Jedro

Ob pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, gre tožnici višino odškodnine za nepremoženjsko škodo odmeriti na 23.000,00 EUR, kar predstavlja višino 16,4 povprečnih slovenskih neto plač. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic ni našlo povsem identičnih življenjskih primerov, je pa v okviru objektivizacije višine odškodnine (umestitve znotraj okvira v sodni praksi že odmerjenih odškodnin) upoštevalo opise podobnih poškodb in utrpelih posledic, ki so z v tej pravdi ugotovljenimi (glede obeh tožnikov) primerljive, hujše oziroma lažje.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke in prvotožnika se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnima sklepoma z dne 24. 4. 2023 in 12. 6. 2023: - v izpodbijani prisodilni odločitvi pod drugo alinejo točke I/1 spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika še za nadaljnjih 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 7. 7. 2020 dalje, - v izpodbijani stroškovni odločitvi pod točko I/2 spremeni tako, da se znesek 529,42 EUR nadomesti z zneskom 744,43 EUR, - v izpodbijani prisodilni odločitvi pod točko II/1 spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice še za nadaljnjih 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 20. 9. 2020 dalje, - v izpodbijani stroškovni odločitvi pod točko II/3 spremeni tako, da se znesek 2.2228,30 EUR nadomesti z zneskom 39,49 EUR.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu odločitve pod točkami I/1, II/1 in II/2 ter v še izpodbijanem in nespremenjenem delu stroškovne odločitve pod točkama I/2 in II/3 izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti za 41,36 EUR pritožbenih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožniku v roku 15 dni: - zakonske zamudne obresti od 2.300,00 EUR od 7. 7. 2020 do 20. 10. 2020, - znesek 3.368,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2020 dalje do plačila (oboje izrek pod točko I/1), in - povrniti pravdne stroške v znesku 529,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od poteka izpolnitvenega roka dalje (izrek pod točko I/2), Nadalje je v zvezi z v uvodu citiranima popravnima sklepoma odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati drugotožnici v roku 15 dni: - znesek 3.543,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2020 dalje (izrek pod točko II/1), - znesek v višini 537,85 EUR, od tega zneska obračunati, odvesti in pristojnemu organu izplačati akontacijo dohodnine po stopnji 25 %, preostali neto znesek 403,39 EUR pa tožnici izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2020 dalje (izrek pod točko II/2) in - povrniti pravdne stroške v znesku 2.228,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od poteka izpolnitvenega roka dalje (izrek pod točko II/3).

Pod točko III izreka je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo in pod točko IV izreka glede na delno skrčitev tožbenega zahtevka postopek v tem obsegu ustavilo.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu, in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da se sodba razveljavi in zadeva pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

Sklicujoč se na ugotovitve izvedenca medicinske stroke povzema obseg posledic prvotožnika v zvezi s prisojenim zneskom iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja in navaja, da je zavarovalnina iz tega naslova v višini 6.000,00 EUR, ki jo je sodišče znižalo za upoštevano valorizirano vrednost delnega plačila v višini 2.300,00 EUR (2.631,20 EUR), kar predstavlja primeren znesek, pretirana. Sodišču očita, da pri odločitvi ni upoštevalo pojasnil izvedenca, da tožnik ni mogel utrpeti močnejšega udarca, ki ga ne izkazuje niti primarna medicinska dokumentacija, ter neupoštevanje predhodne poškodovanosti križne vezi in pred obravnavanim škodnim dogodkom večmesečnih težav s kroničnim obolenjem ledveno-križne hrbtenice s sevanjem bolečin v nogo.

Prav tako kot pretirani oporeka prisojeni odškodnini po vseh štirih postavkah za drugotožničino utrpelo škodo, kateri je sodišče, upoštevaje valorizirano vrednost delnega plačila v višini 1.500,00 EUR za premoženjsko in 20.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo (24.789,50 EUR), prisodilo še dodatno odškodnino v višini 6.543,50 EUR. Odločitev izpodbija tudi iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih ugotovitev izvedenca, in se ni opredelilo do toženkinih navedb, zato odločitev temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in presoji vseh okoliščin. Brazgotina ni opazna oz. vidna vsakomur. Gibljivost v ramenskem sklepu in komolcu je popolna v vseh smereh, občutek za dotik je simetrično ohranjen v vseh inervacijskih področjih, nekoliko je zmanjšana le mišična moč v desni roki. Občasne bolečine, ki se pojavljajo po zaključenem zdravljenju pri gibanju v ramenu, niso posledica predmetne poškodbe, ampak kroničnih degenerativnih sprememb v ramenskem sklepu. Sodišče navedenega ni upoštevalo pri razmejevanju škode. Prav tako ni upoštevalo vsebine zadnjega kontrolnega pregleda v SB Celje dne 30. 3. 2020, iz katerega izhaja, da tožnica že tedaj ni imela večjih subjektivnih težav, pri čemer je izvedenec pojasnil, da po pregledu v zdravstveni dokumentaciji ni več nikakršnih zapisov o morebitnih zdravstvenih težavah tožnice.

V zvezi z v celoti prisojeno premoženjsko škodo pritožnica navaja, da tožnica verodostojnih dokazov sploh ni predložila ali pa so bili ti pomanjkljivi, vprašljivi in kot takšni neverodostojni. Navkljub obrazloženim ugovorom o neizkanosti zatrjevane škode je sodišče tožnici priznalo celo zahtevke za povračilo plačila "nadstandardne" storitve v zdravilišču, stroške samoplačniške storitve za FTH - za katere niti ni bilo verodostojno izkazano, za kakšno vrsto terapije naj bi sploh šlo, za katere dele telesa naj bi se ta opravljala, in ali so se te sploh izvajale za poškodbe, utrpele v obravnavanem dogodku. Oporeka obrazložitvi sodišča glede neutemeljenosti ugovora amortizacije, čeprav bi bila tožnica, v kolikor bi zatrjevano premoženjsko škodo sploh verodostojno izkazala, upravičena kvečjemu do dejansko nastale škode, medtem ko prisojena nova vrednost pomeni neopravičeno obogatitev.

Nadalje oporeka pravilnosti odločitve glede obrestnih zahtevkov, ker ne drži ugotovitev, da je tožnik že ob vložitvi zahtevka toženki predložil vse potrebne listine oz. dokazila, na podlagi katerih bi ta lahko oz. morala ugotoviti obseg njene obveznosti. Zahtevku predložena dokumentacija je bila pomanjkljiva in jo je bilo potrebno s strani tožnika, ki je bil, kot tudi njegov pooblaščenec, neodziven na posredovani predlog za sklenitev poravnave, dopolniti.

Nakazila zavarovalnine v višini 2.300,00 EUR, ki je bilo izvedeno po prejemu tožbe, na bančni račun tožnika, zapisan na 7. strani tožbenega zahtevka, sodišče ne bi smelo šteti kot uspeh tožnika v tej pravdi, zaradi njegove pasivnosti, ker ni podal odgovora na posredovan predlog za sklenitev poravnave.

3. V odgovoru na tožbo tožnika po pooblaščencu vsebinsko odgovarjata na pritožbo toženke in predlagata, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi prvostopenjska sodba, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške, ki jih priglaša, pri čemer izpostavlja napačno uporabo materialnega prava zaradi opravljene valorizacije premoženjske škode, ki vpliva na valorizacijo nepremoženjske škode v pravilni višini 22.880,00 EUR, kar naj pritožbeno sodišče odpravi samo.

4. Zoper prvostopno odločbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tudi prvotožnik in izpodbija stroškovni del odločitve v točki I/2 izreka nad priznanim zneskom 529,42 EUR, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava (v skladu s 3. točko 1. odstavka 338. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni ter odloči o stroških pritožbenega postopka.

Pritožba1 graja ugotovljeni uspeh prvotožnika (33,69 %), ki ga je prvostopno sodišče izračunalo kot razmerje prisojenim zneskom (3.368,80 EUR) in prvotno vtoževanim zneskom (10.000,00 EUR), pri čemer ni upoštevalo znižanja zahtevka iz prve pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2020, kar je obrazložilo nevplivom znižanja na uspeh tožnika v postopku. Prvotožnik je tožbo vložil dne 8. 9. 2020, od tožene stranke pa je šele 20. 10. 2020 prejel nakazilo nespornega dela odškodnine v znesku 2.300,00 EUR, za kar je zahtevek znižal s prvo naslednjo pripravljalno vlogo. Ker obveznost toženke izhaja iz sklenjenega zavarovanja voznika za telesne poškodbe (AO+), je bila dolžna ravnati po določbi prvega odstavka 943. člena OZ, v skladu s katerim bi morala zavarovalnino izplačati v roku 14 dni od prejema zahtevka ali pa izplačati nesporni del odškodnine, in ker tega ni storila, je bil prvotožnik primoran vložiti tožbo za celotni znesek, nato pa ga znižal prav z namenom čim višjega uspeha v pravdi. Tožnik je do znižanja zahtevka uspel s 56,69 %, po znižanju pa s 43,75 %.

5. Odgovor na pritožbo prvotožnika ni bil vložen.

6. Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta tožena stranka in prvotožnik po pooblaščencu; slednji le glede stroškovne odločitve. Tožena stranka2 navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti; ta v izreku pod točko III vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi v presežku zahtevanega zneska (zoper izdani sklep glede delne ustavitve postopka zaradi umika pritožbe ne vlaga). Vendar pritožba razlogov sodišča prve stopnje o tem vsebinsko v ničemer ne izpodbija ter ne uveljavlja nobene postopkovne kršitve, zato je pritožbeno sodišče ob tem, ko tožena stranka z morebitnim uspehom v pritožbenem postopku zoper zavrnilno odločitev ne more izboljšati svojega pravnega položaja, štelo, da sodbo izpodbija le v zanjo neugodnem delu.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Tožnik (tudi prvotožnik) je v tožbi zahteval za prestane in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 3.000,00 EUR, skupaj 10.000,0 EUR, kar je po delnem plačilu med postopkom znižal na še zahtevanih 7.700,00 EUR. Prvostopno sodišče mu je, upoštevaje valorizirano delno plačilo, prisodilo še 3.368,80 EUR (za prestane in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je pravično odškodnino ocenilo na 6.000,00 EUR). Tožnica (tudi drugotožnica) je za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem uveljavljala 10.000,00 EUR odškodnine (sodišče ji je priznalo celoten znesek), za prestani primarni in sekundarni strah 2.000,00 EUR (priznanih vseh zahtevanih 2.000,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih 15.000,00 EUR (priznanih 12.000,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000,00 EUR (priznanih vseh zahtevanih 2.000,00 EUR). Skupaj je zahtevala 29.000,00 EUR oz. glede na delno plačilo še pred vloženo tožbo še 9.000,00 EUR. Uveljavljala je še odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 2.333,00 EUR iz naslova uničenih predmetov, stroškov zdravljenja - potnih stroškov in drugih stroškov zdravljenja, pri čemer je zaradi delnega plačila pred vložitvijo tožbe v višini 1.500,00 EUR zahtevala še 833,00 EUR, pri čemer ji je bila premoženjska škoda v celoti priznana. Prvostopno sodišče ji je, upoštevaje valorizirano delno plačilo, prisodilo še 3.543,50 EUR, kot tudi plačilo 537,85 EUR škode zaradi izpada na dohodku.

**K pritožbi tožene stranke glede tožnikove nepremoženjske škode in glede obrestnega dela zahtevka:**

9. Sodišče prve stopnje je v točki 23 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju še dodaja in poudarja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik3 v škodnem dogodku utrpel podplutbo na levem boku ter najverjetneje tudi nateg mišic ramenskega obroča in nateg leve ahilove tetive; ta je bila predhodno vnetno spremenjena. Iz izvedenskega mnenja, na katerega je prvostopno sodišče v celoti oprlo svoje ugotovitve, izhaja, da je zdravljenje potekalo konzervativno v domačem okolju s počitkom, lokalnim hlajenjem bolečih predelov, jemanjem zdravil proti bolečinam po potrebi, izvajanjem fizioterapije (3 ciklusi) za levo ahilovo tetivo in občasnimi ambulantnimi zdravniškimi pregledi, tožnik pa je trpel določene neprijetnosti, povzete v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Tožnik je zaradi poškodbe ramenskega obroča in levega boka trpel približno 1 teden stalne srednje hude bolečine in še nadaljnji teden stalne blage bolečine, zaradi poškodbe ahilove tetive pa približno 2,5 meseca občasne srednje hude bolečine in 2 meseca občasne blage bolečine ob večjih obremenitvah leve nove pri hoji in ob neposrednih dotikih oz. pritiskih na zadebeljeni del tetive, medtem ko je za bolečine v levi ahilovi tetivi po zaključenem zdravljenju ugotovilo, da niso posledica škodnega dogodka. Pri trajanju ugotovljenih bolečinskih obdobij je sodišče v celoti povzelo izvedensko mnenje, zato je nejasno pritožbeno uveljavljanje sicer neobstoječe razlike med po izvedencu opredeljenim časovnim obdobjem trajanja bolečin (4 mesece) in po sodišču ugotovljenim trajanjem (5 mesecev). V zvezi z očitkom, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo pojasnil izvedenca, da tožnik glede na motoristično obutev s karbonskimi vložki v predelu ahilove tetive ni mogel utrpeti močnejšega udarca, katerega ne izkazuje niti primarna medicinska dokumentacija, ter nadaljnjim o neupoštevanju predhodne poškodovanosti tožnikove križne vezi ter predhodnimi večmesečnimi težavami s kroničnim obolenjem ledveno-križne hrbtenice s sevanjem bolečin v nogo, pritožnica ne pojasni, kako bi oboje vplivalo na obseg ugotovljene škode, ki ga tudi sicer obrazloženo ne izpodbija,4 kljub predhodni navedbi, da izpodbija odločitev o obsegu škode. Pritožbene navedbe v tem delu so zato neutemeljene.

11. So pa delno utemeljene nadaljnje pritožbene trditve, iz katerih je razbrati, da je glede na ugotovljeni obseg tovrstne škode, upoštevajoč objektivno in individualno pogojenost odškodnin, po sodišču prve stopnje na 6.000,00 EUR odmerjena denarna odškodnina (oz. zavarovalnina) iz tega naslova5 previsoka. Upoštevajoč oba kriterija in že citirano materialno pravo bi po presoji pritožbenega sodišča iz tega naslova znašala pravična denarna odškodnina 4.500,00 EUR, kar glede na povprečno plačo v času izdaje prvostopne sodbe,6 znaša približno 3,2 povprečni plači. Za prisojo nižje odškodnine, za kar se zavzema pritožba, ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (določbe členov 943, 299 in 378 OZ) pri ugotavljanju nastopa plačilne zamude toženke.7 Slednjo je pravilno oprlo na potek 14 dnevnega izpolnitvenega roka od prejetega zahtevka tožnika z vso potrebno dokumentacijo, in ob upoštevanju trditvene podlage obeh pravdnih strank, povzete v točki 5 izpodbijane sodbe, za datum začetka zamude pravilno določilo 7. 7. 2020. Pritožnica v pritožbi, v kateri sicer ne konkretizira, katere listine so manjkale med dokumentacijo, ki je bila predložena prvotnemu zahtevku, ne zanika tožnikovih trditev, da je tožnika nato pozvala na dopolnitev,8 niti nadaljnje, da je tožnik zahtevano dokumentacijo toženki posredoval dne 22. 6. 2020 oz. da ne bi prejela odziva na svoj poziv z dne 17. 6. 2020, s katerim je tožnika pozvala k predložitvi dodatnih pojasnil. Da tako prejeta dokumentacija ne bi bila popolna, v pritožbi niti ne zatrjuje, zato je kljub nepreciznemu zapisu sodišča, ki je podlaga zamudi,9 pravilna odločitev o nastopu zamude zaradi predložitve vse potrebne dokumentacije. Prav tako v pritožbi očitana pasivnost tožnika na posredovani predlog za sklenitev poravnave ni razlog, ki bi vplival na nastanek plačilne zamude tako glede zapoznelega delnega plačila kot glede na podlagi izpodbijane sodbe še dolžnega plačila.

**K pritožbi tožene stranke glede tožničine nepremoženjske škode:**

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zlom cevastega dela desne nadlahtnice na meji med srednjo in spodnjo tretjino, ki je zahteval operativni poseg. Do katerih navedb toženke se naj prvostopno sodišče ne bi opredelilo, pritožba ne pojasni. S trditvijo, da se sodišče ni izreklo o določenih navedbah toženke, pritožnica namreč uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je vsebinsko ne konkretizira. Očitek o postopkovni kršitvi (oziroma absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP), če naj bo ta predmet vsebinske pritožbene presoje (razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, kamor pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne sodi), mora biti namreč konkretiziran,10 da lahko pritožbeno sodišče nanj vsebinsko odgovori.

14. Trajanje in intenziteto utrpelih telesnih bolečin je prvostopno sodišče pravilno objektiviziralo s sklicevanjem na izvedensko mnenje, ki ga je izdelal tekom pravde po sodišču določeni izvedenec splošne kirurgije. Pritožba ugotovljenemu obsegu in trajanju telesnih bolečin obrazloženo ne nasprotuje,11 tudi ne ugotovljenim številnim neugodnostim tekom zdravljenja.12 Očitek pritožnice, da sodišče pri razmejevanju škode ni upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da občasne bolečine, ki se pojavljajo po zaključenem zdravljenju pri gibanju v ramenu, niso posledica predmetne poškodbe, ampak kroničnih degenerativnih sprememb v ramenskem sklepu,13 ni utemeljen, saj je sodišče tudi v tem delu sledilo izvedencu, na katerega ugotovitev je oprlo svoj identični zaključek. Prav tako je v nasprotju z zaključki sodišča pritožbena trditev, da naj bi sodišče vse tožničine težave pripisalo izključno obravnavanemu škodnemu dogodku, saj takšnega zaključka sodišče ni sprejelo niti iz sodbe ne izhaja. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, katerega presoja temelji na metodološkem principu iz 8. člena ZPP, pa je deloma pritrditi pritožbi, da gre tožnici14 iz tega naslova nekoliko nižja odškodnina od prisojene, zlasti upoštevaje objektivno pogojenost odškodnin. Pravično denarno zadoščenje po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 9.000,00 EUR, za večje v pritožbi zasledovano znižanje odškodnine pa ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage.

15. Pritožnica nadalje navaja, da izpodbija odločitev o obsegu in višini škode iz naslova strahu, česar pa vsebinsko z ničemer ne obrazloži, razen z nestrinjanjem z višino še dolžnega plačila odškodnine, s čimer dejansko uveljavlja njeno pretirano odmero. Glede slednje pa pritožbeno sodišče, upoštevaje na podlagi objektiviziranega izvedenskega mnenja in tožničine izpovedi ugotovljeno dejansko stanje glede obsega škode,15 v okviru uradnega preizkusa, katerega del je uporaba materialnega prava, torej tudi odmera pravične odškodnine, pritrjuje prvostopnemu sodišču o primernosti pravično odmerjene odškodnine v višini vseh zahtevanih 2.000,00 EUR.

16. Nestrinjanje s priznano višino nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi skaženosti pritožnica izraža z zatrjevanim neupoštevanjem relevantne ugotovitve izvedenca glede vidne vzdolžne ravne in blede brazgotine, ki pa se nahaja na zadnji (in ne na prednji) strani desne nadlahti, in je v nivoju kože, ter kot takšna, tako pritožba, ni vsakomur opazna oz. vidna. Pritožbeno sodišče odgovarja, da v sodbi ni najti zaključka, da se brazgotina nahaja na prednji strani nadlahti; celo nasprotno, sodišče izrecno zapiše svoj zaključek o brazgotini dolžine 23 cm in širine do 0,5 cm, katere ugotovljenim značilnostim pritožnica ne oporeka, na zadnji strani desne podlahti. Je pa prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ravno glede na objektivni vidik merila skaženosti16 nekoliko previsoko ovrednotilo odškodnino, ki za to obliko škode narekuje odmero odškodnine v višini 1.000,00 EUR.

17. Zaključkom sodišča iz 20. in 21. točke obrazložitve o omejitvah v zvezi s prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice,17 ki porabi več časa in mora vlagati več naporov v določena poklicna opravila (npr. dolgotrajnejše delo za računalnikom ali pisanje), v nekatera domača in priložnostna opravila, pri katerih so potrebni sunkoviti gibi s celotnim desnim zgornjim udom ali večje in dolgotrajnejše obremenitve desne roke, v nekatere športne aktivnosti (npr. odbojka, vožnja s kolesom) in v dolgotrajnejšo vožnjo osebnega vozila, ki temeljijo na oceni izvedenca, kateremu je sodišče v celoti sledilo, kot tudi njegovim ugotovitvam,18 ki so podlaga za ocenjene omejitve, pritožba ne nasprotuje. Pritrditi pa je pritožbi o nekoliko previsoko odmerjeni odškodnini za to obliko škode, ob tem, ko pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter ugotovljena prikrajšanja tožnice19 zaradi posledic škodnega dogodka v njenih življenjskih aktivnostih, zaradi česar trpi duševne bolečine, narekujejo znižanje pravičnega denarnega zadoščenja na 11.000,00 EUR. Za višje znižanje odškodnine ob ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage.

18. Ob pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, gre tožnici višino odškodnine za nepremoženjsko škodo odmeriti na 23.000,00 EUR, kar predstavlja višino 16,4 povprečnih slovenskih neto plač. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic ni našlo povsem identičnih življenjskih primerov, je pa v okviru objektivizacije višine odškodnine (umestitve znotraj okvira v sodni praksi že odmerjenih odškodnin) upoštevalo opise podobnih poškodb in utrpelih posledic, ki so z v tej pravdi ugotovljenimi (glede obeh tožnikov) primerljive, hujše oziroma lažje. Pritožba v delu, kjer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava po členu 341 ZPP, je tako delno utemeljena,ni pa utemeljena glede uveljavljane zmotne ugotovitve dejanskega stanja po členu 340 ZPP.

**K pritožbi tožene stranke glede tožničine premoženjske škode:**

19. Tožnica je v pravdi uveljavljala premoženjsko škodo, glede katere je prvostopno sodišče dokazno oceno o zatrjevanih okoliščinah, ki je v njegovi pristojnosti, opravilo na podlagi pravila o prosti dokazni oceni in ob spoštovanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ter s potrebno stopnjo prepričanja, kar se je odražalo v priznanju celotne zahtevane škode. Tako ji je priznalo 59,99 EUR odškodnine iz naslova motorističnih hlač, česar pritožba obrazloženo ne izpodbija. S pritožbeno navedbo, ki se sicer nanaša na celotno premoženjsko škodo, in sicer da tožnica zanjo ni predložila verodostojnih dokazov, ob tem, ko že med postopkom pred sodiščem prve stopnje toženka navedbam tožnice za ta del škode ni oporekala, ne more uspeti. Nadalje ji je priznalo 148,00 EUR odškodnine za zapestnico Pandora in 324,00 EUR za telefon Samsung Galaxy A8 Air, v zvezi s čimer pritožnica šele v pritožbi navaja, da izguba prve in poškodba/uničenje drugega iz policijskega zapisnika ne izhajata. Sklicevanje na zapisnik predstavlja pritožbeno novoto, za katero pritožnica ne navaja razloga, da jo uveljavlja šele v pritožbi, zato je sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako pritožba obrazloženo ne oporeka priznani škodi v višini 297,47 EUR za čelado Nolan niti 885,93 EUR priznanim stroškom iz naslova potnih stroškov, kot tudi ne priznanim 403,39 EUR iz naslova nižje nagrade za delovno uspešnost. 20. Priznani škodi v višini 617,61 EUR iz naslova drugih stroškov zdravljenja, pritožba oporeka najprej v delu glede stroškov bivanja v Termah Zreče, katerih potrebnost je tožnica potrdila z lastno izpovedjo. Prvostopno sodišče se je o potrebnosti stroškov v višini 242,00 EUR prepričljivo opredelilo.20 Pritožbeno sodišče razlogov ne ponavlja, temveč se jim pridružuje. V zvezi z delnima stroškoma iz naslova doplačila za tekar terapijo (181,60 EUR) in plačila za terapijo s triger točkami (81,00 EUR), je odločitev o njuni potrebnosti sodišče temeljilo na oceni izvedenca dr. A. A.21 Priznane škode zaradi izpada na dohodku (točka II/2 izreka) pritožba vsebinsko ne izpodbija.

21. Pritožbene navedbe s sklicevanjem na zmotno ugotovljeno dejansko stanje po členu 340 ZPP v tem delu se tako izkažejo za neutemeljene. Pravilne odločitve o priznanju zahtevane premoženjske škode v celoti22 pritožba ne more omajati niti z navedbami o napačnem neupoštevanju njenega ugovora amortizacije, podanega med postopkom pred sodiščem prve stopnje, glede na posplošenost njenih navedb, s čimer ni zadostila členoma 7 in 212 ZPP. Glede posameznih postavk premoženjske škode, ki je tožena stranka v pritožbi obrazloženo ne izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja pravilno uporabo materialnega prava. Na tem mestu pritožbeno sodišče tudi izpostavlja, da v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, ki ga opravi po uradni dolžnosti, ni smelo upoštevati tožničine navedbe iz odgovora na pritožbo o nepravilni valorizaciji celotne izplačane odškodnine, ki je poleg valorizacije nepremoženjske škode zajemala tudi (nepravilno) valorizacijo premoženjske škode. Tožnica se namreč zoper sodbo (razen v stroškovni odločitvi) ni pritožila, uradni preizkus pa sodišče opravi le v skladu s pooblastili, ki mu jih daje 350. člen ZPP.

**K pritožbama o stroškovni odločitvi:**

22. Zoper stroškovno odločitev, ki jo je prvostopno sodišče pravilno temeljilo na določbah 155 in drugega odstavka 154. člena ZPP, se pritožujeta prvotožnik in tožena stranka.

23. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču, da ni upoštevalo njenega ugovora, da zaradi pasivnosti tožnika, ki ni podal odgovora na posredovani predlog za sklenitev sodne poravnave, delnega plačila23 ni moč šteti kot njegovega delnega uspeha v pravdi. Zatrjevana okoliščina namreč v konkretnem primeru ni takšna, da bi vplivala na odločitev o uspehu v pravdi. Sklicevanje na 7. člen Odvetniške tarife zaradi zastopanja dveh tožnikov je sicer na mestu, vendar ga je upoštevalo že prvostopno sodišče, kot to, upoštevaje predložena stroškovnika tožnikov, izhaja iz točke 28 obrazložitve izpodbijane sodbe.

24. Nasprotno pa prvotožnik utemeljeno izpodbija odločitev sodišča, ki je, glede na oceno, da delni umik med postopkom za 2.300,00 EUR ni vplival na uspeh v pravdi, njegov uspeh med celotnim postopkom ocenilo na 33,69 %24 in ugovore toženke v delu glede prvotožnika na 66,31 %. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Glede na toženkino delno plačilo, izvršeno v času plačilne zamude in že po vloženi tožbi,25 se vloženi (in nato nato v delu umaknjeni) del tožbenega zahtevka po oceni pritožbenega sodišča mora odražati v odločitvi o uspehu v pravdi, kar je v skladu s spoštovanjem načela iz člena 9 ZPP. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja zmotnost odločitve, ki bi morala upoštevati, da je tožnik uspel tudi s tistim delom zahtevka, ki ga je toženka med pravdo nato prostovoljno izpolnila. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 10.000,00 EUR, uspel pa je s prisojenim in z delnim plačilom, kar bi pomenilo uspeh tožnika cca 57 % in uspeh tožene stranke v tem delu cca 43 %, če s sedaj sprejeto odločitvijo ne bi prišlo do spremembe odločitve.

25. Glede na navedeno in na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, na kar je v pritožbi zoper stroškovno odločitev opozarjala tudi toženka, zaradi česar se tudi njena pritožba v tem delu izkaže za utemeljeno, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo tudi o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Prvotožnik vsebinsko ne izpodbija obrazloženo priznanih potrebnih stroškov pravdnih strank, ki jih je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 27 do 30 obrazložitve, tožena stranka pa jih ne izpodbija, razen z neutemeljenim sklicevajem na uporabo 7.člena Odvetniške tarife. Zato glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje znaša nov uspeh prvotožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje cca 42 % (od zahtevanih 10.000,00 EUR je uspel s prisojenim zneskom v višini 1.868,80 EUR,26 zvišanim za delno plačilo v višini 2.300,00 EUR27), toženkin v tem delu pa cca 58 %. Nov uspeh drugotožnice po spremenjeni odločitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša cca 10 % (od skupaj v tožbi zahtevanih 10.515,56 EUR je uspela s prisojenim zneskom v višini 1.081,35 EUR28), toženkin v tem delu pa cca 90 %.

26. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank, odmera katerih pritožbeno ni bila izpodbijana, in ugotovljen nov uspeh, je tako tožnik upravičen do povrnitve 942,92 EUR (kolikor znaša 42 % od 2.245,05 EUR priznanih mu potrebnih stroškov), toženka pa do 198,49 EUR (kolikor znaša 58 % od polovice priznanih in potrebnih stroškov v skupni višini 684,45 EUR). Po medsebojnem delnem pobotanju je tako toženka dolžna prvotožniku povrniti 744,43 EUR namesto 529,42 EUR, kolikor mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Ob identičnem kriteriju je tožnica upravičena do povrnitve 347,50 EUR (kolikor znaša 10 % od 3.475,01 EUR priznanih ji potrebnih stroškov), toženka pa do 308,01 EUR (kolikor znaša 90 % od polovice priznanih in potrebnih stroškov v skupni višini 684,45 EUR). Po medsebojnem delnem pobotanju je tako toženka dolžna drugotožnici 39,49 EUR namesto 2.228,30 EUR, kolikor ji je prisodilo sodišče prve stopnje.

**Sklepno o obeh pritožbah:**

27. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (5. alineja 358. člena ZPP) zaradi manj prisojene zavarovalnine oz. odškodnine (v višini 1.500,00 EUR tožniku in v višini 3.000,00 EUR tožnici) delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pod točko I, pri čemer je glede na akcesorno naravo zavrnilo tudi obrestni del zahtevka od tako dodatno zavrnjenega dela zahtevka iz tega naslova (od 7. 7. 2020 dalje za tožnika in od 20. 9. 2020 dalje za tožnico). Glede na izvršeno delno plačilo je tožena stranka prvotožniku dolžna plačati še 1.868,80 EUR (znižane) zavarovalnine, drugotožnici pa, upoštevaje revalorizacijo delnega plačila, še 543,50 EUR (znižane) odškodnine, oboje s pripadki. Nadaljnjo pritožbo tožene stranke je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu (točke I/1, II/1 in II/2 izpodbijane sodbe) potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi prvotožnika je delno ugodilo v stroškovni odločitvi, delno pa jo je zavrnilo. Zaradi delno spremenjene odločitve o glavni stvari se je za utemeljeno izkazala pritožba tožene stranke v stroškovni odločitvi, ki je narekovala spremenjeno stroškovno odločitev v točkah I/2 in II/3 izreka. Sodbo je potrdilo v še izpodbijanem in nespremenjenem delu stroškovne odločitve pod točkama I/2 in II/3 izreka (člen 365 ZPP).

28. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

**O stroškovni odločitvi pritožbenega postopka:**

29. Pritožbene stroške sta priglasila tako tožena stranka kot prvotožnik, tožeča stranka pa je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

30. Prvotožnik je s svojo pritožbo zoper stroške, upoštevaje pri tem spremenjeni odločitvi o višini zahtevka prilagojeno stroškovno odločitev, uspel le v manjšem delu. Zato sam nosi svoje pritožbene stroške, nastale mu z njegovo pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

31. Toženka je s pritožbo uspela v višini 45 % (od pritožbeno izpodbijanih skupno 9.912,30 EUR je uspela v višini 4.500,00 EUR). Zato je v tej višini upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki je kot potrebne stroške pritožbe priznati stroške sodne takse, ki jo je plačala v višini 405,00 EUR29, ter materialne stroške v višini 5,00 EUR, ki so ji v pritožbenem postopku v takšni višini gotovo nastali. Njeni priznani stroški tako znašajo 184,50 EUR.

32. Pritožbeni stroški obeh tožnikov z odgovorom na pritožbo, ki ga pritožbeno sodišče glede na vsebinske odgovore šteje za potreben strošek (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), znašajo 410,65 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife ter Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife (OT) v zvezi s členom 7 OT v višini 550 točk namesto priglašenih 687,5 točke (glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku), zvišana za 2 % materialne stroške v višini 11 točk (člen 11) in za 22 % DDV (člen 12). Glede na njun pritožbeni uspeh (55 %), se priznani stroški odmerijo na 225,86 EUR.

33. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 41,36 EUR, v roku 15 dni.

1 Ki opozarja tudi, da je pri prisoji neto zneska 40,339 EUR prišlo do očitne napake zaradi zamika vejice; o slednjem je prvostopno sodišče izdalo popravni sklep z dne 24. 4. 2023, v katerem je znesek popravilo na pravilnih 403,39 EUR, zaradi česar ta del pritožbe ni del pritožbenega obravnavanja. 2 Ta v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja nepravilnost izračuna še prisojenega zneska drugotožnici v izreku pod točko II/1, upoštevaje prisojenih 26.000,00 EUR za utrpelo nepremoženjsko škodo in 2.333,00 EUR za premoženjsko škodo, upoštevaje valorizirano vrednost že izplačanega zneska v višini 21.500,00 EUR (revalorizacijska vrednost: 24.789,50 EUR), zaradi česar toženka namesto 6.543,50 EUR dolguje za 3.000,00 EUR manj, vendar pa je prvostopno sodišče svojo napako, ki jo je štelo za očitno pomoto, že popravilo s popravnim sklepom z dne 12. 6. 2023, zato ta pritožbena navedba ni predmet presoje utemeljenosti pritožbe. 3 Takrat star 56 let. 4 Razen v zvezi z že izpostavljenim nejasnim sklicevanjem na razliko v skupnem trajanju bolečinskega obdobja; sicer pa je izvedenec, kot to izhaja iz točke 14 obrazložitve, ugotavljal poškodbo natega ahilove tetive, v zvezi s čimer je med ustno dopolnitvijo pojasnil, da glede na ugotovljene posledice ni bistvene razlike, ali je šlo za natega ali za udarec (l. št. 112). 5 Zoper zavrnitev zahtevane odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se tožnik ne pritožuje. 6 Ki je bila v januarju 2023 1.399,03 EUR. 7 Glej točko 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Dne 17. 6. 2020, kot to izhaja iz tožbenih trditev tožnika. 9 Ki ni zahtevek temveč dopolnitev zahtevka. 10 Primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 54/2022 z dne 21. 12. 2022 in druge. 11 Nekaj urne izredno hude stalne, približno 5 dni stalne hude, približno 1 teden stalne srednje hude in približno 3 mesece stalne blage telesne bolečine, ki so se ob gibanju z desnim zgornjim udom in pritiskih na mesto zloma občasno intenzivirale do srednje hudih bolečin, pri čemer so se zaradi pridruženega zapleta po tem času dodatno pojavile bolečine v desnem ramenu, ki so bile približno 1 mesec stalne srednje hude in 3 mesece stalne blage z občasnim intenziviranjem do srednje hudih bolečin ob obsežnejših gibih v ramenu in obremenjevanju desnega zgornjega uda; po zaključenem zdravljenju se ji pojavljajo občasne blage pekoče bolečine na mestu zloma ob neposrednih dotikih poškodovanega predela, večjih obremenitvah desnega zgornjega uda, sunkovitih skrajnih gibih z desnim zgornjim udom ter ob spremembah vremena, ki bodo prisotne tudi v bodoče, v kolikor se ne bo odločila za ponovni operativni poseg in odstranitev materiala. 12 Glej točko 18 izpodbijane sodbe. 13 Kar je izrecno zapisalo v točki 18 obrazložitve. 14 V času škodnega dogodka stari 52 let. 15 Glej točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. 16 Opaznost v poletnem času in pri nošenju oblačil s kratkimi rokavi in v drugih okoliščinah, pri katerih prihaja do razgaljenja nadlahti (npr. kopanje, športne aktivnosti, intimni stiki). 17 Ta je desničarka. 18 Tem pritožba ne oporeka (o popolni gibljivosti v ramenskem sklepu in komolcu, o simetrični ohranjenosti občutka za dotik v vseh inervacijskih področjih, ter o le nekoliko zmanjšani mišični moči v desni roki). 19 V času odločitve stare 56 let. 20 Glej točko 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 Prav tako obrazloženo v točki 24 obrazložitve. 22 Pri čemer je tožnica že sama ob postavljenem zahtevku upoštevala za 50% nižjo vrednost motorističnih hlač in čelade ter za 40% nižjo vrednost mobilnega telefona. 23 Izvršenega v času njene plačilne zamude. 24 Razmerje med prisojenimi 3.368,80 EUR in prvotno zahtevanimi 10.000,00 EUR. 25 Kar se tekom postopka na prvi stopnji ni izkazalo za sporno in se kot sporno niti ne izpostavlja v pritožbi. 26 Po prvostopenjski odločitvi 3.368,80 EUR. 27 Oz. ob upoštevanju revalorizacije 2.631,20 EUR. 28 543,50 EUR + 537,85 EUR; po prvostopenjski odločitvi 4.081,35 EUR (3.543,50 EUR + 537,85 EUR). 29 Plačilni nalog z dne 13. 4. 2023, obvestilo o plačilu sodne takse na l. št. 140.