Jedro

Tožnica v tožbi ne oporeka razlogom izpodbijane odločbe, s katerimi toženka utemeljuje svojo presojo, da je bila v zadevi izdana sodba, zoper katero pritožba glede na določbe 73. člena ZUS-1 ni dovoljena, na tem pa utemeljila oceno, da se pritožbenega postopka ni razumno udeleževati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za pritožbo zoper sodbo tega sodišča I U 1175/2011 z dne 10. 8. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema razloge sodbe v zadevi I U 1175/2011, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je prosilka za BPP vložila pri tem sodišču zoper odločbo organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3272/2010 z dne 31. 5. 2011. Na njihovi podlagi ugotavlja, da sodišče v zadevi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka v svoji odločbi, prav tako pa v obravnavanem primeru ni šlo za odločanje v upravnem sporu na podlagi 66. člena člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na 73. člen ZUS-1 zato v zadevi niso izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe zoper sodbo, kar organ utemeljuje tudi z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in našteva njegove sklepe. Na podlagi navedenega organ ocenjuje, da je pričakovanje prosilke, da bi s pritožbo zoper sodbo I U 1175/2011 uspela, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah (3. odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP), zaradi česar prosilka nima verjetnih izgledov za uspeh. Ker ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, je organ že iz tega razloga na podlagi 1. odstavka 24. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP njeno prošnjo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se o zavrnitvi prošnje za BPP odloča s sklepom. Meni, da se obrazložitev izpodbijane odločbe neutemeljeno sklicujejo na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ZBPP in Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). ZBPP ne določa razlogov, na podlagi katerih je mogoče prošnjo zavrniti kot neutemeljeno, kar po njenem pomeni, da obrazložitev izpodbijane odločbe nima podlage v zakonu. ZBPP je namenjen pravni varnosti prosilcu z minimalnimi dohodki, ki se jo lahko zagotovi le tako, da zakon omeji oblast s tem, ko določa primere, v katerih je BPP mogoče dodeliti. Nadalje oporeka oceni GURS o vrednosti nepremičnine, zatrjuje, da A.A. ni dolžnikov dolžnik in da imenovana sodnica ni organ za BPP na podlagi zakona. V zaključku poudarja, da je glede na svojo in moževo pokojnino, ki skupaj znašata 610 EUR, upravičenka do BPP. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo „odpravi in razveljavi in da naslovno sodišče tožnici dodeli BPP“.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po 3. odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Navedeno pomeni okoliščine, ki predstavljajo t. i. objektivni pogoj za dodelitev BPP in ki ga mora prosilec izpolnjevati tudi v primeru, če izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, torej oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči. Ker morata biti za pridobitev BPP izpolnjena oba pogoja, je organ v obravnavani zadevi, potem ko je ugotovil, da objektivni pogoj ni izpolnjen, utemeljeno zavrnil tožničino prošnjo za BPP.

Tožnica v tožbi ne oporeka razlogom izpodbijane odločbe, s katerimi toženka utemeljuje svojo presojo, da je bila v zadevi I U 1175/2011 izdana sodba, zoper katero pritožba glede na določbe 73. člena ZUS-1 ni dovoljena, na tem pa utemeljil oceno, da se pritožbenega postopka ni razumno udeleževati.

Prvi odstavek 73. člena ZUS-1 določa, da je zoper sodbo dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, to je v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Glede na tako vsebino navedene določbe ZUS-1 tudi sodišče nima pomislekov v oceno organa, ki se pri tem sklicuje tudi na naštete sklepe Vrhovnega sodišča, da prosilka nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sodbo I U 1175/2011 in se nadaljnjega postopka zato ni razumno udeleževati. To pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Ker je organ že iz tega razloga zavrnil tožničino prošnjo, njenega finančnega položaja ni ugotavljal. Zato so tožbene navedbe v tej smeri in trditve o neutemeljeni uporabi ZUP in ZSV za odločitev pravno nepomembne.

Neutemeljeno je tudi stališče, da bi moral organ s sklepom zavrniti prošnjo za BPP. Po 3. odstavku 34. člena ZBPP o prošnji odloči pristojni organ z odločbo, o vprašanjih postopka pa s sklepom. Z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o procesnem vprašanju, ampak je bila s tem, ko je bila zahteva zaradi neizpolnjevanja pogoja zavrnjena, sprejeta vsebinska odločitev o upravičenju do BPP.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.