Jedro

Tožnica za čas, ko je bila v času dežurstva in straže prisotna na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu, ni upravičena do izplačila dodatka za delo v deljenem delovnem času niti do dodatka za izmensko delo, saj je plačilo za ta čas posebej urejeno v pravilniku tožene stranke in znaša 60 % osnove brez dodatkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni - v 1. točki izreka tako, da se znesek 1.336,73 EUR zniža na 1.141,43 EUR, znesek 320.335,12 SIT pa na znesek 273.534,00 SIT ter tako, da se zavrne višji zahtevek za plačilo dodatka za deljen delovni čas v višini 195,30 EUR (prej 46.801,12 SIT), - v 2. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo z zneska 536,40 EUR na 335,25 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 17,10 EUR, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku paricijskega roka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača razliko v plači v neto znesku 1.336,73 EUR, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do prenehanja obveznosti ter zakonske zamudne obresti, v evrski protivrednosti od zneska 320.335,12 SIT od 5. 6. 2003 do 31. 12. 2006 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 536,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice za plačilo razlike v plači za maj 2001 v znesku 136,55 EUR (32.722,00 SIT) in iz naslova dodatka za deljen delovni čas za dežurstvo, opravljeno 14. 5. 2001 v neto znesku 5,96 EUR - prej 1.427,48 SIT (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07) naj bi bila podana, ker iz izreka sodbe ni razvidno, kolikšen del prisojenega zneska se nanaša na razliko v plači in kolikšen del na izplačilo dodatka za deljen delovni čas. Iz navedb v obrazložitvi je sicer možno izračunati, da naj bi sodišče prve stopnje iz naslova dodatka za delo v deljenem delovnem času dosodilo znesek 195,30 EUR, vendar ta znesek v obrazložitvi ni naveden. Ob dejstvu, da dodatek za deljen delovni čas v obsodilnem delu izreka sploh ni naveden, je očitno, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da jo je potrebno že zgolj zaradi tega razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bi štelo, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, nepopoln in da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje dodatek za delo v deljenem času dosodilo v nasprotju z materialnimi predpisi in veljavno sodno prakso. Pri tem se pritožba sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1551/2005 z dne 17. 3. 2006 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kd 10/2005 z dne 20. 3. 2007. Sodna praksa je pritrdila stališču tožene stranke o neutemeljenosti priznavanja dodatka za delo v deljenem delovnem času v času dežurstva. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni v smislu pritožbenih navedb.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Res je sicer, da je bilo sodišče prve stopnje nekoliko površno pri oblikovanju izreka in v njem ni navedlo obeh pravnih podlag, na katerih temelji tožbeni zahtevek (razlika v plači in dodatek za delo v deljenem delovnem času), temveč le eno in da je nekoliko pomanjkljiva tudi obrazložitev, vendar je izpodbijano sodbo kljub temu možno preizkusiti, kar je nenazadnje zelo prepričljivo storila že sama tožena stranka v pritožbi. Iz izpodbijane sodbe je tako povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova razlike v plači dosodilo vse, kar je vtoževala, razen zastaranega zneska za maj 2001 v višini 32.722,00 SIT oziroma 136,55 EUR, iz naslova dodatka za delo v deljenem času pa prav tako vse, razen zastaranega zneska za 14. 5. 2001 v višini 1.427,48 SIT neto oziroma 5,96 EUR. Navedeno je razvidno tako iz zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, kjer sta oba zneska izrecno navedena, kakor tudi iz same obrazložitve. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sicer navedlo, da je od vtoževanega neto zneska razlik v plačah v višini 1.277,28 EUR oziroma 306.256,00 SIT odštelo znesek razlike za maj 2001 v višini 136,55 EUR oziroma 32.722,00 SIT in da pri tem ni navedlo, da rezultat znaša 1.141,43 EUR ter da je tudi dosojeni znesek dodatka za delo v deljenem delovnem času potrebno izračunati tako, da se od dosojenega zneska 1.336,73 EUR odšteje znesek 1.141,43 EUR in se nato dobi znesek 195,30 EUR. Pravilnost izračuna pa je možno preizkusiti tudi z odštevanjem zavrnilnega dela od vtoževanega. V vsakem primeru iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje iz naslova dodatka za delo v deljenem delovnem času tožnici dosodilo znesek 195,30 EUR, čeprav ta znesek ni posebej naveden, temveč je vsebovan v dosojenem seštevku razlike v plači in dodatka za delo v deljenem delovnem času.

Pač pa glede odločitve sodišča prve stopnje o dodatku za delo v deljenem delovnem času pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba utemeljeno opozarja na uveljavljeno sodno prakso, razvidno iz že citiranih sodnih odločb, k temu pa je potrebno dodati še sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 15/2008 z dne 9. 9. 2008, s katero je to zavrnilo revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kd 10/2005 z dne 20. 3. 2007, slednjo tožena stranka citira v pritožbi. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da delavci, ki so ves čas dežurstva in straže morali biti prisotni na delu oziroma prisotni v kasarni in so bili na tak način na razpolago delodajalcu, niso upravičeni do izplačila dodatka za delo v deljenem delovnem času in izplačila dodatka za izmensko delo za čas opravljanja dežurstva. Le iz naslova opravljanja straže so bili delavci upravičeni do tega dodatka, vendar šele od leta 2002 dalje na podlagi izrecne določbe 97. č člena Zakona o obrambi (ZObr-UPB1, Ur. l. RS, št. 103/2004).

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pravno podlago za ugoditev zahtevku za plačilo dodatka za delo v deljenem delovnem času predstavljajo določbe drugega odstavka 96. člena ZObr-UPB1 ter 13. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkov delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi iz julija 1996 (v nadaljevanju pravilnik iz leta 1996) oziroma 14. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi z dne 2. 10. 2002 (pravilnik iz leta 2002). Res je sicer, da je v drugem odstavku 96. člena ZObr-UPB1 med posebnimi pogoji dela opredeljeno tudi delo v deljenem delovnem času in izmensko delo ter opravljanje dežurstva, opravljanje straže in bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu. Vendar pa peti odstavek istega člena glede plačila zaradi opravljanja dela v posebnih delovnih pogojih napotuje na splošne predpise. Tak splošni predpis sta tudi oba citirana pravilnika tožene stranke, vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je v pravilniku iz leta 1996 vprašanje plačila nadomestila za čas dežurstva posebej urejeno še v 16. členu, glede nadomestila za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa v 17. členu. Iz teh določb izhaja, da se dežurstvo opravlja v nepretrganem trajanju in je sestavljeno iz rednega delovnega časa, evidentiranih nadur in časa, za katerega se obračunava posebno 60 % nadomestilo plače. Izrecno je bilo opredeljeno, da se tudi čas počitka med stražo šteje kot čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu, za kar delavcu pripada 60 % nadomestilo plače, brez kakršnihkoli drugih dodatkov.

Podobna je bila tudi ureditev v 17. členu pravilnika iz leta 2002. Tako je drugi odstavek 17. člena tega pravilnika določal, da se v primeru izvajanja dežurstva, stražarske službe in terenskega dela, ure, ko delavec ni obremenjen z delovnimi nalogami, ko efektivno ne dela oziroma ure počitka med dežurstvom, na straži ali terenu štejejo kot pripravljenost za delo na delovnem mestu in na določenem kraju, za kar delavcu pripada 60 % nadomestilo, brez dodatkov. Zaradi navedenega je v četrtem odstavku 18. člena Pravilnika iz leta 2002 izrecno določeno, da delovna obveznost za posameznega delavca lahko traja največ 12 ur, ki se obračunajo kot redno delo. Če pa mora biti delavec prisoten v službi tudi po opravljenih 12 urah dežurstva, in pri tem ni obremenjen z delovnimi nalogami in efektivnim delom, pa se mu lahko nadaljnjih 12 ur šteje in obračuna kot pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju v skladu s 17. členom istega pravilnika.

Tožničino delo v času dežurstva je bilo plačano v skladu z določbo 16. in 17. člena pravilnika iz leta 1996 oziroma 17. in 18. člena pravilnika iz leta 2002, zato je tožničin zahtevek za plačilo dodatka zaradi dela v dodeljenem delovnem času neutemeljen. Določbe obeh pravilnikov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, so splošne določbe, ki zgolj na splošno urejajo višino in pogoje za plačilo dodatka za delo v deljenem delovnem času, citirane določbe 16. in 17. člena pravilnika iz leta 1996 oziroma 17. in 18. člena pravilnika iz leta 2002 pa posebej urejajo, kako je s tem vprašanjem pri izvajanju dežurstva, kakršnega je dejansko opravljala tožnica. Tožnica je izvajala 24-urno dežurstvo, pri katerem je tudi v času, ko ni efektivno delala, morala biti prisotna v kasarni in na tak način na razpolago delodajalcu, zato je upravičena zgolj do plačila, kakršnega je prejela. Tožnica v spornem obdobju ni opravljala straže, saj se vtoževani dodatek nanaša izključno na opravljanje dežurstva, zato zanjo tudi ne pride v poštev določba 97. člena ZObr-UPB1, ki je za čas po 13. 6. 2002 dala podlago za izplačilo dodatka za delo v deljenem delovnem času vojaškim osebam na straži. Pritožba po vsebini niti ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede plačila razlike v plači za čas, ko je tožnica nadomeščala načelnika odseka, zato pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede te razlike pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tožnici pravilno dosodilo vtoževano razliko v plači, z izjemo tistega dela zahtevka, ki je zastaral. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo četrtega odstavka 98. člena ZObr-UPB1 o tem, da pripadnik stalne sestave v času začasne razporeditve, ki traja nad 30 dni (za takšen primer pa je šlo tudi v tej zadevi) pridobi pravice iz nove formacijske dolžnosti, če je to zanj ugodneje. Tožnica razliko v plači vtožuje ravno zaradi tega, ker je bila zanjo ugodnejša plača na novi formacijski dolžnosti, ki jo je morala opravljati.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo še preostali del tožničinega zahtevka za plačilo dodatka za delo v deljenem delovnem času, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe pa tudi pomeni, da se je spremenil uspeh strank v tem postopku. Tožnica je s tožbenim zahtevkom vtoževala plačilo zneska 354.484,60 SIT, na podlagi spremembe izpodbijane sodbe pa ji je dosojen znesek 273.534,00 SIT oziroma 1.141,43 EUR, kar pomeni, da je tožnica uspela s 77,16 % svojega zahtevka. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je tožnica upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 825 točk (225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 150 točk za zastopanjem na drugem naroku za glavno obravnavo in 150 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 378,67 EUR, k temu je potrebno prišteti še 2 % materialnih stroškov oziroma 7,57 EUR, 20 % DDV oziroma 75,73 EUR ter takso za tožbo in takso za sodbo, vsakič v višini 63,43 EUR, skupno torej 588,83 EUR. Tožnica je upravičena do povrnitve 77,16 % tega zneska, kar znaša 454,34 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni moglo priznati priglašenih stroškov iz naslova kilometrine za tožničinega pooblaščenca, kakor tudi ne urnine za čas potovanja za stranko. Odnos med odvetnikom in stranko temelji na zaupanju, zato stranka lahko odvetnika izbere tudi izven sedeža sodišča, vendar pa nasprotna stranka ni dolžna kriti višjih stroškov, ki zaradi tega nastanejo. Glede na uspeh v tem sporu pa je do povrnitve 22,84 % utemeljeno priglašenih stroškov upravičena tudi tožena stranka. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1136 točk (300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na naroku in 150 točk za čas, porabljen med zastopanjem ter 11 točk za materialne stroške), kar znaša 521,42 EUR. Upoštevajoč uspeh v tem sporu je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, v znesku 119,09 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 335,25 EUR, zato je pritožbeno sodišče tako tudi spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka je s pritožbo zahtevala razveljavitev celotne izpodbijane sodbe, uspela pa je le glede tistega dela, ki se nanaša na plačilo dodatka za deljen delovni čas, kar pomeni, da je dosojeni znesek 1.336,73 EUR uspela znižati za 195,30 EUR in zato njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 14,61 %. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški znašajo 255 točk (250 točk za pritožbo in 5 točk za materialne stroške), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 117,04 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 14,61 % tega zneska, kar znaša 17,10 EUR.

Vrednost izpodbijanega dela ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP in ker hkrati tudi ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerim je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ni podan nobeden od navedenih razlogov, zato je sklenilo, da revizije ne dopusti.