Jedro

Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2014 in št. ... z dne 7. 7. 2014 ter da se toženi stranki naloži, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe ponovno odloči o pravici tožnice do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Meni, da je bilo z odločitvijo kršeno materialno pravo in predlaga, da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, upoštevaje dopolnjeno pokojninsko dobo 7 let, 3 mesece in 1 dan.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 7. 2014. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnico razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2014 dalje ter odločila, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je namreč v postopku ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe, po določbi 2. alineje prvega odstavka 69. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) .

6. V zadevi je sporno vprašanje, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. ZPIZ-2 v 41. členu med drugim določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je podana I. kategorija invalidnosti. Glede na odločitev tožene stranke, ki je pri tožnici ugotovila I. kategorijo invalidnosti, je omenjeni pogoj izpolnjen. Vendar pa to še ne zadostuje, da bi bila tožnici pravica do invalidske pokojnine priznana. Izpolnjen mora biti tudi drugi pogoj, to pa je dopolnitev minimalne pokojninske dobe (42. člen ZPIZ-2) oziroma za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja splošni pogoj, določen v 69. členu ZPIZ-2. Glede na to, da je pri tožnici invalidnost posledica bolezni, kar med strankama tudi ni sporno, je skladno z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 potrebno, da je zavarovanec ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

8. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama ni sporno, je tožnica v Republiki Sloveniji dopolnila 7 let, 3 mesece in 1 dan pokojninske dobe. Druge pokojninske dobe, niti v BIH, niti v tretji državi, ki bi se lahko upoštevala po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)(3) , nima. Glede na odločitev tožene stranke, da je pri tožnici podana popolna nezmožnost za delo (I. kategorija invalidnosti) od 29. 5. 2014, bi morala tožnica za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Tožnica je namreč do nastanka invalidnosti, kot ga je ugotovila tožena stranka, dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece.

9. Sodišče prve stopnje je v postopku razčiščevalo, ali je pri tožnici prišlo do nastanka invalidnosti že pred 29. 5. 2014, saj je tožnica zatrjevala, da je že pred tem datumom zbolela in da naj bi tako bila nezmožna za pridobitno delo že v času nastanka bolezni. Zaradi razjasnitev dejanskega stanja je ob soglasju tožnice pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je tožnico tudi osebno pregledala ter na podlagi proučitve medicinske dokumentacije dne 13. 1. 2016 podala mnenje, da je pri tožnici od 29. 5. 2014 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna opravljati organizirano pridobitno delo. V zvezi z zdravstvenimi težavami, ki jih je navajala tožnica iz let 2008 in 2010, pa invalidska komisija meni, da te zdravstvene težave niso zadostna podlaga za oceno, da bi bila tožnica nezmožna za pridobitno delo oziroma, da bi že tedaj prišlo do popolne in trajne izgube delazmožnosti in s tem I. kategorije invalidnosti. Pri tožnici je namreč ključna bolezen, na podlagi katere je bila ugotovljena popolna nezmožnost za delo, to pa je napredovan rak jajčnika. Zaradi te bolezni je bila tožnica tudi že dvakrat operirana.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz podanih mnenj v predsodnem postopku kot tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja prepričljiv zaključek, da pri tožnici v letu 2008 oziroma v letu 2010 kljub nekaterim zdravstvenim težavam (travmatična amputacija tretjega in četrtega prsta desne roke) še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Pri tožnici je ključna bolezen rodil (adenokarcinom ovarija z metastazami v peritoneju), ki je bil diagnosticiran v mesecu decembru leta 2012. Tožnica je bila prvič operirana 18. 12. 2012 in nato ponovno 19. 2. 2014. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še poudarja, da zgolj nastanek bolezni še ne pomeni, da je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Kot to izhaja iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V sporni zadevi je bila tožnica zdravljena zaradi prej opisane diagnoze. Šele po zaključku zdravljenja je invalidska komisija lahko ugotovila popolno nezmožnost za delo. Tudi sestava komisije, ki je podala dopolnilno izvedensko mnenje je bila, glede na tožničine zdravstvene težave, ustrezna, saj so v senatu sodelovali poleg specialistke medicine dela tudi specialistka internistka onkologinja in pa specialist ortoped. Tožnica na podano mnenje tudi ni podala pripomb, niti ni predlagala izvedbe drugih dokazov.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje ustrezno razčiščeno in tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker tožnica ni izpolnila pogoja, določenega v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2, torej minimalne pokojninske dobe, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 10/2008 in 3/2011.