Jedro

Delo pri izterjavi računov za porabljeno električno energijo je delo s povečano nevarnostjo, ker so pri takem delu pogosta zmerjanja in verbalni napadi, pa tudi do fizičnega nasilja je že prišlo. Za škodo, ki je tožniku pri tem delu nastala, ker ga je oseba, ki ji je prišel izklopiti električno energijo, z roko udarila v obraz, tožena stranka objektivno odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2007 do plačila (prvi odstavek točke 1 izreka). Višji zahtevek do zneska 5.800,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek točke 1 izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki in intervenientu povrniti njune pravdne stroške v skupnem znesku 375,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, da ne bo izvršbe (točka 2 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta stranski intervenient na strani tožene stranke in tožeča stranka.

Stranski intervenient se pritožuje zoper prvi odstavek prve točke izreka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Pri tem se je oprlo na 149. člen OZ, ki določa, da škoda nastala od nevarne stvari oziroma dejavnosti, izvira iz te stvari, oziroma dejavnosti. Za škodo od nevarne dejavnosti, na podlagi 150. člena OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Sodišče je na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo ter ugotovilo, da je izterjava neplačanih računov in odklop električne energije delo s povečano nevarnostjo. Stranski intervenient se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pri odklopih električne energije možno pričakovati verbalno zmerjanje, ne strinja pa se z ugotovitvijo, da je možno pričakovati tudi fizično nasilje nad osebami, ki to delo opravljajo. Iz izpovedb prič izhaja, da so sicer grožnje in zmerjanja delavcev, ki opravljajo odklop, pogosta, do fizičnih napadov pa ne prihaja oziroma so redki. Ker sodišče prve stopnje teh izpovedi ni upoštevalo, oziroma jih je napačno interpretiralo, je kršilo 15. točko 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter zapisnikih o izvedbi dokazov. Glede na to, da do fizičnih napadov praktično ne prihaja in so ti le redka izjema v poslovanju tožene stranke, ni mogoče ugotoviti, da bi takšna dejanja tožena stranka morala pričakovati. Pričakujejo se lahko zgolj do te mere kot pri običajnih interakcijah med ljudmi, česar pa ni mogoče interpretirati kot nevarno dejavnost. Zato ni mogoče dela odklopa električne energije šteti za objektivno nevarno delo in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter sodbo spremeni oziroma jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in posledično tudi odločitev o stroških postopka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje pri oceni primerne odškodnine za utrpljene telesne bolečine sploh ni upoštevalo ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem, kot jih je ugotovil in opisal izvedenec v razdelku V. izvedeniškega mnenja, prezrlo pa je tudi s strani tožnika zatrjevane bolečine v predelu zobovja, ki so se pojavile takoj po samem škodnem dogodku. Tožnik je, zaslišan kot stranka, določno izpovedal, da ga je po prejetem udarcu še najmanj tri mesece bolel zob, zaradi česar je obiskoval tudi zobnega kirurga. Ta je res zapisal, da so bolečine v čeljustnem sklepu posledica nefiziološkega ugriza, vendar je istočasno priporočal pregled pri zobozdravniku. Tako sodišče ni imelo podlage, da bi zatrjevane bolečine zobovja enostavno pripisalo drugim vzrokom in ne posledici škodnega dogodka. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo časa trajanja in prisotnosti telesnih bolečin, ki se v občasni obliki pojavljajo še danes. Pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu ni upoštevalo oškodovančeve zaskrbljenosti pred morebitnim obiskom storilca na domu ter strahu za izid zdravljenja, pa tudi ne pravno relevantnega strahu oškodovanca pred podobnimi dogodki, ki bi se mu lahko pripetili na delovnem mestu, zaradi česar je tožnik tudi iskal pomoč psihiatra. Sodišče je zaključilo, da te težave in ta strah ni v vzročni zvezi s samim dogodkom, vendar je ta odločitev napačna, saj je strah realen in utemeljen in je nastal kot posledica samega škodnega dogodka. Vsak ponoven stik oškodovanca s stranko po nalogu delodajalca po škodnem dogodku pomeni zanj stresno situacijo, ki pri njem vzbudi strah pred možnostjo ponovnega fizičnega napada nanj. Meni, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi višjo odškodnino predvsem v postavki utrpljenih telesnih bolečin, deloma pa tudi zaradi pretrpljenega strahu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da toženi stranki dodatno naloži dolžnost plačila odškodnine v višini uveljavljenega zahtevka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2007 do plačila ter plačilo pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštetih v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba stranskega intervenienta, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, sodišče pa je tudi upoštevalo in pravilno interpretiralo izpovedi prič in tako ni storilo kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa še dodaja: K pritožbi stranskega intervenienta: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo ne glede na krivdo. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu elektro tehnik in dne 6. 4. 2006 je po nalogu tožene stranke skupaj s sodelavcem E.B. moral odjemalcu električne energije L.B. vročiti obvestilo in opraviti izklop električne energije v primeru, če stranka zapadlih računov za porabljeno električno energijo ne bi poravnala. Tožnik je tega dne stranki L.B. električno energijo izklopil, ta pa je prišel za njim, odprl vrata službenega avtomobila in tožnika z roko udaril v obraz. Iz izpovedi prič E.B., A.F., B.P. in M.Ž. ter tožnika izhaja, da pri izterjavi neplačanih računov za porabljeno električno energijo ne prihaja pogosto do fizičnih napadov, da pa so pogosta zmerjanja in verbalni napadi na delavce, ki to delo pri toženi stranki opravljajo, vendar so bile poškodbe pri fizičnih napadih do sedaj lažje, kot je ta pri tožniku. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je to delo delo s povečano nevarnostjo. Pri tem delu prihaja tudi do fizičnih napadov na delavce tožene stranke, kar v pritožbi navaja tudi stranski intervenient, ki pa zmotno meni, da ni mogoče pričakovati fizičnega nasilja nad osebami, ki to delo opravljajo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je električna energija nenadomestljiva dobrina življenjskega pomena, katere izguba povzroči burne reakcije prizadetih. Glede na to, da je do fizičnega nasilja pri toženi stranki v zvezi s tem delom že prihajalo, je fizično nasilje pri izklopu električne energije vsekakor mogoče pričakovati, pri čemer ni merodajno število oziroma pogostnost fizičnih napadov, do katerih je v preteklosti prišlo. Opravljanje takega dela, ki vključuje izpostavljanje večji škodni nevarnosti, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja dejavnost s povečano nevarnostjo. Za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in tožena stranka jo je dolžna tožniku kot njenemu delavcu povrniti skladno s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljeno pritožba očita, da sodišče prve stopnje pri odmeri primerne odškodnine ni upoštevalo ugotovitev iz izvedenskega mnenja o nevšečnostih pri zdravljenju in tožnikove izpovedi o bolečinah v predelu zobovja, o trajanju in intenzivnosti bolečin. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o odškodnini iz naslova tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v celoti oprlo na izvedensko mnenje. Tako je ob ugotovitvi izvedenca, da je imel tožnik stalne lahke telesne bolečine teden dni, občasne lahke pa tri tedne; ob upoštevanju nevšečnosti, ki jih je imel pri zdravljenju, zaradi obiskov specialistov; dejstva, da zdravljenje ni bilo zahtevno, saj je bilo potrebno le mirovanje in občasno jemanje analgetikov ter dejstva, da bolečine v čeljustnih sklepih in trzanje zgornje veke ni v vzročni zvezi z nastalo poškodbo, sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku dosodilo iz tega naslova pravično in primerno odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

Po stališču pritožbenega sodišča je primerna tudi odškodnina v višini 1.500,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo iz naslova pretrpljenega strahu, saj je prisojeni znesek odškodnine glede na sodno prakso v zgornji meji zneskov dosojenih odškodnin. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo tožnikove zaskrbljenosti pred morebitnim obiskom storilca na tožnikovem domu, saj iz obrazložitve izhaja, da se je sekundarni strah pri tožniku kazal predvsem kot strah pred obiskom L.B. na domu ter kot zaskrbljenost za izid zdravljenja. Glede na to, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da psihične motnje pri tožniku niso značilne za posttravmatsko stresno motnjo, saj gre za strah, ki je povezan z njegovim delom, t.j. z izklapljanjem električne energije, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine iz naslova strahu pred bodočimi dogodki, pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pritožbi neutemeljeni ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožeča stranka in stranski intervenient s pritožbama nista uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sama krijeta svoje pritožbene stroške.