Jedro

Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti.

Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe.

V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, da obtoženec v treh letih po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi, ki predstavlja višino premalo plačane dohodnine za leto 2005, nima pravne podlage.

Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil iz koristoljubnosti, vendar v takem primeru izrek stranske denarne kazni ni obvezen (drugi odstavek 36. člena KZ). Slednje ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih olajševalnih okoliščin in zlasti tega, da je s to sodbo, kar bo še obrazloženo, obtožencu izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi v višini 228.179,42 EUR, ki že sam po sebi predstavlja veliko finančno obremenitev, ne pritrjuje predlogu višje državne tožilke za izrek stranske denarne kazni.

Obtoženec je s kaznivim dejanjem, ki se nanaša na leto 2005, pridobil premoženjsko korist v višini 228.179,42 EUR, kot znaša višina premalo plačane dohodnine za to leto, zato bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu izreči ukrep odvzema premoženjske koristi.

Izrek

Pritožbi višje državne tožilke se deloma ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni: - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu J. B. v izrečeni pogojni obsodbi ne določi poseben pogoj, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi; - tako, da se doda odločba o odvzemu premoženjske koristi, ki se glasi: „Obtoženemu J. B. se odvzame premoženjska korist v znesku 228.179,42 EUR.“ V ostalem se pritožba višje državne tožilke in v celoti pritožba obtoženčeve zagovornice zoper sodbo kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba obtoženčeve zagovornice zoper sklep se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega J. B. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje, po tretjem odstavku 254. člena KZ, določilo kazen deset mesecev zapora, nato mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 286,01 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo sta se pritožili višja državna tožilka in obtoženčeva zagovornica. Višja državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločitve o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi, v zvezi s 5. točko prvega odstavka 372. člena in drugim odstavkom 374. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in poviša določeni zaporni kazni in izrečeno enotno kazen, kot je bila predlagana v zaključnih besedah, nadalje, da skladno s 95. členom KZ odvzame premoženjsko korist, ki jo je obtoženi dosegel s kaznivim dejanjem iz 1. točke obsodbe in naloži v plačilo v skrajšanem izpolnitvenem roku, in nazadnje, da izreče tudi predlagani stranski denarni kazni in predlagano enotno denarno kazen. Obtoženčeva zagovornica navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji. Navaja, da obenem vlaga tudi pritožbo zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici II Ks 48801/2013, s katerim je ta zavrnil ugovor obtoženca zoper obtožnico. Višjemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in se obdolžencu izreče oprostilna sodba, oziroma da se sodba popolnoma razveljavi. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni in obdolžencu izreče oprostila sodba vsaj delno glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 254. člena KZ za leto 2005 in s tem da se odpravi oziroma razveljavi tudi posebni pogoj pri pogojni obsodbi, da mora obdolženec vrniti 228.179,42 EUR premoženjske koristi. Podredno v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega senata predlaga, da se ta sklep spremeni tako, da se obtožnica ne dopusti in da se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi, saj je kazenski pregon že zastaran.

Na pritožbo višje državne tožilke je odgovorila obtoženčeva zagovornica, na pritožbo obtoženčeve zagovornice zoper sodbo pa je odgovorila višja državna tožilka.

Pritožba višje državne tožilke je deloma utemeljena, pritožba obtoženčeve zagovornice zoper sodbo pa ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti. Pritožba obtoženčeve zagovornice zoper sklep ni dovoljena.

Glede pritožb obtoženčeve zagovornice in višje državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje: Obtoženčeva zagovornica nima prav, da je sodišče prve stopnje prekoračilo identiteto med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP), s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitek utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožilkini pravni opredelitvi obravnavanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 249. člena KZ-1B in je dejanji opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ. Pritožnica meni, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 249. člena novega KZ-1B enako opredeljeno kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 254. člena starega KZ. V konkretnem primeru je, skladno z določilom 3. člena KZ oziroma 7. člena KZ-1B, potrebno uporabiti pravno opredelitev po prvem odstavku 254. člena v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj veljavnega KZ, saj novi KZ-1B za obtoženca ni milejši, kazenski pregon za to kaznivo dejanje pa je že zastaral (prvi odstavek 254. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ), kar je narekovalo ustavitev postopka že v ugovornem postopku oziralo izdajo oprostilne sodbe po opravljeni glavni obravnavi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ko ni sledilo tožilkini pravni opredelitvi obravnavanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 249. člena KZ-1B in je dejanji opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ. Za svojo presojo je podalo prepričljivo in izčrpno argumentacijo (drugi in tretji odstavek na strani 16 ter na straneh 17 in 18 izpodbijane sodbe) in se pritožbeno sodišče nanjo sklicuje. Po določilih drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. V konkretnem primeru v obtožbi opisano ravnanje lahko predstavlja podlago za inkriminacijo tako po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, ki je veljal ob storitvi obravnavanih kaznivih dejanj kot po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 249. člena KZ-1, in po drugem v zvezi s prvim odstavkom sedaj veljavnega 249. člena KZ-1B. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru treba uporabiti KZ, saj KZ-1 oziroma KZ-1B glede na subjektivni element, predpisane kazni in določbe o zastaranju nista milejša od KZ. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je, izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obtoženec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve kaznivi dejanje ni zastaral. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da argumentom sodišča prve stopnje ni kaj dodati, so tako obširni in prepričljivi, da izkazujejo neutemeljenost lastnih pravnih stališč zagovornice v pritožbi. Zato zatrjevane kršitve Konvencije o človekovih pravicah oziroma ustavne kršitve in smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Obtoženčeva zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se izpodbijana sodba opira na nezakonite dokaze. Trdi namreč, da je bil davčni postopek zoper obtoženca sprožen nezakonito, ker sta bila prijavi priložena sporazuma o plačilu provizij iz leta 2002 in 2003 obtožencu odvzeta nezakonito, s čimer je bilo poseženo v obtoženčeve pravice iz 35., 36. in 38. člena Ustave RS. Ker sta bila izvirna dokaza pridobljena nezakonito, so po stališču pritožnice nezakoniti tudi ostali dokazi, ki temeljijo na njuni podlagi, in jih je potrebno iz spisa izločiti.

Vse te očitke je vsestransko pretehtalo in nanje pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in svojo argumentacijo obširno podalo v izpodbijani sodbi (tretji odstavek na strani 10 ter na straneh 11 in 12). Ker pritožnica zgolj ponavlja že ocenjevana lastna pravna stališča, ne navaja pa nobenih novih ali dodatnih argumentov, ki bi terjali dodatno razlago, se pritožbeno sodišče na prepričljive, vsestransko pretehtane in razumne prvostopenjske zaključke v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pri tem ni odveč ponovno izpostaviti, da je bil davčni organ na podlagi 24. člena ZIN dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja. Zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Obtoženčeva zagovornica trdi, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe, ker mu ni bilo dovoljeno pogledati v davčni spis, s čimer bi obramba lahko ugotovila, ali je bila nezakonita prijava na podlagi ukradenih dokumentov obtožencu dejansko podlaga za sprožitev davčnega postopka. Te trditve ostajajo zgolj na ravni pavšalnih zatrjevanj, saj pritožnica ne pove, kdaj je bil obtožencu onemogočen pogled v davčni spis. Na takšne nekonkretizirane navedbe pritožbeno sodišče ne more odgovoriti. Poleg tega gre ponovno ugotoviti, da je bil davčni organ na podlagi 24. člena ZIN dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja. Očitek kršitve obtoženčeve pravice do obrambe zato ni utemeljen.

Ni mogoče pritrditi obtoženčevi zagovornici, da je kaznivo dejanje, ki se nanaša na leto 2005, izključeno, ker ni odločbe pristojnega davčnega organa za leto 2005, ki bi bremenila obtoženca; tako odločbo je namreč preprečilo zastaranje davčnih obveznosti po davčnih predpisih. Pri tem se pritožnica sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 364/2007 in I Ips 76/2006, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v navedenih odločbah Vrhovno sodišče obstoja kaznivega dejanja davčne zatajitve ne veže na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti, kot zmotno meni pritožnica. Za svojo presojo navedenega očitka je sodišče prve stopnje podalo prepričljive in obširne razloge (stran 13 izpodbijane sodbe) in jim ni kaj dodati. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila sporna dohodnina za leto 2005 plačana v Avstriji, saj je v razlogih izpodbijane sodbe (stran 15 in 16) podalo prepričljive razloge, da ta davek v Avstriji ni bil plačan. Pri ugotavljanju višine premalo plačane dohodnine za leto 2005 se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na obračun davčnega organa z dne 10.6.2013, glede pravilnosti katerega obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pripomb. Zato tudi ti pomisleki niso utemeljeni.

Pritožnica tudi ne more uspeti, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede subjektivnega elementa obravnavanih kaznivih dejanj. Ponavlja obtoženčev zagovor, da ni vedel, da mora v Avstriji zasluženi denar prijaviti slovenskemu davčnemu organu, saj je bil prepričan, da je vse z njim povezane davčne obveznosti odvedlo avstrijsko podjetje, ker so se pogodbe sklepale v Avstriji in ker se je tudi denar nakazoval na avstrijsko banko. Pri tem je pojasnil, da je njegova družba ob plačilu provizij tujim posrednikom vsakokrat plačala tudi z njimi povezane davščine. Poudaril je tudi, da je v davčnem postopku glede obnove dohodnine popolnoma sodeloval z davčnim organom. Skliceval se je na nepoznavanje davčnih predpisov in še izpostavil, da denarja ni skril na račun v neki tretji državi, s katero Slovenija nima podpisanih sporazumov o izmenjavi bančnih podatkov. Vendar je sodišče prve stopnje tak obtoženčev zagovor skrbno preizkusilo in v razlogih izpodbijane sodbe navedlo številne logične in življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, zakaj ga ni mogoče sprejeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. Ker je bilo v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da sporna davka v Avstriji nista bila plačana, to je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženo (stran 15 in 16), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj se v navedeni smeri opravijo poizvedbe in pridobijo avstrijski predpisi glede obračunavanja in plačevanja davčnih obveznosti pri izplačilu provizij in v tem smislu davčnemu inšpektorju postavljajo vprašanja, kar je v sodbi tudi tehtno obrazložilo (stran 15). Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe.

Zagovornica v zaključku pritožbe izpostavlja predolgo pisanje izpodbijane sodbe, na katero je morala obramba čakati kar sedem mesecev, saj je bila sodba razglašena dne 19.2.2015, obtoženec pa jo je prejel šele dne 23.9.2015. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo razglasilo dne 19.2.2015, odpravljena pa je bila dne 17.8.2015 (listovna št. 329). Daljše pisanje sodbe, kot je predpisano v določbi prvega odstavka 363. člena ZKP, je bilo očitno pogojeno z obsežnostjo in zapletenostjo zadeve, kar je razvidno nenazadnje tudi iz obsega obrazložitve sodbe. Dejstvo je, da ugotovljena prekoračitev omenjenega zakonskega (instrukcijskega) roka nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na naravo obravnavane procesne kršitve si je tudi sicer težko zamisliti, da bi kršitev instrukcijskega roka za izdelavo pisne sodbe sama po sebi sploh lahko imela kakršne koli relevantne posledice oziroma da bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede pritožbenega predloga, da naj sodišče zoper prvostopenjsko sodnico sprejme ustrezne ukrepe, pa je potrebno pojasniti, da pritožbeno sodišče v okviru presojanja o (ne)utemeljenosti pritožbe o tem ne more odločati.

V zaključku pritožbe izraženo subjektivno prepričanje obtoženca, da mu ni bil zagotovljen pošten postopek, ki pa ne temelji na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi utemeljeno lahko vzbujalo dvom o poštenosti postopka, seveda ne more imeti nobene teže. Višja državna tožilka si prizadeva za določitev višjih posameznih kot tudi višje enotne zaporne kazni v okviru obtožencu izrečene pogojne obsodbe, vendar neuspešno. Vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo, tako da je obtožencu določilo primerni posamezni zaporni kazni in mu po določbah o steku določilo tudi primerno enotno zaporno kazen. To je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (drugi odstavek na strani 18) prepričljivo obrazložilo. Iz podanih razlogov je očitno, da je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo, da gre za dve kaznivi dejanji, prav tako je upoštevalo višino neplačane dohodnine v skupnem znesku 404.224,46 EUR. Nobenih nepravilnosti pritožbeno sodišče ni zaznalo tudi pri upoštevanju olajševalnih okoliščin. Dejstvo je, da je obtoženec po pravnomočno zaključenem obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2006 na novo odmerjeno dohodnino za to leto prostovoljno poravnal v celoti , skupaj z obrestmi, pri čemer okoliščina, da je to storil po izčrpanju pravnih sredstev v davčnem postopku, na upoštevanje te okoliščine kot olajševalne okoliščine nima nobenega vpliva, kot zmotno meni višja državna tožilka. Slednja tudi trdi, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, vendar to predstavlja le njeno subjektivno videnje. Pritožbena navedba, da je obtoženec po storitvi kaznih dejanj odtujil vse svoje nepremičnine z namenom izognitve plačila preostale neplačane dohodnine, ostaja zgolj na ravni trditve, prav tako pritožnica ne konkretizira „obtoženčevega odnosa do kaznivih dejanj“.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v smislu 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo še poseben pogoj, da v treh letih po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi, ki predstavlja višino premalo plačane dohodnine za leto 2005. Obtožencu se lahko nalaga kot poseben pogoj v okviru pogojne obsodbe samo tista vrnitev premoženjske koristi, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka (v tem postopku odloča kazensko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku po pravilih civilnega materialnega prava) ali pa iz posebne pravde. O neporavnanih davčnih obveznostih (za kar v obravnavanem primeru gre) se ne odloča po pravilih civilnega obligacijskega prava. Neporavnane davčne obveznosti so predmet posebnega upravnega - davčnega postopka, v katerem je glede davčne obveznosti lahko izdana tudi upravna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih davščin zoper davčnega zavezanca. ZDavP v 1. členu namreč določa, da ta zakon ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov oziroma pobiranje davkov, ter tako predpisuje postopek ugotavljanja in izterjave davkov na prvi in drugi stopnji ter tudi postopek davčne izvršbe. Ker torej v adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka, oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi nima pravne podlage. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo v odločbo o kazenski sankciji tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi ne določi poseben pogoj, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi.

Neutemeljeno je tudi zavzemanje višje državne tožilke za izrek stranske denarne kazni. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil iz koristoljubnosti, vendar v takem primeru izrek stranske denarne kazni ni obvezen (drugi odstavek 36. člena KZ). Slednje ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih olajševalnih okoliščin in zlasti tega, da je s to sodbo, kar bo še obrazloženo, obtožencu izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi v višini 228.179,42 EUR, ki že sam po sebi predstavlja veliko finančno obremenitev, ne pritrjuje predlogu višje državne tožilke za izrek stranske denarne kazni.

Pritrditi pa je potrebno višji državni tožilki, da bi sodišče prve stopnje moralo obtožencu izreči ukrep odvzema premoženjske koristi glede na to, da ni bilo pogojev za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca. Iz razlogov izpodbijane sodbe, ki so v skladu s podatki spisa, namreč izhaja, da si je obtoženec s kaznivim dejanjem, ki se nanaša na leto 2005, pridobil premoženjsko korist v višini 228.179,42 EUR, kot znaša višina premalo plačane dohodnine za to leto. Ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma gre za izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja (prvi odstavek 95. člena KZ). Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je pritožbi višje državne tožilke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu odvzame premoženjska korist v znesku 228.179,42 EUR.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem delu je pritožbo višje državne tožilke in v celoti pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

Glede pritožbe obtoženčeve zagovornice zoper sklep sodišča prve stopnje: Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje kot neutemeljen zavrnil ugovor obtoženca zoper obtožnico. Ta sklep temelji na prvem odstavku 280. člena ZKP. Iz določbe prvega odstavka 283. člena ZKP izhaja, da je pritožba zoper odločbo senata iz tretjega odstavka 276. člena ZKP dovoljena, zoper odločbo iz 277. in 278. člena ZKP pa se lahko pritožita tožilec in oškodovanec. Zoper druge odločbe, ki jih izda senat v zvezi z ugovorom zoper obtožnico, ni pritožbe. Glede na navedeno je jasno, da pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata, s katerim je bil ugovor zoper obtožnico kot neutemeljen zavrnjen, ni dovoljena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo obtoženčeve zagovornice zoper tak sklep kot nedovoljeno zavrglo.