Jedro

Naknaden obračun uvoznih davščin je mogoč, če se na podlagi podatkov iz UCD, od katerih je odvisen obračun listin, ugotovi, da obračun ne ustreza dejanskemu stanju blaga oziroma, če so bile uvozne davščine plačane v večjem ali manjšem znesku od predpisanega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi št. ..., s katero je Carinarnica zavrnila njeno zahtevo za spremembo podatkov o višini stopnje posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve v uvoznih carinskih deklaracijah Carinarnice - CI št. 5199, 5360, 5362, 5582, 5746, 5884, 5075, 5147, 5258, 5376, 5536, 5593, 5710, 5859, 5940, 5219, 5315, 5499, 5511, 5696, 5803 in 5829, ki so bile vložene v času od 25.7.1992 do 27.8.1992 in vrnitve te davščine. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da se podatki v navedenih uvoznih carinskih deklaracijah, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, ujemajo z listinami, ki so bile priložene deklaracijam in od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, saj uvoznik pri carinjenju ni predložil potrdil Ministrstva za energetiko št. ... in ..., da se blago uvaža v okviru energetske bilance Republike Slovenije, potrdili pa sta bili tudi izdani po opravljenem carinjenju. Zato ni pogojev za naknaden obračun in povračilo plačane davščine po določbi 2. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90). Nadalje ugotavlja, da tudi sprememba podatkov v uvoznih carinskih deklaracijah po 1. odstavku 271. člena carinskega zakona ni mogoča, ker na podlagi sedaj predloženih listin ni mogoče ugotoviti istovetnosti blaga, in tudi ne dejstva, da podatki v listinah ne bi odgovarjali stanju uvoženega blaga.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog kršitve temeljnih načel zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in nepravilne uporabe 270. člena carinskega zakona. Iz potrdila Ministrstva za energetiko z dne 25.1.1993 izhaja, da potrdili istega ministrstva št. 130 in 132 pokrivata uvoz nafte in kondenzata v 1., 2. in 3. kvartalu leta 1992. Ves uvoz po navedenih potrdilih je vključen v energetsko bilanco Republike Slovenije za leto 1992, zato bi navedeni potrdili morala tožena stranka upoštevati za celo leto 1992. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V uvozno carinsko deklaracijo deklarant med drugim vpiše potrebne podatke o izvoru, količini, vrsti, kakovosti in vrednosti blaga, na podlagi katerih se da ugotoviti carinska osnova in blago razvrstiti po carinski tarifi in drugih tarifah oziroma podatke, ki so podlaga za uveljavitev olajšav ali za plačilo davščin pri uvozu blaga (1. odstavek 255. člena carinskega zakona). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka ob uvozu blaga ni predložila potrdil Ministrstva za energetiko št. ... in ..., iz katerih izhaja, da je nameravani uvoz surove nafte in kondenzata iz Republike Hrvatske vključen v energetsko bilanco Republike Slovenije za leto 1992, niti to, da je v uvozne carinske deklaracije v rubriko 40 - posebne davščine vpisala 8,5 % stopnjo za izravnavo davčne obremenitve. Tožeča stranka zahteva vrnitev navedene davščine, pri čemer se v tožbi izrecno sklicuje na uporabo 270. člena carinskega zakona in na obe potrdili Ministrstva za energetiko. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se na navedeni pravni podlagi naknadno obračuna in izda odločba o povračilu carine in drugih uvoznih davščin, če se po podatkih iz deklaracije, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin in deklaraciji priloženih listin ugotovi, da obračun carine in drugih uvoznih davščin ne ustreza dejanskemu stanju blaga oziroma, če so bile carine in druge uvozne davščine plačane v manjšem ali večjem znesku od predpisanega (2. točka 1. odstavka 270. člena zakona). Tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov v ugotovitev obeh organov, da se podatki iz vseh deklaracij, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, ujemajo z listinami priloženimi deklaracijam, saj obe navedeni potrdili nista bili priloženi carinskim deklaracijam. Te odločilne dejanske ugotovitve tožeča stranka ne izpodbija. Zato je tudi po oceni sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da po 2. točki 1. odstavka 270. člena navedenega zakona ni pogojev za naknadni obračun davka za izravnavo davčne obremenitve. Tožbeni ugovor napačne uporabe določbe 270. člena carinskega zakona je torej neutemeljen.

Tožeča stranka v tožbi sicer izrecno ne uveljavlja kršitve določbe 271. člena carinskega zakona, še vedno pa se sklicuje na potrdili Ministrstva za energetiko št. ... in ... in zatrjuje, da pokrivata uvoz nafte v 1., 2. in 3. kvartalu v letu 1992, ki je vključen v energetsko bilanco Republike Slovenije. Enak ugovor je uveljavljala tudi v pritožbi. Tožena stranka je zato pravilno ugotavljala, ali na podlagi navedenih potrdil obstojajo pogoji za spremembo podatkov, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin po 1. odstavku 271. člena zakona, po katerem se ti na zahtevo deklaranta spremenijo, če se po listinah ali po poznejšem pregledu blaga nedvoumno ugotovi istovetnost blaga in to, da podatki, ki so bili vpisani v deklaracijo, ne ustrezajo stanju blaga. Tožena stranka ugotavlja, da na osnovi teh potrdil ni mogoče ugotoviti istovetnosti blaga, in ne dejstva, da podatki v priloženih listinah deklaracijam, ne bi odgovarjali stanju blaga, zaradi česar ni pogojev za spremembo podatkov v carinskih deklaracijah po navedeni določbi. Po mnenju sodišča je navedena dejanska ugotovitev pravilna. Ni mogoče namreč prezreti, da sta obe navedeni potrdili bili izdani po opravljenem uvozu, v njiju pa je izrecno navedeno, "da je nameravani uvoz nafte in kondenzata" vključen v energetsko bilanco Republike Slovenije v letu 1992. Ne glede na izjavo Ministrstva za energetiko, "da potrdili lahko pokrivata uvoz v 1., 2. in 3. kvartalu v letu 1992", samo na podlagi teh potrdil ni mogoče nedvomno ugotoviti istovetnosti uvoženega blaga, drugih dokazov o tej odločilni okoliščini pa tožeča stranka ne ponuja. Zato je tožena stranka pravilno zaključila, da ni pogojev za spremembo podatkov v uvoznih carinskih deklaracijah po določbi 1. odstavka 271. člena navedenega zakona.

Tožeča stranka ne pove, v čem naj bi bila kršena temeljna načela ZUP-a, kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, pa tudi sodišče ni ugotovilo. Zato tudi tega ugovora ni bilo mogoče upoštevati.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe carinskega zakona, ZUS-a in ZUP-a je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).