Jedro

Pravdni stranki sta pogodbo tudi po odstopu pogodbe med S. d.o.o. in S. K. d.o.o. (tožena stranka) dne 02. 01. 1995 še naprej izpolnjevali enako kot poprej. S tem je tožena stranka s konkludentnimi dejanji izrazila soglasje k odstopu pogodbe in s tem tudi k sporazumu o pristojnosti.

Sodišče druge stopnje se ne strinja, da je navedena odškodnina nesorazmerno visoka. Gre za odškodnino, ki bi jo tožena stranka kot možno posledico kršitve pogodbe morala pričakovati glede na dejstva, ki bi ji morala biti znana.

Če pa tožena stranka z navedbami, da bi tožeča stranka, potem ko ji tožena stranka ni več dobavljala svojih proizvodov, te lahko nabavljala pri novih ekskluzivnih dobaviteljih, meri na dolžnost zmanjševanja škode, je treba povedati, da je sodna praksa zavzela nasprotno stališče. Če lahko povzročitelj škode sam odpravi vzrok za nastanek škode, ne more zahtevati od oškodovanega, da zmanjšuje škodo namesto njega. V takšnem primeru oškodovanega ne zadene dolžnost zmanjševanja škode.

Izgubljeni dobiček je razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, ki so bili predmet pogodbe, in sicer po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.795,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,306.000,00 SIT od 05. 06. 1998 do 01. 01. 2002 v EUR protivrednosti (1. točka izreka), - v preostalem delu do višine glavnice v znesku 227.570,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka), - tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.933,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta vložili pravočasno pritožbo obe pravdni stranki, in sicer v tistem delu, v katerem nista uspeli (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožeča stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje spremeni sodbo v zavrnilnem delu v njeno korist, toženi stranki pa naloži tudi plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodbe v tem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Tudi tožena stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenimi izvajanji tožene stranke, da dogovor o pristojnosti ne veže pravdnih strank, ker odstop od pogodbe nima pisne oblike, ki jo za dogovor o pristojnosti predpisuje zakon in tudi izrecno odstopljena pogodba. Po določilu 3. odst. 69. čl. ZPP mora biti res sporazum o pristojnosti pisen, učinkuje pa tudi protipravnim naslednikom stranke, ki ga je sklenila. Zato je odločilno vprašanje, ali je odstop od pogodbe veljaven, čeprav nima pisne oblike. Kot je zavzelo stališče sodišče druge stopnje že v sklepu I Cpg 360/2007 z dne 24. 01. 2008 na red. št. 101 spisa, je glede na 3. odst. 145. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) privolitev v odstop veljavna, če je dana v obliki, ki jo za odstopljeno pogodbo predpisuje zakon. Po določilu 1. odst. 67. čl. ZOR pa za odstopljeno pogodbo zakon ne zahteva nikakršne oblike. Pogodba o odstopu ekskluzivne pravice prodaje blaga v Republiki Sloveniji z dne 01. 01. 1994 (priloga A1) je distribucijska pogodba, pri kateri se uporabljajo posamezni instituti iz agencijske in iz prodajne pogodbe, vendar le načelno, ne pa absolutno. Sodna praksa se nagiblje k priznanju že realiziranih pogodb, čeprav niso sklenjene v pisni obliki, ne glede na to, ali je oblika predpisana z zakonom ali pa po volji strank (prim. 1. odst. 69. čl. ZOR). Nedvomno sta se stranki dogovorili za pisnost pogodbe oziroma njenih sprememb in dopolnitev (prim. XV. člen pogodbe) zaradi varstva strank in ne v javnem interesu. Varstvo strank pa ni več važno, kadar je pogodba že izpolnjena ali je izpolnjena v pretežni meri (prim. 73. čl. ZOR). Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki pogodbo tudi po odstopu pogodbe med S. d.o.o. in S. K. d.o.o. (tožena stranka) dne 02. 01. 1995 (prim. Pogodbo o sodelovanju – priloga A2) še naprej izpolnjevali enako kot poprej. S tem je tožena stranka s konkludentnimi dejanji izrazila soglasje k odstopu pogodbe in s tem tudi k sporazumu o pristojnosti.

Tožena stranka trdi, da ni vedela za odstop pogodbe, zato njenih nadaljnjih izpolnitev ni mogoče šteti kot konkludentno privolitev. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka v svojih vlogah večkrat navedla, da je sodelovanje med strankama tudi po 02. 01. 1995 potekalo še več let in da je izpolnjevala naročila tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni sledilo kasnejšemu zanikanju tožene stranke (prim. 1., 2. in 3. odst. 214. čl. ZPP), posebno še, upoštevajoč prepričljivo izpovedbo direktorja tožeče stranke in izmikavo izpovedbo priče Z. D. Dokazno oceno sodišča prve stopnje potrjujeta tudi izjavi E. D, – P. (priloga A 156) in F. S. (priloga A 157), ki sta v spisu. Po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je tožena stranka za odstop pogodbe vedela in vanj konkludentno privolila. Zato jo kot pravnega naslednika veže tudi prorogacijska klavzula.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka direktno ali pa vsaj posredno izvažala v Republiko Slovenijo svoje proizvode brez vednosti in sodelovanja tožeče stranke in brez da bi prej odpovedala pogodbo, kar predstavlja kršitev IV. točke pogodbe. Nasprotno pa ni več izpolnila naročil tožeče stranke, kar dokazujejo pozivi tožeče stranke v spisu in odgovor D. z dne 26. 01. 1998 (Priloga A16). Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopnim sodiščem, da lastništvo družbe oziroma sprememba v njenem lastništvu ter s tem povezana poslovna politika ni okoliščina v smislu 263. čl. ZOR, s katero bi se tožena stranka lahko ekskulpirala svoje odgovornosti za škodo. Gre za okoliščine, ki so na njeni strani in ki bi jih morala imeti pod svojim nadzorom, saj izhajajo iz notranjosti njenega poslovanja. To je riziko, za katerega se šteje, da ga mora nositi sama. V nasprotnem primeru nosi škodne posledice. Zato pritožnica nima prav, da vztraja pri zaslišanju prič članov uprave D. To je brezpredmetno, saj okoliščine, o katerih naj bi priče izpovedale, za odločitev niso relevantne. Pritožbene navedbe, da je šlo za oblastveni ukrep države, ki ga tožena stranka ni mogla kontrolirati, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. čl. ZPP).

V zvezi s pritožbenimi očitki, da je tožena stranka imela pravico sama plasirati svoje proizvodnje na slovensko tržišče, ker se tožeča stranka ni držala dogovorjenih količin, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka navedla, da je do manjših količin prišlo zato, ker tožena stranka ni bila sposobna dobavljati večjih količin zaradi finančnih težav, tožena stranka pa temu ni argumentirano ugovarjala. V prid ugotovitvi, da je bil razlog za nedoseganje količin dejansko na strani tožene stranke, govori tudi dejstvo, da tožena stranka tega ni tožeči stranki nikdar očitala vse do te pravde. Do spora pa je prišlo zato, ker tožena stranka v letu 1998 sploh ni več izpolnjevala naročil tožeče stranke, pač pa je bila tožeča stranka usmerjena k dobavljanju pri novem ekskluzivnem zastopniku, kar glede na sklenjeno pogodbo med pravdnima strankama ne more biti sprejemljivo (prim. dopis D. z dne 26. 01. 1998 – priloga A16). Nadaljnji potek dogodkov je pokazal, da stranki doseganju dogovorjenih količin po letu 1994 nista posvečali posebne pozornosti, kar kaže na to, da je pravilno tolmačenje prvostopnega sodišča, da je šlo za dogovor o količinskem plasmaju le za leto 1994. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri pogodbeni omejitvi škode in se tudi v zvezi s tem sklicuje na ukrepe države pri kontroli dejavnosti tožene stranke, kar ni upoštevno, kot je že obrazloženo. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanjo.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku za stroške najemnine in stroške promocije, češ da so ugovori tožene stranke nespecificirani. Njeni ugovori so dejansko bili presplošni in tudi v pritožbi tožena stranka ugovora glede višine ne konkretizira. Navaja le, da bi sodišče moralo odškodnino znižati, pri tem pa prezre, da takšnega zahtevka ni postavila. Poleg tega se sodišče druge stopnje ne strinja, da je navedena odškodnina nesorazmerno visoka. Gre za odškodnino, ki bi jo tožena stranka kot možno posledico kršitve pogodbe morala pričakovati glede na dejstva, ki bi ji morala biti znana (prim. 1. odst. 266. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo logično in življenjsko sprejemljivim izvajanjem tožeče stranke tudi pri ugotovitvi vzročne zveze med škodo zaradi najema skladišča in kršitvijo pogodbe, posebno še, ker so bili ugovori tožene stranke nekonkretizirani. Če pa tožena stranka z navedbami, da bi tožeča stranka, potem ko ji tožena stranka ni več dobavljala svojih proizvodov, te lahko nabavljala pri novih ekskluzivnih dobaviteljih, meri na dolžnost zmanjševanja škode (4. odst. 266. čl. ZOR), je treba povedati, da je sodna praksa zavzela nasprotno stališče. Če lahko povzročitelj škode sam odpravi vzrok za nastanek škode, ne more zahtevati od oškodovanega, da zmanjšuje škodo namesto njega. V takšnem primeru oškodovanega ne zadene dolžnost zmanjševanja škode (prim. sodbo III Ips 98/2004).

Glede pritožbenega očitka tožene stranke, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo 100 % povišanja vrednosti odvetniških storitev zaradi uporabe tujih pravnih virov in tujega jezika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen. Po določilu 2. odst. 5. čl. Odvetniške tarife sodišča tega zvišanja niso dolžna upoštevati pri odmeri stroškov zastopanja. Dejansko je iz spisa razvidno, da je šlo za uporabo tujih pravnih virov in tujega jezika le v manjši meri. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka povišanja vrednosti odvetniške storitve ni upravičena zahtevati od nasprotne stranke.

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožba glede zahtevka na plačilo izgubljenega dobička nesklepčna. Drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka predložila podatke o predvideni prodajni količini artiklov, veleprodajno ceno in ceno na trgu. Predložila je tudi veleprodajni cenik in okvirne letne pogodbe s poslovnimi partnerji, podatke o rabatu, super rabatu in povprečni razliki v ceni. Predlagala je tudi postavitev izvedenca finančne stroke. Vendar jo je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi morala najprej konkretno navajati in natančno utemeljiti izgubljeni dobiček na ta način, da bi navedla prihodke, ki bi jih ustvarila v letu 1998, in odhodke, ki bi v zvezi s tem nastali, in na podlagi obrazloženih navedb glede utemeljenega pričakovanja in konkretnih postavk in njihovih višin predložiti še ustrezne dokaze. Tožeča stranka dobička s predvideno prodajno vrednostjo ni obrazloženo utemeljila, prav tako ne odhodkov, povprečna razlika v ceni tudi ni z ničemer izkazana, niti obrazložena, niti ni na tej podlagi mogoče izdelati izračuna škode z navedenimi elementi. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da izpad dohodka ni pravno priznana škoda po ZOR-u. Dohodek ali prihodek ne more predstavljati povečanja premoženja, ker ne upošteva stroškov, potrebni za opravljanje dejavnosti. Šele z upoštevanjem stroškov in dajatev pridemo do pojma dobiček, katerega izguba je pravno priznana škoda. Sodna praksa je zavzela stališče, da je za izračun izgubljenega dobička treba ugotoviti vse postavke (prihodki, fiksni in variabilnii stroški), ki so potrebne za pravilen izračun izgubljenega dobička (prim. II Ips 795/2007). Izgubljeni dobiček je razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, ki so bili predmet pogodbe, in sicer po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala (prim. III Ips 21/2001). Iz podatkov, ki jih je navedla tožeča stranka, takšnega izračuna ni bilo mogoče narediti. Ker višina izgubljenega dobička ni bila ustrezno izkazana, tudi izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke ni bila potrebna. Izvedenca namreč ni mogoče predlagati v informativne namene, da bi se šele prišlo do potrebnih navedb, ampak zato, da se pravilnost teh navedb preveri, to je potrdi ali ovrže. Ni naloga sodišča, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo izbira pomembna dejstva. Takšno ravnanje bi predstavljalo poseg v pravico tožene stranke, da oblikuje konkretno obrambo zahtevku, poleg tega pa bi bilo tudi pristransko in bi predstavljalo aktivnost sodišča, ki bi porušila razpravno ravnovesje v postopku. Tožena stranka je tekom postopka opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago, zato bi tožeča stranka lahko računala s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo njene argumente. Ker trditev ni ustrezno dopolnila, se je to tudi zgodilo.

Glede odškodnine za negmotno škodo zaradi zmanjšanja ugleda sodišče druge stopnje ugotavlja, da po ZOR-u, ki ga je glede na 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) treba uporabiti v tej zadevi, tovrstna nepremoženjska škoda ni bila pravno priznana. Edino pravno zaščito je v takem slučaju ZOR predvidel v okviru 199. čl. (prim. III Ips 42/93 in II Ips 586/92). Poleg tega pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem tudi, da tožeča stranka ni podala vseh pravno relevantnih navedb, da bi to škodo izkazala. Zahtevek ni konkretiziran, ampak je obrazložen le na načelni ravni. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Tudi pritožba tožeče stranke glede pravdnih stroškov ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je te stroške pravilno odmerilo in jih tožeči stranki priznalo glede na procent uspeha v pravdi. Tožeča stranka ni upravičena do priznana stroškov posebej glede na temelj in posebej glede na višino dosojenega zneska. V dosojenem znesku se pokaže celota njenega uspeha, tako glede temelja kot glede višine.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na vse navedbe pritožb, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).

Sodišče druge stopnje zaključuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in v zadostni meri je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba obe pritožbi zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.