP, ki ureja postopek alternativne izvršitve kazni, izrecno ne določa, da sodišče predlog obsojenca za alternativni način izvršitve kazni vroči nasprotni stranki in tudi ne, da mora biti obsojencu dana možnost, da se seznani z mnenjem tožilstva. Glede na načelo kontradiktornosti mora imeti stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar po presoji pritožbenega sodišča vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, kar pa je pogojeno z vročanjem ene vloge nasprotni stranki, ki lahko nanjo odgovori. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v tem in v vseh bodočih primerih predlog obsojenca za alternativno prestajanje kazni najprej vročiti tožilstvu, da nanj odgovori, kar je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo, nato pa bo moralo s tem odgovorom oziroma mnenjem seznaniti še obsojenca in njegovega zagovornika, če ga ima, ter mu postaviti rok treh dni, da lahko nanj odgovori. Šele po poteku tega roka bo sodišče lahko odločilo o njegovem predlogu, po potrebi pa skladno z 129.a členom ZKP razpisalo tudi narok, če bo ocenilo, da je to potrebno. Na ta način bo obema strankama omogočeno, da se seznanita s stališči in predlogi nasprotne stranke, dana pa jima bo tudi možnost, da na navedbe nasprotne stranke odgovorita z navajanjem dejstev in okoliščin ter dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Tako je sodišče prve stopnje s tem, ko obsojenca in zagovornika ni seznanilo z mnenjem tožilstva in jima ni dalo možnosti odgovora, storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je kršilo 22. člen Ustave RS ter prvi odstavek 16. člena ZKP, kar je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

7. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot jih uveljavlja pritožba, zato je le tej ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, in sicer bo se moralo seznaniti z vsemi pravno relevantnimi navedbami obsojenca in se do njih ustrezno opredeliti, pri čemer bo moralo zagotoviti tudi kontradiktornost postopka na zgoraj obrazložen način. Kritično bo moralo presoditi tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih kršitev ni ukvarjalo.

8. Sklep temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2011 z dne 24. 11. 2011. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 22250/2015 z dne 23. 7. 2015.